Novi Slovenski biografski leksikon
ČERNEJ, Ludvik (Ludovik Černej, Ljudevit Černej, psevdonimi Habetov L., Dravinski, Dravinjski, Pohorčan, Framčan, Luka Hebe), učitelj, šolski nadzornik, pedagoški publicist (r. 15. 8. 1870, Fram; u. 25. 8. 1936, Makole). Oče Ivan/Johan Černej, mlinar, mati Marija Černej, r. Divjak. Hči Anica Černej, pedagoginja, pesnica, pisateljica, sin Darko Černej, pravnik, diplomat.
Osnovno šolo je obiskoval v Framu, nato se je vpisal na mariborsko gimnazijo. Po končanem drugem razredu se je prepisal na mariborsko učiteljišče, kjer je 1891 maturiral in se usposobil tudi za čebelarskega učitelja (1905), obiskoval je še tečaje za vinogradništvo, sadjarstvo in risanje.
Nanj so vplivali odlični učitelji, zlasti pa ravnatelj Henrik Schreiner, ki je postal njegov pedagoški vzornik.
Po maturi je bil eno leto suplent na šoli v Limbušu, nato je na očetovo željo pustil službo in doma prevzel mlin. Schreiner ga je prepričal, da se je 1893 vrnil, in sicer kot učitelj v Makolah, kjer je poučeval do 1897, nato štiri leta v Čadramu (pri Oplotnici), 1901 pa je v Grižah pri Celju prevzel mesto začasnega nadučitelja, na katerem je ostal enajst let. Šele tik pred prvo svetovno vojno je v Grižah postal stalni nadučitelj. Tam je deloval osemnajst let in dosegel najboljše rezultate pri vzgojnem delu. Po končani vojni je bil izvoljen za zastopnika učiteljstva v Višji šolski svet v Ljubljani. Od 1919 do upokojitve 1928 je deloval kot šolski nadzornik za celjski, laški in vranski okraj.
Kot mlad učitelj je pisal lirske pesmi in jih pod različnimi psevdonimi objavljal v Ljubljanskem zvonu. V mladinskih listih (Vrtec, Zvonček, Angelček, Šolski list in Mladi Korotan) je objavljal pesmice in črtice iz otroškega življenja. Izkušnje poučevanja v Makolah so navdahnile mladinsko povest Bogdančkova mlada leta, ki je 1895 izšla v Knjižici za mladino v Gorici.
Kot pisatelj pedagoških člankov in razprav se je prvič pojavil 1894, ko je v Popotniku objavil razpravo O metodi pouka spisja. V člankih in razpravah se je poglobil v otrokovo duševnost, o čemer je pisal v razpravi Iz otroškega duševnega življenja ter v referatu Kako in v koliko naj učitelj neguje čustvo za čast pri otrocih. 1898 je pisal o pomenu pouka realij (zgodovina, zemljepis, prirodopis). Pri poučevanju je poudarjal nazornost in se zavzemal za pouk na prostem pri vseh predmetih, predvsem pri realnih predmetih, saj »brez realnega opazovanja ni realnega znanja«. Bil je mnenja, da mora učitelj otrokom privzgojiti ljubezen do domovine in slovenskega jezika.
Od 1902 je sodeloval pri sestavljanju učnih slik k ljudskošolskim berilom, ki jih je izdajala Slovenska šolska matica, katere podpredsednik je bil Černej. V referatu Kako je navajati mladino, da bode po izstopu iz šole rada in s pridom čitala, ki je izšla 1914 v Pedagoškem letopisu, je učiteljem dajal navodila, kako učencem privzgojiti željo po branju.
V času, ko je učil v Grižah, je tudi čebelaril. Bil je tajnik celjske podružnice Slovenskega čebelarskega društva od njene ustanovitve 1909, za šest let je bil imenovan za popotnega učitelja čebelarstva na Spodnjem Štajerskem.
1919 je urejal Šolski list, ki je po oblikovanju jugoslovanske države začasno nadomeščal čitanko. 1922 je sestavil Tretjo čitanko, ki je doživela šest izdaj. Dve leti zatem je predelal Računico za osnovne šole Luke Lavtarja. V njej so ostale Lavtarjeve misli, Černej pa jo je izpopolnil z novo učno snovjo. Posebno skrb je posvetil vajam, ponavljanju in uporabnim nalogam, ki jih je vzel iz praktičnega življenja. Pozneje je predelal še več drugih učbenikov Luke Lavtarja.
V pokoju je napisal svoje Spomine, ki so izhajali v Popotniku.
Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine