Černe, Anton (1813–1891)

ČERNE, Anton (Anton Jakob Černe), politik (r. 15. 1. 1813, Tomaj; u. 11. 4. 1891, Tomaj). Oče Marko Černe (Zhernie), kmet, mati Marija Černe (Zhernie), r. Renčelj. Polbrat Jožef Černe, pravnik.

O njegovem šolanju ni podatkov. V Tomaju in okolici je po očetovi smrti (1839) upravljal domačo veleposest (po domače Fabjanjevi). 1848 je kandidiral na državnozborskih volitvah in bil izvoljen v dunajski državni zbor v volilnem okrožju Tržič/Monfalcone - Sežana. Pri parlamentarnem delu, ki je trajalo manj kot leto dni, sta se mu kot predstavnika primorskih Slovencev pridružila Josip Doljak in Anton Goriup. V parlamentarni razpravi o zakonu o odpravi podložništva je glasoval proti odškodnini, ki naj bi jo kmetje plačali za odpravo tlake in desetine. Ta in nastopi v korist javne rabe slovenskega jezika so mu prinesli zaupanje volivcev, da je bil uspešen tudi na prvih volitvah ustavnega časa marca 1861 – takrat je bil prvič izvoljen v goriški deželni zbor (kmečka kurija), tri tedne kasneje tudi v dunajski državni zbor skupaj z Antonom Goriupom; zaradi obstrukcije Italijanov sta bila takrat edina državna poslanca Goriško-Gradiške dežele. V goriški deželni zbor je bil izvoljen še dvakrat (1867, 1870), v državni zbor pa trikrat (1867, 1870 in 1871).

Začetek njegovega delovanja v goriškem deželnem zboru nosi mnoge poudarke okolja, ki ga je zastopal (Kras); mdr. reforma goriškega deželnega volilnega zakona (1865).

Na Dunaju se je že od začetka poslanskega mandata skupaj s kranjskim poslancem Lovrom Tomanom vneto zavzemal za uvedbo rabe slovenskega jezika v šolstvu ter za ustanavljanje slovenskih ljudskih, srednjih in višjih šol. Ob politični delitvi na staroslovence in mladoslovence na prelomu šestdesetih in sedemdesetih let 19. stoletja se je opredelil za staroslovenski tabor. Zaradi mlačnosti pri kasnejšem poslanskem delovanju je bil deležen kritik, kraški volivci pa so mu 1872 izrekli nezaupnico. Nanjo je Černe odgovoril s posebno tiskano publikacijo Odgovor to je opravičenje poslanca Antona Černe-ta na nazaupnico, katero je podpisalo 51 mož, ki se imenujejo volilci (1872), pozivov k odstopu pa ni upošteval. Ob glasovanju za zakon (6. marec 1873), ki je uvajal neposredne volitve v državni zbor (dotlej so se poslanci volili iz vrst deželnih zborov) in mu je del Slovencev nasprotoval, se je vzdržal glasovanja.

Po 1875 se je umaknil iz javnega življenja. 1881 je izdal brošuro Kras in njegove razmere, v kateri je opozarjal na posebnosti kraških naravnih in iz teh izvirajočih družbenoekonomskih razmer ter pozival k njihovemu upoštevanju pri oblikovanju davčne zakonodaje.

Černe Anton, politik, r. 15. jan. 1813 v Tomaju, u. 11. apr. 1891 tudi tam. Zastopal je tržaški okraj 1848 v drž. zboru na Dunaju in v Kromerižu, sežanski in komenski okraj v goriškem dež. zboru 1861–77 in v drž. zboru do 1873. Na Dunaju se je pridružil 1848 slovanski večini, bil med najbolj odločnimi slov. poslanci, govoril in glasoval proti odškodnini za odpravo tlake in desetine in zahteval, naj se odpravijo vsi slovenščine nezmožni uradniki. Pozneje je bil član raznih odsekov, več let v delegacijah, se zavzel 1861 za ustanovitev slov. ljudskih, srednjih in visokih šol, povzročil Dežmanovo izjavo za slov. uradovanje na primorskih sodiščih (Ost u. West 1862, št. 362) in govoril v adresni debati 1869, da nasprotuje Avetrija državotvorni nacijonalni ideji, ker se opira na manjšino in sili slov. večino v tabor svojih nasprotnikov. V dež. zboru je podal 1863 z Rismondijem spomenico za uvedbo slovenščine in italijanščine kot učna jezika, 1866 s Pajerjem za ustanovitev slov. in ital. univerze; ker ni nastopil na šempaskem taboru in ker je izrekel 1869 teritorijalne pomisleke proti Tonklijevi zahtevi zedinjene Slovenije ter povzročil s tem nesoglasje, ki se je stopnjevalo, ko se 1871 ni udeležil od slov. kluba sklenjene abstinence, bil vsled tega z glasovi ital. poslancev izvoljen v drž. zbor, kamor je odšel proti resoluciji polit. društva »Soče«, so se pričeli pojavljati tehtni slov. glasovi proti njegovi politiki (Soča 1871, št. 17). Ko je glasoval za postavo o zasilnih volitvah novih poslancev namesto abstinenčnih, torej za volitve po direktnem sistemu, je zapustil, misleč, da pridobi predilsko železnico, federalislični program ter dobil na shodu v Sežani od kraških volivcev 19. marca 1872 nezaupnico (Soča 1872, št. 12). Zagovarjal se je najprej v brošuri »Odgovor, to je opravičenje… na nezaupnico…«, potem na shodu 14. aprila, kjer so pa kraški volivci nezaupnico potrdili kljub zaupnici tolminskega okraja, za katero je Winkler zbiral podpise (ib. št. 16). Da bi si pridobil zopet zaupanje, je govoril v drž. zboru 9. okt. v federalističnem smislu za obstanek in razvoj slov. narodov, ki da je za Avstrijo nujno potreben, protestiral 1873 proti direktnim volitvam, zapustil drž. zbor, a se vrnil na poziv predsedstva. Pozneje je dosegel Kraševcem kot načelnik cenilne zemljiške komisije nizke davčne razrede in razjasnil potrebe Krasa »Kras in njegove razmere« (V Trstu 1884). Prim.: Pertrattazioni della Dieta prov. di Gorizia e Gradisca; Stenogr. Prot. d. Abgeordnetenhauses; Apih, Slovenci, 180, 185, 189, 219; Kolmer, Parlament I, 398, II, 37, 236; Prijatelj, Kersnik I, 182, 196, 201; Lončar, Polit. življ. tam nav. lit. in SS 1891, 144. Pir.

