Čeferin, Luka (1805–1859)

ČEFERIN, Luka (Lucas Tschefarin von Idria, Luca Zheferin, Luka Zhefirin, Luka Čiforin iz Spodnje Idrije, Tscheferin, Tscherin), podobar (r. 2. 10. 1805, Leskovica, Gorenja vas - Poljane; u. 16. 12. 1859, Idrija). Oče Mihael Čeferin, kmet, mati Marija Čeferin, r. Potočnik. Brat Matija Čeferin, podobar, sin Jožef Čeferin, podobar, pravnuk Emil Čeferin, pravnik, strokovnjak za zadružništvo, prapravnuk Peter Čeferin, odvetnik, praprapravnuka Aleksander, odvetnik, predsednik Uefe, in dr. Rok Čeferin, odvetnik, ustavni sodnik, praprapravnukinja ddr. Petra Čeferin, arhitektka.

Kljub skromnim razmeram je kot prvorojenec v rojstni vasi Leskovica pod Blegošem preživel otroštvo, z zamenjavo lastnika posestva pa je morala družina oditi. Preselili so se k materinim sorodnikom v bližnjo Robidnico. Kmalu zatem, 1815, je umrla mati in čez dve leti še oče. Kot fantiča ga je pod svoje okrilje vzel domači župnik Janez Dežman, ki ga je poslal v uk k podobarju Janezu Groharju (sorodnik slikarja Ivana Groharja) v Železnike. Pri njem je ostal šest let. Sredi dvajsetih let 19. stoletja se je preselil v Idrijo in tam odprl lastno podobarsko delavnico. Poročil se je s Katarino Blaznik in z njo imel dva otroka, Terezijo in Jožefa. Ko se je slikar Matevž Langus 1829 mudil v Idriji, kjer je za župnijsko cerkev (ž. c.) naslikal oltarno sliko, je ob tej priložnosti napravil tudi Čeferinov portret. Prelomno zanj je bilo 1839, saj je po ženini in bratovi smrti približno za leto dni odšel na Dunaj in študiral mdr. slikarstvo na likovni akademiji (k. k. Akademie der bildenden Künste Wien) pri profesorjih Johannu Nepomuku Enderju (1793–1854) in Leopoldu Kupelwieserju (1796–1862) ter bil še posebej pohvaljen za delo z lesom. Naslednje leto se je vrnil v Idrijo in postal lastnik hiše v središču mesta ob potoku Nikova; od 1990 porušene hiše se je v stavbi Pošte Slovenije Idrija ohranil sklepnik portala z njegovim imenom in letnico 1841. Drugič se je poročil 1844, tokrat z Jero Ferjan z Bleda, s katero sta imela šest otrok, mdr. sina Karla, ki je bil svetovalec idrijskega župana in je imel od 1871 brzojavni urad, medtem ko sta v njegovi podobarski delavnici z njim sodelovala njegov brat Matija in najstarejši sin Jožef, rojen v prvem zakonu. Istega leta (1844) se je udeležil prve industrijsko-obrtne razstave v Ljubljani, ki jo je organiziralo Društvo za spodbujanje in podporo industrije in obrti v Notranji Avstriji. V katalogu k razstavi je naveden kot kipar. 1843–47 se je v njegovi delavnici za podobarja učil Franc Ksaver Zajec, prvi slovenski akademsko šolani kipar in osrednji predstavnik historicističnega kiparstva na Slovenskem.

Veliko je delal v postojnski, ilirskobistriški in vipavski dekaniji, ki so 1830 po zaslugi škofa Antona Alojzija Wolfa postale del povečanega ozemlja ljubljanske škofije. Njegovi izključno cerkveni naročniki so bili mdr. vipavski dekan Jurij Grabrijan in planinski župnik Matija Schmid (Šmid). V svojem ne ravno dolgem življenju naj bi naredil okoli štirideset križevih potov, triindvajset oltarjev, več kot sedemdeset oltarnih podob in pet naslikanih oltarjev. Še pred odhodom na Dunaj je za Idrijo izdelal veliki oltar podružnične cerkve (p. c.) sv. Antona Padovanskega na Rožnem hribu, po vrnitvi domov pa pozlatil veliki oltar ž. c. sv. Barbare, ki je bila med drugo svetovno vojno bombardirana in porušena. Za ž. c. v Spodnji Idriji je okoli 1849 izdelal tudi stranska oltarja, ki sta zdaj razstavljena, ohranjeni pa sta oltarni sliki Mučeništvo sv. Štefana in Sv. Lucija, atiški sliki Mučeništvo apostola Andreja in Mistična zaroka sv. Katarine Aleksandrijske ter kip sv. Frančiška Ksaverja.

Diskrepanca med njegovimi slikarskimi in kiparskimi deli je precejšnja ‒ skoraj kot da bi šlo za dva različna ustvarjalca, vendar je hkrati stilna homogenost v okviru posamezne likovne zvrsti konsistentna. Izrazitega odstopanja v kakovosti sicer ni, se pa npr. pri nekaterih križevih potih vidi, da so bili narejeni na hitro.

Slikarski slog je močno odvisen od ikonografije. Nekatera dela zaznamuje kompozicijska preprostost, večfiguralni prizori pa so večkrat stisnjeni v tesno prizorišče in osebe se v smislu horror vacui drenjajo v prvem planu. Pokrajina v ozadju običajno učinkuje zgolj kot kulisa.

Pri bolj kompleksno zasnovanih kompozicijah se je bržkone oprl na starejše predloge, tako kot npr. na sliki Kronanje in zasmehovanje Kristusa, ki jo hranijo v župnišču v Postojni. Naslon na grafično predlogo je očiten tudi na sliki Andrejevega mučeništva v Spodnji Idriji.

Ženske (občasno pa tudi moške) je rad odel v bogata oblačila z obrobami, čipkami in nakitom. Draperijo zaznamujejo tanke shematične gube, ki pogosto nimajo ambicije slediti realnosti, večkrat se je poslužil tudi slikanja gub z belim višanjem (upodobitvi sv. Lucije in sv. Katarine Aleksandrijske v Spodnji Idriji).

Za križeve pote sta značilna izokefalija in lapidarno nakazan prostor, figure so skoraj brez izjeme sloke, še posebej asketski in izmučen je Kristus. Postajne slike z isto vsebino se med seboj razlikujejo le v detajlih, zamenjana je npr. postavitev oseb, predmetov ipd. V prizorih je očiten naslon na starejše (grafične) predloge, kot so npr. lesorezna serija Giuseppeja Fivizanija, jožefinski križev pot po Andreju Herrleinu in križevi poti iz slikarske delavnice Leopolda Layerja.

Naslikal je tudi pet oltarjev na mokri omet, ki niso ohranjeni. Sodeč po zapisu Franceta Stelèta o njegovi nekakovostni freski na oboku cerkve v Šturjah, gre to pripisati nepoznavanju tehnike slikanja al fresco.

Na obrtni razstavi v Ljubljani je 1844 prejel pohvalno pismo.

Čeferin Luka, slikar in podobar, r. 1805 v Leskovici pod Blegašem, u. 16. dec. 1859 v Idriji. Z 10. letom je kmetski deček odšel po nasvetu domačega župnika Janeza Dežmana v Sorico k Janezu Groharju, podobarju in slikarju v pouk, in je šest let pozneje že sam izdelal božji grob za Leskovico. Potem se je naselil v Idriji, a 1839 odšel na dunajsko akademijo, kjer se je od svečnice 1839 do 1840 učil zlasti pri Enderju in Kupelwieserju ter dobil lepo spričevalo za risanje in podobarstvo; za leseno anatomično podobo je prejel tam pohvalo kot »ein geschickter Techniker in der Holzarbeit«, kakor 1844 za enako delo na obrtni razstavi v Lj. pohvalno pismo. L. 1840. se je nastanil v Idriji in je do smrti neutrudno delal. Izdelal je 40 križevih potov, 23 oltarjev, nad 70 oltarnih slik, pet oltarjev je tudi na presno naslikal. Njegovi izdelki so razširjeni po Kranjskem, zlasti Notranjskem, po Goriškem, Tržaškem in v Istri, n. pr.: slika Pribežališče grešnikov na Planinski gori, križev pot za Postojno, Šent Vid pri Vipavi, Komendo (sedaj v podružnici v Mostah), stropna slika v Šturiji. — Prim.: N 1859, 75/6, 412. St.