Cipot, Jurij (1794–1834)

CIPOT, Jurij (Juri Czipott, Juri Czipot, Gyüri Czipott, Gjörgy Czipott), evangeličanski duhovnik, pisatelj (r. 1. ali 6. 4. 1794, Černelavci; u. 9. 9. 1834 ali 9. 11. 1834, Hodoš). Oče Mikloš Cipot (Miklos Czipott), mati Flora Cipot, r. Pekits (Ilona Perkics). Sin Rudolf Cipot, evangeličanski duhovnik, pisatelj.

Otroštvo je preživel v Polani. Šolal se je v evangeličanskem liceju v Šopronu (Sopronu/Ödenburgu), kjer je bil tudi posvečen. Kot kaplan je najprej služboval v Kermendinu (Körmendu/Kirmentu), nato je postal evangeličanski duhovnik v Legradu v Podravini, od 1821 pa na Hodošu (Hodosu). Zaslužen je za gradnjo nove hodoške cerkve 1823. Pri Gradu na Goričkem je bil navzoč pri javnem obglavljenju, od katerega si psihično ni več opomogel.

Zaradi pomanjkanja slovenskih knjig je napisal molitvenik Dühovni áldovi ali molitvene knige (1829, 1888, 1901, 1922): »Zmenkanje vsaki knig med Sloveni je tak veliko, kaj, ki več jezika ne zna, sebé nikak ne more oprávlati, nej pri grejšnom stópaji pobatriviti, nej pri žalostnom vdárci obeseliti, nej vu srca pobožnoj želnosti se Bogi pomoliti.« To je bil tretji prekmurski molitvenik po Knigi molitveni katoliškega duhovnika Mikloša Küzmiča (1783) in Molítvi na ſztári ſzlovenſzki jezik obrnyene evangeličanskega duhovnika Števana Sijarta (1797). V uporabi je ostal do 1969, ko je Ludvik Novak natisnil novi evangeličanski molitvenik Na poti življenja. Cipotov molitvenik vsebuje vsakdanje, jutranje in večerne molitve, nato molitve za pomembne dneve, molitve ob Kristusovi večerji, molitve ob različnih priložnostih in življenjskih dogodkih, molitve in tolažbe ob bolezni, za umirajoče in ob smrti.

Czípott Jurij, prekmurski nabožen pisatelj, r. 1. apr. 1794 v Črnelavcih pri Murski Soboti, u. 9. nov. 1834 v Hodošu. Študiral je v Šopronu (Ödenburg) in najbrž eno leto v Nemčiji; služboval je kot evang. kaplan v Kermendinu, kot farar v Legradu (Medjimurje), odkoder je prišel za ev. duhovnika v Hodoš. Sestavil je molitvenik: Dühovni áldovi ali molitvene knige krszcsenikom na szrdcza i düse opravo i obeszeljávanye vu tužni žitka vöraj. (V-Szombatheli z-Perger Ferentza píszkmi 1829). V predgovoru piše, da je v slov. jeziku pisanih knjig tako malo, da krščanski verniki, ako razen slov. ne poznajo kakega drugega jezika, ne morejo zadostiti svojim dušnim potrebam. Molitvenik je doživel več izdaj (Murska Sobota 1901², 1922³ ravnotam). — Prim.: J. Melich, Magyar Könyvszemle, Budapest 1903, 437, 447. Šr.