Černe Anton, politik, r. v Tomaju 15. jan. 1813, u. prav tam 11. apr. 1891. Oče Marko, mati Marija Renčelj iz Sežane. Po poklicu je bil kmet. Č. je bil prvi pomemben in zaveden slov. politik na Goriškem in je krepko posegel v polit. dogajanje med 1848 in 1877. Leta 1848 so zastopali gor. pokrajino v drž. zboru na Dunaju in v Kromerižu poslanci Černe, Doliac, Goriup, Pitteri in Catinelli. Č. je obdržal to posl. mesto do 1873. V drž. zboru je bil med najbolj odločnimi slov. poslanci. Govoril in glasoval je proti odškodnini, ki bi jo morali kmetje plačati za odpravo tlake in desetine; njegova dva govora v avg. 1848 sta globoko socialno občutena, pravična do kmeta in ironična do gospode. V dobi 1861–62 je dosegel višek polit. ugleda. N v teh letih obširno poročajo o njegovih govorih in spomenicah v drž. zboru. 27. jun. 1861 (N 1861, 38) je imel važen govor, v katerem je zahteval, naj se odpravijo iz služb uradniki, ki ne znajo slov.; dejal je, da se ravna s Slovenci kot z nižjim slojem; zaradi te izjave je prišel v spor s posl. Dežmanom. V zvezi z zapostavljanjem slovenščine na sodiščih trž. in graške višje dež. sodnije je imel 1861 več govorov ter interpelacij v drž. zboru in je končno dosegel, da je bilo garantirano sodno obravnavanje v slov. V istem letu se je zelo zavzemal za ustanovitev slov. ljudskih, sred. in višjih šol. 8. sept. 1861 je bil zelo počaščen na slavnosti v Vipavi kot: »... neprestrašljivi zagovornik naroda slovenskega...« 1861–77 je zastopal v gor. dež. zboru sežansko-komenski okraj. Bil je vseskozi med najodločnejšimi in najbolj upoštevanimi poslanci. V svojih govorih in spomenicah je vedno poudarjal, da zastopa interese preprostega slov. ljudstva s podeželja, branil je kmete in zagovarjal interese slov. dela prebivalstva. Podpisoval se je s slov. priimkom in je nekajkrat govoril v slovenščini. 1863 je zahteval enakopravnost za Slovence na Goriškem, ker »živi v deželi 120.000 Slovencev in le 60.000 Italijanov...« Istega leta je z Rismondom zahteval uvedbo slovenščine in italijanščine kot učnih jezikov namesto nemščine. 1866 je skupaj s Pajerjem zahteval ustanovitev slov. in ital. U. Po 1869 so ga pričeli z raznih strani kritizirati, ker ni nastopil na Šempaskem taboru in ker je izrekel pomisleke proti Tonklijevi in Žigonovi interpelaciji za Zedinjeno Slovenijo v gor. dež. zboru. O tej zadevi so se v tedanjem časopisju vlekle dolge polemike. Č. je bil 1870 znova izvoljen v dež. zbor in se je začasno sprijaznil s polit. društvom Soča, ki sta ga vodila Lavrič in Tonkli. Nezadovoljstvo z njim pa se je stopnjevalo, ko se 1871 ni pridružil federalistom, bil z glasovi ital. volivcev znova izvoljen v drž. zbor in to mesto sprejel, kljub resoluciji polit. društva Soča (Soča, 1871, 17). 19. marca 1872 je dobil na shodu kraških volivcev v Sežani nezaupnico. Zagovarjal se je najprej v brošuri Odgovor, to je opravičenie... na nezaupnico (Trst, 1872) in potem na shodu 14. apr. 1872, toda kraški volivci so nezaupnico le potrdili. Da bi si zopet pridobil zaupanje, je govoril v drž. zboru 9. okt. v federalističnem duhu za obstanek in razvoj slovanskih narodov, 1873 pa je protestiral proti direktnim volitvam. Pozneje je skušal doseči za Kraševce nizke davčne razrede, tudi z brošuro Kras in njegove razmere (Trst 1884), toda vse kaže, da pri tem ni imel sreče.

Prim.: SBL I, 92; Pertrattazioni; Apih, Slovenci, 153, 180, 185, 189, 219; Lončar, pass.; SS 1891, 144; Gabršček I, pass.; Kjuder 1949, 420; EJ II, 555; Simonič, 73; N 1861, 13, 38; 1862, 13, 59; 1865, 300; 1866, 397; ZD 1867, 29; SN 1891, 85; L. Leardi: Gorizia e il Friuli orientale nel Risorgimento (dokt. disert.); B. Marušič, Doneski k politični zgodovini goriških Slovencev v razdobju 1870–1975, ZČ 1970; isti, Razvoj političnega življenja goriških Slovencev od uvedbe ustavnega življenja do prvega političnega razkola, ZČ 1969, 1–30, 211–256; IS 1926, 255.

Špac.