Novi Slovenski biografski leksikon
ČERNIČ, Mirko, kirurg, medicinski terminolog (r. 29. 4. 1884, Metlika; u. 27. 7. 1956, Maribor). Oče Nikolaj Černič.
Osnovno šolo je obiskoval v Metliki, gimnazijo v Novem mestu. Maturiral je 1905. Medicino je najprej študiral v Gradcu, nato pa kot Knafljev štipendist na Dunaju. Tam je 1911 promoviral. Najprej se je zaposlil kot sekundarij v ženski bolnišnici v Novem mestu, 1912 pa na vseučiliški kirurški kliniki Juliusa Hochenegga na Dunaju. Med prvo svetovno vojno je bil dodeljen kirurški ekipi Hocheneggove klinike, septembra 1914 je kot njen član odšel na bojišče, sprva v Tarnów v Galiciji in nato na druga tamkajšnja bojišča. 1916 je kot vojni zdravnik deloval v vojaški bolnišnici v Kiselinu (danes Kisilin pri Lucku, Ukrajina). 1916 je prebolel pegasti tifus (pegavico) in bil leto dni zaradi imunosti vodja epidemijske bolnišnice v Tomaszówu Lubelskem južno do Zamošća. Konec vojne je dočakal v rezervni bolnišnici v Ljubljani. 1919 je bil povabljen v Maribor, iz katerega so po prevratu 1918 odšli mnogi dotedanji zdravniki. Z odlokom Deželne vlade za Slovenijo (10. maja 1919) je julija 1919 kot primarij prevzel vodenje kirurškega oddelka Splošne bolnišnice Maribor, do oktobra 1921 je vodil ustanovo kot celoto. V bolnišnici je deloval tudi kot travmatolog, porodničar in ginekolog, aktiven pa je bil tudi v zasebnem sanatoriju Petrovo selo v Vinarski ulici v Mariboru. Januarja 1930 je odprl lasten, sodobno opremljen sanatorij v takratni Gornji Gosposki (danes Tyrševa) ulici v Mariboru. 1932–33 je pol leta vodil kirurški oddelek Obče državne bolnice v Ljubljani, a se je kmalu vrnil v Maribor. Aprila 1941 je bil z mnogimi drugimi mariborskimi intelektualci aretiran in zaprt v vojašnici v Melju, nato pa skupaj z ženo izgnan v Srbijo, na Zlatibor. 1942 se je vrnil in živel na Dolenjskem, 1943 pa se je kot predstojnik ene od partizanskih bolnišnic na osvobojenem ozemlju pridružil partizanskim enotam. Od 1945 je ponovno živel v Mariboru, a dela v svojem sanatoriju v novih razmerah ni nadaljeval. Do upokojitve je bil delegat Ministrstva za narodno zdravje LRS v Splošni bolnišnici Maribor. Bil je med pobudniki za ustanovitev katedre za izgrajevanje slovenske zdravstvene besede na Medicinski fakulteti v Ljubljani in bil tam od 1946 tri semestre honorarni predavatelj. 1948 se je upokojil.
Štejejo ga tudi za pionirja na področju travmatologije in zdravljenja golšavosti na Slovenskem. Ob zdravniškem delu se je Černič posvečal tudi publicistiki. Največ se je ukvarjal z medicinsko, nekaj pa tudi z lovsko terminologijo. Zavzemal se je za vpeljavo in uporabo ustreznega slovenskega besedišča namesto neposrečenih prevodov iz nemščine. Na to temo je objavljal številne članke in več monografskih del. 1911 je v goriških Naših zapiskih objavil članek Donesek k zdravniški terminologiji, 1921 pa v zagrebškem Liječniškem vjesniku besedilo Iz kirurške terminologije. V Zdravniškem vestniku je 1937–41 objavljal v rubriki Vejališče za naše strokovno besedje in izrazje, med drugo svetovno vojno v Partizanskem zdravstvenem vestniku v rubriki Spoštujmo in negujmo svojo materinščino, po vojni pa v Zdravstvenem vestniku v rubriki Brusimo, rešetajmo, vejajmo. Da bi prispeval k razvoju slovenske zdravstvene terminologije, se je udeleževal tudi strokovnih debat, prevajal in sodeloval pri nastajanju učbenikov in priročnikov (npr. Klinični besednjak, 1941; Slovenska zdravstvena beseda, 1947; Zdravstveni priročnik, 1951; Slovenski zdravstveni besednjak, 1957; Vejavica, 1958).
Pod mariborsko Kalvarijo, kjer je preživljal zadnja leta, je od 1968 po njem poimenovana ulica, v Metliki so 1991 na njegovo rojstno hišo namestili spominsko ploščo, enako obeležje je bilo leto pozneje nameščeno tudi na zgradbo nekdanjega Černičevega sanatorija v Mariboru. Od 2009 Univerzitetni klinični center Maribor vsako leto prireja strokovno srečanje, imenovano Černičevi dnevi.
Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine