Novi Slovenski biografski leksikon
ČADEŽ, Anton (Anton Pad. Čadež, A. Č.), duhovnik, katehet, pedagoški in mladinski pisatelj, urednik (r. 9. 6. 1870, Hotavlje; u. 12. 6. 1961, Ljubljana). Oče Štefan Čadež, mama Helena Čadež, r. Košir.
Enorazrednico je obiskoval na Trati (Gorenja vas), tretji in četrti razred 1881–83 pa na štirirazredni deški ljudski šoli v Škofji Loki. Nadaljnji študij je opravil v Ljubljani, kjer je od 1883/84 osem let obiskoval gimnazijo v b razredu in bil od tretjega letnika gojenec Alojzijevišča. Maturiral je 1891 in nato 1891–95 študiral teologijo ter bil 1894 posvečen v duhovnika.
Po koncu študija je 1895–99 služboval kot kaplan, vmes tudi kot upravitelj župnije Sv. Trojica v Tržišču pri Mokronogu. Poleti 1899 je postal katehet na uršulinskih dekliških šolah v Škofji Loki. Februarja 1904 je bil imenovan za četrtega kateheta za mestne ljudske šole v Ljubljani. Tam je od 1904 prva leta služboval kot stalni veroučitelj na deških šolah – na I. (na Ledini) in na III. mestni deški petrazredni ljudski šoli (na Erjavčevi cesti), nato pa na dekliških šolah pri Sv. Jakobu. Tam je bil od 1909/10 katehet, sprva na mestni slovenski osemrazredni dekliški ljudski šoli (pri Sv. Jakobu). Ko so 1919 na tej šoli zadnje tri razrede oblikovali v I. dekliško meščansko šolo, je verouk poučeval tam, dokler ga ni jeseni 1932 ministrstvo prosvete upokojilo kot kateheta meščanske šole.
Skupaj z drugimi ljubljanskimi kateheti je 1905 pripravil učila za verouk za razstavo učil na IV. deželni učiteljski konferenci. Blizu mu je bila tudi glasba, saj je vodil cerkveno petje učenk v Škofji Loki, v Ljubljani pa sodeloval kot pevovodja zbora ženske sekcije Slovenske krščansko-socialne zveze (SKSZ) in nekoliko tudi komponiral. Pri društvu SKSZ je sodeloval 1908 in 1909 v odboru ter pri priredbi šaloigre v dveh dejanjih Pri gospodi, ki so jo 1906 objavili v Zbirki ljudskih iger SKSZ, igrali pa 1909 na društvenem večeru njene ženske sekcije. Versko-vzgojne gledališke prizore z otroško tematiko je 1918 objavljal tudi v Vrtcu in pet v Angelčku 1920–24.
Kot tajnik katehetskega društva je poskrbel za redakcijo Katehez za prvence (1914, 1934). Že na I. mestni deški šoli je sodeloval tudi na roditeljskih večerih, npr. s predavanjem o šolski mladini in alkoholu, ki je 1907 tudi izšlo v reviji Slovenski učitelj. Bil je prvi in dolgoletni tajnik 1907 ustanovljenega Društva slovenskih katehetov, ki so si prizadevali za učni načrt verskega pouka v šolah, za ureditev plač in učne obveznosti katehetov ter za verouk v obrtno nadaljevalnih šolah. 1909 je z odborom poskrbel za prvi slovenski katehetski tečaj. 1908–18 je bil urednik katehetskega dela revije Slovenski učitelj, ki je izhajala kot skupno glasilo učiteljskega društva Slomškova zveza in katehetskega društva, ter predavatelj na zborovanjih obeh društev. Kot urednik je poskrbel tudi za mednarodne vsebine, in sicer s poročanjem o knjigah, pedagoških in katehetskih kongresih ter s prizadevanji za katehetsko sodelovanje s Hrvati. S predavanjem 1910 in pozneje v tisku je predstavil koncept t. i. delovne šole (1911, 1924). Predaval in pisal je še o disciplini v šoli in cerkvi ter nasprotoval klečanju kot kazni (1909), pozneje je pisal o vzgojnih težavah, ki jih je prinesla vojna. Pri Slomškovi zvezi je bil 1916–18 podpredsednik. Z revijo Slovenski učitelj je sodeloval tudi pozneje, ko je izhajala kot učiteljsko glasilo, 1920–23 je v člankih obravnaval vzgojo čuta za lepoto, mladostnike, osebnost učitelja, učenje za življenje in domovinsko vzgojo (1924) ipd. Ostal je povezan z revijo in s katoliškim pedagoškim društvom Slomškova družba, kjer je v odboru sodeloval vsaj desetletje, preden so ga 1944 kot zlatomašnika izvolili za častnega člana.
Pri Društvu slovenskih katehetov se je ukvarjal tudi z učnim načrtom za verouk v osnovnih šolah ter skupaj z Gregorijem Pečjakom 1919 pripravil učbenik za prvi šolski leti Krščanski nauk za prvence : kratke zgodbe svetega pisma in priročnik zanj. Učbenik je izšel v več izdajah (1940), od tretje izdaje 1928 tudi z barvnimi ilustracijami. Knjigo so uporabljali tudi po drugi svetovni vojni. Za Knjigo o lepem vedenju (1910) je prispeval del o vedenju v cerkvi. Iz svojih katehetskih izkušenj je pripravil več pedagoških knjig za vzgojo doraščajoče mladine: dečkom je bil namenjen Svetilnik na morju življenja, ki vsebuje vzgojna navodila in molitvenik (1921, 1923), dekletom ob zaključku šolanja pa je pripravil Most v življenje (1923). Sestavil je tudi obsežno knjigo zgodovinskih in sodobnih zgledov Življenje govori (1940), ki je začela nastajati že v času njegovega urejanja Slovenskega učitelja (rubrika Zgledi, uporabni pri katehezi), izšla pa je v drugi strnjeni izdaji kmalu po avtorjevi smrti (Iz življenja, 1963).
Od 1907 je bil škofijski vodja cerkvenega društva Dejanja sv. Detinstva (DSD), ustanovljenega 1842, in urednik letnega Vestnika DSD (1907–44), ki je spodbujal mladino do dvanajstega leta k podpori katoliškim misijonom. Od 1914 je bil vrsto let tajnik in blagajnik Katoliškega tiskovnega društva KTD, v vojnem času 1915–17 pa je prevzel še uredništvo revije Domoljub. Od 1907 je sodeloval z revijo Bogoljub : cerkveni list za Slovence in bil od 1926 njen sourednik (sprva s Cirilom Potočnikom, 1936‒42 z Josipom Šimencem) in tam mdr. pripravljal rubriko Cerkveni razgled (Po svetu, Po domovini). 1920 je bil imenovan za škofijskega duhovnega svetnika. Tudi po upokojitvi 1932 je ostal dejaven pri KTD in podpori misijonom ter kot vzgojni pisec.
Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine