Novi Slovenski biografski leksikon
ČEHOVIN, Andrej (Andreas Czehovini, Andreas Čehovin, Andreas Zhehovin, Andreas Zhehovini), baron, častnik (r. 26. 8. 1810, Dolanci; u. 10. 9. 1855, Baden, Avstrija). Oče Marko Čehovin, kmet, mati Marija Čehovin, r. Uršič (Urschitsch).
Rodil se je v kmečki družini. V času njegovega zgodnjega otroštva je bilo ozemlje del Ilirskih provinc, 1813 pa so ga znova zasedle avstrijske čete in je bilo ponovno vključeno v Avstrijsko cesarstvo. 1822–25 je obiskoval ljudsko šolo v Postojni, nato pa s solidnim uspehom 1827–28 gimnazijo v Gorici, 1830 je nadaljeval gimnazijo v Novem mestu, četrti razred gimnazije pa je končal 1831 v Ljubljani.
Spomladi 1831 se je kot podtopničar pridružil 4. notranjeavstrijskemu artilerijskemu polku in 21. junija 1832 napredoval v nadtopničarja. Po uspešno opravljenem urjenju je bil poslan na dvoletno polkovno šolo. Šolo je končal z zelo dobrimi rezultati in bil 1835 dodeljen bombardirskemu korpusu ter po opravljenem pripravljalnem tečaju sprejet v sedemletno bombardirsko šolo na Dunaju. Šola je izobraževala bodoče artilerijske častnike in je bila predhodnica 1852 ustanovljene artilerijske akademije. Po opravljenih petih letnikih je Čehovin zaradi dobrega uspeha šolanje nadaljeval v zadnjih dveh letnikih in bil 1841 povišan v podčastniški čin ognjičarja (Feuerwerker). Napredovanje do častniškega čina je bilo v avstrijski artileriji zelo počasno in Čehovin je 1847 napredoval šele v podčastniški čin nadognjičarja (Oberfeuerwerker). Po izbruhu revolucije marca 1848 in začetku spopadov v Severni Italiji, kjer je lokalne upornike podprla piemontsko-sardinska vojska, je bil Čehovin udeležen v vrsti spopadov s piemontsko-sardinskimi četami, garibaldinci in lokalnimi uporniki. Zelo se je izkazal v bitki pri Montanari 29. maja 1848, v kateri je bil lažje ranjen, in je bil na predlog poveljnika brigade Friedricha Liechtensteina odlikovan s srebrno medaljo za hrabrost prvega razreda. Izkazal se je tudi 25. julija 1848, ko je v bitki pri Sommacampagni prevzel poveljstvo nad baterijo, saj je v spopadu padel njegov poveljnik. Za svoje ravnanje v bitki je dobil zlato medaljo za hrabrost, 28. julija pa ga je poveljnik avstrijske severnoitalijanske armade, maršal Joseph Radetzky, imenoval za poročnika.
V začetku avgusta je sodeloval pri ponovni zasedbi Milana, 21. marca naslednje leto pa je sodeloval v bitki pri Mortari in 23. marca pri Novari. Za junaštvo v zadnji bitki je 1850 dobil viteški križ reda Marije Terezije in tako postal eden redkih avstrijskih vojakov, ki so dobili vse tri najvišje rede za hrabrost. Po koncu spopadov je ostal v severni Italiji, nekaj časa pa je bil z enoto tudi v Toskani. 1. novembra 1849 je bil povišan v čin nadporočnika. Hkrati je bil iz bombardirskega korpusa prestavljen v 2. artilerijski polk.
Že z dodelitvijo reda Marije Terezije je bil poplemeniten, postal je vitez, 20. junija 1850 pa je bil povišan v barona. Sredi decembra 1852 je bil imenovan za stotnika drugega razreda in prestavljen h konjenici, k ulanskemu polku št. 1, ki je bil tedaj garnizoniran v kraju Svätý Jur blizu Bratislave. Služenje v konjenici je bilo prestižno, vendar se kot konjeniški častnik ni najbolje znašel in je bil marca 1854 prestavljen nazaj k 2. artilerijskemu polku. Septembra 1854 je napredoval v čin stotnika prvega razreda in bil prestavljen k 8. artilerijskemu polku.
Konec julija 1855 je iz Mantove prišel na zdravljenje v Baden pri Dunaju in 10. septembra umrl, verjetno za posledicami kolere. Pokopan je v Badnu, na pokopališču so mu 1878 postavili spomenik; 1898 so mu velik celopostavni spomenik postavili tudi v rodni vasi.
Čehovin (že od gimnazijskih let je priimek zapisoval kot Czehovini) se je z uspešnim služenjem in vojaškim šolanjem, predvsem pa zaradi velike iniciative in hrabrosti v času spopadov v severni Italiji, od navadnega vojaka dokopal do častniškega čina in baronstva. Bil je med redkimi nosilci vseh najvišjih redov za hrabrost, zlate in srebrne medalje ter viteškega križa reda Marije Terezije, dobil je tudi toskanski vojaški red za zasluge in je veljal za enega najuspešnejših artilerijskih častnikov avstrijske armade svoje dobe. Po njem se danes imenuje vojašnica Slovenske vojske, vojašnica barona Andreja Čehovina v Postojni.
Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine