Novi Slovenski biografski leksikon
ČEBAŠEK, Andrej (Andreas Zhebashek), teolog, publicist (r. 14. 11. 1820, Smlednik; u. 27. 1. 1899, Ljubljana). Oče Janez Čebašek, kmet, mati Helena Čebašek, r. Burgar.
V Ljubljani je obiskoval ljudsko šolo (1830–32), gimnazijo (1833–38), licej in filozofijo (1839–40) ter bogoslovno semenišče (1841–44). Duhovniško posvečenje je prejel julija 1844 v Ljubljani. Kot adjunkt (študijski prefekt, učiteljski pripravnik) v semenišču je nadaljeval teološki študij in leto zatem opravil dva rigoroza na teološki fakulteti univerze v Gradcu. Oktobra 1845 je postal gojenec Avguštineja na Dunaju in 1847 opravil izpite za doktorski naslov iz teologije; promoviran je bil novembra 1847 na dunajski univerzi. Kot kaplan je deloval v Stari Loki (1847–50) in Mengšu (1850–52). Po opravljenih izpitih je bil oktobra 1852 imenovan za učitelja metafizike in dogmatike v ljubljanskem bogoslovnem semenišču, od 1859 je predaval še osnovno bogoslovje (takrat na novo uveden predmet). Kot učitelj je deloval do 1885. 1872–80 je bil vodja semenišča in častni kanonik ljubljanskega stolnega kapitlja. Bogoslovce je znal spodbuditi k študiju, uvajal jih je v kulturno in narodno delovanje. Kot vodja semenišča je podpiral delo bogoslovcev za stanovsko izobrazbo in narodno prosveto ter poudarjal pomen razvoja teologije in skrbi za izdajanje slovenskih liturgičnih knjig v ustanovi. Pokazal je široko teološko razgledanost, bil je seznanjen z idejnimi tokovi časa, pozornost je namenjal tudi cerkveno-političnim vprašanjem. 1880 je bil imenovan za člana ljubljanskega stolnega kapitlja (Friderikov kanonikat) in 1896 za njegovega dekana. Kot škofijski nadzornik za verouk je spremljal priprave pripomočkov in izvajanje verskega pouka v srednjih šolah. Uveljavil se je kot govornik na cerkvenih slovesnostih in množičnih prireditvah. Okoli trideset njegovih govorov je bilo objavljenih v več zvezkih pridig Cerkveni govornik, ki ga je Čebašek izdal z nekaterimi sodelavci (Luka Jeran, Josip Stritar, Andrej Zamejic). Bil je redni voditelj bogoslužij ter pridigar v romarskih cerkvah Dobrova in Polje pri Ljubljani. Spremljal je oblikovanje takrat nastajajoče Slovenske matice. Bil je član različnih cerkvenih združenj, bil je med pobudniki in nato voditelji Katoliške družbe za Kranjsko (ustanovljena 1869), več let je urejal njeno glasilo Glasi Katoliške družbe (izhajali so od 1877) in bil avtor številnih člankov. Že 1870 je s člankom Rojaki, snujte si katoliško-politične društva! (Zgodnja Danica, 1871) dal pobudo, da bi se družba po zgledu v drugih avstrijskih deželah spremenila v katoliško politično društvo. V svojih obsežnih predavanjih na shodih družbe je obravnaval aktualna cerkvena in cerkveno-politična vprašanja. Ko je v okviru družbe vzklila ideja o organizaciji prvega katoliškega shoda na Slovenskem, je bil Čebašek imenovan za predsednika pripravljalnega odbora. Več let je bil predsednik Duhovniškega podpornega društva kot stanovskega in socialnega združenja klerikov ljubljanske škofije. Čebašek se je uveljavil kot homilet ter pospeševalec katoliškega in narodnega gibanja. Bil je redni sodelavec tednika Zgodnja Danica, v prispevkih je obravnaval različna teološka, družbena in moralna vprašanja (čudeži, zakonska zveza, ločitev države in Cerkve, ločevanje Cerkve in šole). Po 1857 je sodeloval pri izdaji Svetega pisma, ki si jo je zamislil in jo omogočil škof Anton Alojzij Wolf. 1863 je z več sodelavci ob praznovanju tisočletnice prihoda Cirila in Metoda na Moravsko pripravil publikacijo Zlati vek ter vanjo prispeval obsežno razpravo o teoloških razlikah med pravoslavno in katoliško Cerkvijo. Spremljal je združevanje Italije, izginjanje Cerkvene države, prvi vatikanski koncil, gibanje starokatoličanov, razglasitev dogme o papeževi nezmotnosti in spise Johannesa Josepha Ignaza von Döllingerja; o teh vprašanjih je pripravil več besedil, ki jih je izdala Katoliška družba za Kranjsko. O papeževi nezmotljivosti je v odgovor na napade liberalnega tiska pripravil posebno publikacijo (odmev je našla tudi v hrvaških teoloških krogih). Čebašek je bil podpornik vrste pobud za ohranjanje narodnih in verskih vrednot na področju kulture, socialnih dejavnosti in dobrodelnosti. O njih je pisal v Zgodnji Danici. Podpiral je ustanove za dijake in takrat nastajajoče društvo katoliških pomočnikov, ustanovil je lastno dijaško ustanovo, bil je redni podpornik dijaške kuhinje in zavoda Marijanišče, svoje premoženje pa je zapustil karitativni Vincencijevi družbi. Podpiral je zbiranje sredstev v podporo katoliški skupnosti v Bosni. Prispeval je za nakup opreme ljubljanske stolnice in podprl prenovo župnijske cerkve v Smledniku.
Poleg vrste nazivov v ljubljanski škofiji je bil 1886 imenovan za papeškega prelata, kmalu nato za apostolskega protonotarja. Nekdanja občina Smlednik ga je imenovala za častnega občana.
Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine