Čandek, Janez (med 1578 in 1581–1624)

ČANDEK, Janez (Janez Čandik, Ioannis Tschandeck, Joannes Tschandik, Janes Zhandik, Johann Tschandick, Ioannis Tsandeck, loannes Tsandeck, Ioannes Tsandek, Jean Tschandik, Jean Candik, Jean Tsandek), duhovnik, pridigar, nabožni pisatelj (r. med 1578 in 1581, Višnja Gora; u. 8. 10. 1624, Gradec, Avstrija).

Jezuitsko gimnazijo je najverjetneje obiskoval v Gradcu, 1598 je namreč z bratovo pomočjo postal gojenec jezuitskega seminarja Ferdinandeum. 1600 je vstopil v jezuitski red in začel opravljati noviciat v kolegiju v Brnu (Collegium Brunense), ki je trajal dve leti (1600–02). V šolskem letu 1602/03 se je v jezuitskem kolegiju v mestu Neuhaus, današnji Jindřichův Hradec (Collegium Novodomense), kot je bilo v navadi pri jezuitih, eno leto izpopolnjeval v znanju retorike. Od tam je odšel na študij filozofije v kolegij v Gradec: najprej je poslušal logiko (1603/04), nato fiziko (1604/05) in metafiziko (1605/06). Iz Gradca se je vrnil v Neuhaus, kjer je prvo šolsko leto poučeval gramatiko (1606/07), naslednje leto pa sintakso (1607/08). Leta jezuitske formacije so ga nato vodila v Ljubljano, kjer je najprej poučeval gramatiko (1608/09), nato pa sintakso (1609/10). Sledili sta dve leti študija teologije v Gradcu (1610–12). 1612 je bil najverjetneje posvečen v duhovnika, saj se v času bivanja v kolegiju v Celovcu (1612/13), v rezidenci Dobrla vas (Residentia Eberndorfensis), kjer je opravljal tretjo probacijo, omenja že kot pater. Od julija 1613 je naslednjih sedem let deloval v ljubljanskem jezuitskem kolegiju, kjer je bil katehist (1613–18), spovednik (1613–20), knjižničar (1613–16) in eno leto celo predstojnik kolegijske knjižnice (1616/17). Potem ko je bila novembra 1615 posvečena nova jezuitska cerkev sv. Jakoba v Ljubljani, je v njej (kot prvi med jezuiti) začel pridigati v slovenščini. 1618–20 je bil v kolegiju nedeljski pridigar. Iz Ljubljane je za slabi dve leti (1620–22) odšel v Celovec, kjer je bil spovednik v jezuitski cerkvi ter skrbnik in duhovni pomočnik v mestnem špitalu, nato pa pridigar v jezuitski rezidenci v Dobrli vasi. Ker je izpričano, da so jezuiti v Celovcu ravno v tistem obdobju (1620) v špitalski cerkvi uvedli slovenske pridige, je zelo verjetno, da je odločilno vlogo pri tem odigral prav Čandek. Njegovo delovanje v drugi polovici 1621 in na začetku 1622 je nekoliko težje nedvoumno opredeliti, saj ga najdemo navedenega tako med člani kolegija v Celovcu (pridigar v Dobrli vasi) kot tudi v Ljubljani (pridigar). Po vrnitvi v Ljubljano je bil najprej nedeljski pridigar in spovednik (1622/23), leto pozneje (1623/24) pa je postal še t. i. minister kolegija (tj. pomočnik rektorja kolegija). Iz Ljubljane je odšel v Gradec, kjer je 1624 umrl ob skrbi za kužne bolnike.

Kot jezuit se je posvečal zlasti poučevanju krščanskega nauka, pridiganju, spovedovanju in duhovni oskrbi bolnikov. Bil je nadarjen in vešč govornik, ki je znal versko vsebino na lahko umljiv in všečen način približati ljudem. K privlačnosti njegovih pridig so prispevali njegova teološka podkovanost, dobro znanje slovenščine in dejstvo, da verskega nauka od 1615 jezuiti v Ljubljani niso več poučevali s prižnice, ampak neposredno pred ljudmi v cerkvi. V Letopisu Ljubljanskega kolegija Družbe Jezusove je izpričano, da se je v prvem letu Čandkovega poučevanja obisk verouka nadpovprečno povečal. Vsa leta po posvetitvi v duhovnika je veliko spovedoval, tako v slovenskem kot drugih jezikih. Po posvetitvi nove jezuitske cerkve sv. Jakoba v Ljubljani novembra 1615 je Čandek postal prvi jezuitski pridigar, ki je pridigal v slovenščini. Najverjetneje je imel največ zaslug tudi za to, da so 1620 v špitalski cerkvi v Celovcu uvedli slovenske pridige. Njegovo dobro teološko znanje dokazuje prevod nedeljskih evangelijev in beril, ki ga je pripravil ob koncu ali že med študijem teologije v Gradcu. Čeprav je bil takrat v rabi že rimski misal, je Čandek lekcionar pripravil po oglejskem misalu. Pri prevajanju svetopisemskih odlomkov si je pomagal z Biblijo Jurija Dalmatina, ki ji je zvesto sledil. V prevod je vnesel tudi nekaj novosti: spremenil je mesta, ki se niso ujemala z Vulgato, nekaj germanizmov je nadomestil s slovenskimi izrazi, popravil je tudi sledi nemških slovničnih konstrukcij in jih zamenjal s slovenskimi. Vsi popravki se mu niso enako dobro posrečili, nekaj mest je v primerjavi z Dalmatinovo predlogo poslabšal: lažje je bilo popraviti germanizme, v skladenjskem smislu je bil odmik od izvirnika zanj precej težji. Čandek-Hrenova izdaja lekcionarja je edina v nizu slovenskih izdaj, ki se je trudila popraviti rabo časov, sledeč Vulgati, in tako nadgraditi Dalmatinov prevod, ki je sledil nemški izdaji Svetega pisma Martina Lutra. Čandkov prevod sta pred tiskom pregledala ljubljanski škof Tomaž Hren in jezuit Gašper Mali, popravila sta predvsem germanizme. Lekcionar z naslovom Evangelia inu lystvvi. Na vſe Nedéle, inu jmenite Prasnike, céliga léjta, po ſtari Kàſzhanſki navadi resdeleni je izšel v 3.000 izvodih. Na naslovnici je natisnjena letnica 1612, v kolofonu pa 1613. Stroške tiska je plačal škof Hren. V podnaslovu slovenščino izrecno imenuje slovenski, in ne kranjski jezik. Izdaja lekcionarja je jezikovno izročilo slovenskih protestantskih piscev prenesla v katoliško dobo in tako odločilno usmerila poznejši razvoj slovenskega knjižnega jezika.

Lekcionar sestavljajo nedeljski evangeliji in berila od adventa, božiča, postnega in velikonočnega časa do časa po prazniku Sv. Trojice, tj. čas med letom (136 folijev). Sledijo berila in evangeliji za godovne dni nekaterih svetnikov (ki so jih slovesno praznovali na Kranjskem) in druge praznike cerkvenega leta ter dve molitvi po pridigi (43 folijev). Lekcionar zaključita molitev po pridigi (Sa vsiga karſhanstva nadluge, réve, inu nadléshajne, molitva po Pridigi) ter odpoved hudemu duhu in izpoved vere (Ena kàrſzhanſka Spuvid k'Bugu, po Pridigi, inu ſicèr po goſtu rezhi).

S prevodom lekcionarja se je Čandek dejavno vključil v Hrenov literarni program, ki je predvideval še izdajo cerkvene pesmarice ter prevod malega in velikega Kanizijevega katekizma. Za pripravo pesmarice cerkvenih pesmi je bil zadolžen škof Hren, prevod malega in velikega katekizma pa je bila Čandkova naloga. Prevod Malega katekizma Petra Kanizija je Čandek končal 1615. Naslovil ga je Catechiſmus Petri Caniſij Soc. Iesv Th. Skusi malane Figure napréj poſtavlen. Kot izvemo iz kolofona, je bil istega leta na stroške ljubljanskega dekana Mihaela Mikca natisnjen v Augsburgu v 2.000 izvodih: »Istiſkanu v' Ceſſarſkim Méſtu Augſpurgi, ſkusi Chriſtophora Mangia, v' sakladi tiga velike Zhaſty vrédniga Goſpuda Mihâela Mikeza, S: Piſma Doctèrja, inu Déhanta v' Lublani & c. v' Léti M.DC.XV.« Čeprav se pogosto navaja, da gre za prevod Kanizijevega Malega katekizma, gre v resnici za prevod t. i. najmanjšega Kanizijevega katekizma s slikami (Parvus catechismus catholicorum). Znano je, da je Kanizij pripravil tri različne izdaje katekizmov (Parvus catechismus catholicorum – tj. najmanjši katekizem, Institutiones christianae pietatis – tj. mali katekizem, Summa doctrinae christianae – tj. veliki katekizem), ki so se nato še več stoletij ponatiskovali predvsem v latinščini in nemščini ter postopoma tudi v drugih jezikih.

Čandkova slovenska izdaja katekizma s slikami si je pomagala z lesoreznimi podobami, ki jih je pripravil bavarski jezuit Georg Mayr na začetku 17. stoletja. Mayr je lesoreze pripravil v upanju, da bo tako omogočil preprostejše in cenejše izdaje katekizma v različnih jezikih. Neposredno pred slovensko izdajo katekizma je 1614 v Augsburgu po Mayrjevi predlogi izšla nemška izdaja (Catechiſmus Petri Caniſii Soc. Iesu Th. Nach der Cölniſchen Edition/ Durch Figuren fürgeſtellet); eno leto pred nemško pa je bila prav tako v Augsburgu natisnjena latinska izdaja (Petri Canisii Societatis Iesv Theologi Catechismvs Imaginibus expressus). Vse tri izdaje katekizma so si precej podobne, prihaja le do manjših odstopanj. Doslej je bilo mogoče izslediti tri ohranjene slovenske izvode katekizma; poleg prvega, ki ga je Mirko Rupel 1658 odkril v Univerzitetni knjižnici v Münchnu, sta bila 2020 odkrita še dva: v univerzitetni knjižnici v Erfurtu (Universitätsbibliothek Erfurt: Forschungsbibliothek Gotha – Matija Ogrin) in v narodni centralni knjižnici v Rimu (Biblioteca Nazionale Centrale di Roma – avtorica prispevka).

Čandkovo izdajo katekizma sestavljajo naslovnica, predgovor bralcem (Na Sèrzadobriga (sic!) Brajnza, napisan 25. marca 1615), kratka pesem (Boshjim inu S. Catholiſhke Kàrſzhanſke Matere Cérkve pokornim Otrozhizhom), latinsko dovoljenje za tisk jezuitskega provinciala Gornjenemške jezuitske province (izdano 18. oktobra 1614), uvodna vprašanja in odgovori, ki so povezani z izpovedovanjem pripadnosti katoliški veri (Vpraſhajne inu Odguvori tiga Catholiſhkiga Catechiſma). Temu sledi pet glavnih katekizemskih delov: v prvem je predstavljenih dvanajst členov katoliške vere (Pèrvi Poglaviti dejl, od Karſzhanſke Vere), v drugem zakramenti (Drugi Poglaviti déjl, od ſvétih Sacramentou), tretji del obravnava deset božjih in pet cerkvenih zapovedi (Trétji Poglaviti déjl, od deſſet Boshjih Sapuvidi; od ſvéte Matere Cérkve Sapuvidi), četrti prinaša besedilo molitev očenaš in zdravamarija ter razlago njune vsebine (Zhetèrti Poglaviti déjl, od ſvétiga Ozhanaſha; od Angelſkiga Zheſzhejna), peti del pa govori o krščanski pravičnosti (Péti Poglaviti déjl, od Chriſtianſke Pravize): o grehih, duhovnih spodbudah in štirih poslednjih rečeh (smrti, sodbi, peklu in nebesih).

Izdaja katekizma v slovenščini in njena relativno velika naklada sta zagotavljali aktiven stik njenih uporabnikov (predvsem učiteljev in šolarjev) s slovenskim knjižnim jezikom. Preko katehetov, ki so ga uporabljali kot pripomoček za učenje verouka otrok in odraslih, pa se je slušno-govorni stik s knjižno slovenščino razširil na širše sloje prebivalstva.

Po poročilih škofa Hrena sklepamo, da je Čandek do 1618 v slovenščino prevedel tudi veliki Kanizijev katekizem. Naslov slovenskega prevoda se je po Pohlinovem pričevanju glasil Catechismus Petra Canisia, tu je Christianski nauk. Enak naslov navajajo tudi uradne jezuitske bibliografije, ki sicer navajajo le Čandkov prevod velikega katekizma ali pa prevod katekizma navajajo nedoločno (Catechismus Canisii). Ker natančen naslov ni znan in ker se ni našel še noben primerek, je sklepanje o tisku Čandkovega prevoda velikega Kanizijevega katekizma oteženo. Predvidevamo lahko, da se je tudi v tem primeru pri prevajanju tesno naslonil na katero od najbolj razširjenih latinskih in nemških predlog.

Od Hrenovega literarnega programa katoliške obnove se je v tiskani obliki udejanjil tisti del, za katerega je bil pristojen Čandek. Pomen njegovega dela je zato še toliko večji. Ne preseneča, da je glavnina njegovega prevajalskega dela nastala v obdobju, ko je kot katehet in pridigar deloval v slovensko govorečem okolju v Celovcu in Ljubljani (1613–18). Njegovi Evangelia inu lystuvi so najpomembnejše in, če upoštevamo poznejše priredbe, ki so izhajale iz njih, dolgoročno najučinkovitejše slovensko besedilo 17. stoletja. Podoben vpliv je imel tudi njegov prevod malega Kanizijevega katekizma, ki je knjižno slovenščino razširil med širše sloje prebivalstva. Obe deli, ki ju je, sodeč po omembi slovenščine na naslovnici (Evangelia inu lystuvi) ali v predgovoru (Catechiſmus Petri Caniſij), namenil vsem slovenskim katoličanom, in ne le prebivalcem ljubljanske škofije, sta jezikovno izročilo slovenskih protestantov prenesli v dobo katoliške obnove in tako pomembno vplivali na poznejši razvoj slovenskega knjižnega jezika.

Čandik Janez, nabožen pisatelj, r. ok. 1581 v Višnji Gori, u. 8. okt. 1624 v Gradcu. Latinske šole je študiral menda v Lj., 3. maja 1600 postal v Gradcu jezuit, absolviral novicijat najbrž tudi v Gradcu, v Lj. poučeval gramatiko (1608) in sintakso (1609), v Gradcu poslušal teol. (1610–2), bil ord. 1612 ali 1613 (po 10. apr. 1612) ter deloval večinoma v lj., izjemoma pa tudi v celovškem (1620–1) in graškem samostanu (1624). Med jezuiti na Slovenskem se je udejstvoval v času, ko so imeli pod svežim vtisom razmaha in uspeha slovenskih reformacijskih pisateljev tudi sami vrsto slov. literarnih načrtov za propagando protireformacijskih gesel, ter postal za Pacherneckerjem in Alasijem prvi in najsmotrenejši pisec literarnih pomagal, ki so bila tudi tu dušnemu pastirju v nar. jeziku neobhodno potrebna. Nekako v istem času, ko je prirejal v območju lj. škofije še neki drugi posvetni duhovnik ali jezuit za privatno rabo slov. evangelistar (ČJKZ IV, 76–105), je priredil Č. v Gradcu celotni slov. lekcijonar ter ga poslal v odobritev Hrenu. Korekturo je opravil Č., izšli so pa »Evangelia inu listuvi« 1613 v Gradcu v Hrenovi založbi brez prirediteljevega imena. Četudi se je bilo na sinodi lj. škofije 1604 določilo, naj se poslužujejo duhovniki po možnosti rimskega obreda (Čas 1912, 50), in čeravno je opozarjal 1607 graški papežev nuncij po lj. škofiji na potrebo uvedbe novega misala (ČZN 1923, 18) ter se tudi v Hrenovi instrukciji za Collegium Marianum v Gornjem gradu predpolagajo le knjige rimskega obreda (Orožen II/1, 56), sta priredila Č. in Hren prvi tiskani katoliški slov. lekcijonar vendarle po oglejskem misalu, upoštevajoč pač dejstvo, da je imela večina odjemavcev še samo oglejske mašne knjige. Evangeljske perikope (in berila) je priredil Č. ob vodstvu misala in Dalmatina, jih opremil z uvodi, ki so samo v misalu (ne pa tudi v bibliji), sicer se pa oslanjal v jezikovnem oziru tesno na Dalmatinov tekst, ki ga je tudi Hren le v toliko popravil, da je nadomeščal tujke z domačimi izrazi (DS 1917, 174). Izmed običnih dodatnih tekstov je prevedel Č. po nem. predlogi le formularja molitve »za vsega krščanstva nadloge in reve« in krščanske izpovedi (oboje se je molilo po pridigi), dočim je cerkveno pesmarico in katekizem (z vsakdanjimi molitvenimi formularji) Hren nameraval izdati posebej. Č. je res prevel Canisijev mali in morda tudi še veliki katekizem, objaviti pa je mogel (zopet brez svojega imena) le prvega, ki ga je založil Mikec (Catechismus Petri Canisii, skuzi malane figure naprej postavlen, Augsburg 1615). Prvi tiskani katol. slov. lekcijonar, ki se je natisnil v 3000 primerkih, je bil sicer nekaka oficijelna izdaja lj. škofije, a se rabil gotovo tudi izven njenih mej. Potrebam na Slovenskem sta morala lekcijonar in katekizem zadoščati nad 60, oz. nad 70 let, čeravno sta bili že 1620 potrebni novi izdaji. — Prim.: Valvasor VI, 352; Steska, IMK XII (1912) 1; Backer-Sommervogel pod »Tschandik« in »Zhandik« (S., ki je napačno predpolagal 2 jez. pisatelja Janeza Č., ki bi naj bila umrla istega dne, navaja za prvega rojstno letnico 1578, za drugega 1581, za vstop prvega v red letnico 1606, drugega 1600; gre deloma za napačne račune na osnovi gradiva v jez. arhivu; z drugimi ugotovljenimi podatki o slov. pisatelju Č.-u se dajo spraviti v sklad le podatki sub »Zhandik«); Kidrič, Čandikov kat. 1618, Primerek slovenskega Canisija 1615, ČJKZ III, 82. Kd.