Čeč, Karel (1877–1965)

ČEČ, Karel, tiskarski strokovnjak, industrialec, bančnik (r. 3. 11. 1877, Ljubljana; u. 24. 7. 1965, Ljubljana). Oče Franc Čeč, delavec, mati Marija Čeč, r. Junc.

Po zaključku srednjega izobraževanja, ki je obsegalo dva gimnazijska razreda in trgovsko šolo, se je 1896 izučil tiskarske obrti pri tiskarju Janezu Krajcu v Novem mestu. Kot akcidenčni stavec (tj. stavec lepotnih, okrasnih črk) in korektor je delal v nekaj ljubljanskih tiskarnah. Karierno je naglo napredoval in se kot faktor, tj. tehnični vodja in organizator, zaposlil v tiskarni Riharda Šobra v Postojni. Po smrti lastnika se je oženil z njegovo vdovo, ki je obrat prodala Katoliškemu tiskovnemu društvu; Čeč ga je vodil 1904–06, dokler ga lastniki zaradi nedonosnosti niso prodali ter Čeča 1906 imenovali za ravnatelja razširjene in prenovljene Katoliške tiskarne v Ljubljani, ki jo je vodil do upokojitve 1939.

Med drugo svetovno vojno je opravljal javne funkcije v gospodarskih organizacijah; februarja 1941 je bil imenovan za predsednika Trgovinsko-industrijske zbornice v Ljubljani, bil je tudi predsednik Hranilnice Ljubljanske pokrajine. 1945 je bil na skupinskem procesu proti predvojni gospodarski eliti, povezani s Kreditnim zavodom za trgovino in industrijo, obsojen na sedem let omejitve svobode s prisilnim delom, izgubo državljanskih in političnih pravic ter zaplembo premoženja. Ukinjena mu je bila tudi pravica do pokojnine, ki jo je prejemal kot nekdanji ravnatelj Jugoslovanske tiskarne. V primerjavi z drugimi podjetniki, obsojenimi na istem procesu, je Čečev primer poseben zaradi ostrih ukrepov novih oblasti zoper njega. Marca 1946 ga je zaradi obtožbe sodelovanja z okupatorjem, ki je temeljila zgolj na dejstvu, da je Čečevo podjetje delovalo tudi med vojno, obsodilo tudi Okrožno sodišče v Ljubljani (odvzem celotnega premoženja ter petletna izguba državljanskih in političnih pravic). Kot članica upravnega odbora Saturnusa je bila na zaplembo premoženja obsojena tudi Čečeva žena, njuno imetje so oblasti ocenile na ok. 30 milijonov dinarjev.

Konec 1946 je bil Čeč glede odvzema prostosti amnestiran. Že v času prvega pripora se je v družinsko vilo na Gruberjevem nabrežju vselil general in narodni heroj Petar Drapšin. Čeč je pričel s pisanjem tipografskega učbenika (ni podatka o izdaji), v zgodnjih petdesetih letih 20. stoletja pa je sprejel službo risarja osnutkarja pri podjetju Kunovar Stanko, ki pa jo je zaradi zdravstvenih razlogov kmalu opustil. Ko so bile ženi in hčeram kot odškodnina dodeljene nepremičnine v Gradiškem in Poljanskem predmestju, sta se stanovanjski in premoženjski položaj družine v obdobju 1954–59 uredila.

Čeč je kot ravnatelj Katoliške tiskarne kot prvi na Slovenskem uvedel rotacijo (1908), klišarno (1919), offset, bakrotisk (1921–25), litografijo in stereotipijo; pomnožil je število stavnih strojev ter razširil oddelke knjigotiska in jih kakovostno dvignil. Med svetovnima vojnama se je udejstvoval tudi v bančništvu: 1920–32 je bil član upravnega odbora Zadružne gospodarske banke (ZGB) v Ljubljani, 1938 pa je postal član upravnega odbora Kreditnega zavoda za trgovino in industrijo. Sodelovanje z ZGB ga je 1923 pripeljalo v upravni odbor delniške družbe Tovarna izdelkov iz pločevine in kovin Emil Lajovic in drug, d. d., v Ljubljani, ki se je 1924 preimenovala v Saturnus, d. d. Ko so se med gospodarsko krizo sredi tridesetih let 20. stoletja iz podjetja umaknili tuji solastniki in ZGB, je večino delnic odkupil Čeč, ki je bil 1934 izvoljen za predsednika upravnega odbora. Zakonca Čeč sta imela ob koncu druge svetovne vojne v lasti 75 odstotkov delnic.

Sodeloval je tudi pri drugih industrijskih podjetjih: 1914–21 je bil član upravnega odbora Delniške stavbinske družbe Union v Ljubljani. Po prvi in pred koncem druge svetovne vojne je bil udeležen pri treh ljubljanskih družbah z omejeno zavezo: bil je 50-odstotni lastnik podjetja Lana, d. z o. z., 89-odstotni lastnik podjetja Papirografija, d. z o. z., ter družbenik pri Ljubljanskem velesejmu, d. z o. z. Dejaven je bil še v stanovskih organizacijah: ustanovil je Zvezo faktorjev in ji dvakrat predsedoval (1909–12 in 1918–19). Nekaj let je bil tudi predsednik Društva tiskarnarjev za Slovenijo in načelnik Gremija tiskarnarjev.

Slovenski biografski leksikon