Cvetko, Franc (1789–1859)

CVETKO, Franc (F. Zwetko), narodni buditelj, duhovnik (r. 14. 9. 1789, Dornava; u. 5. 7. 1859, Maribor). Oče Jožef Cvetko, mati Neža Cvetko, r. Šešerko.

Na Ptuju je obiskoval osnovno šolo, v Mariboru pa gimnazijo (1802–07). Filozofijo in teologijo je študiral v Gradcu (1807–13). Po duhovniškem posvečenju 1813 v Šentandražu na Koroškem je bil kaplan v Ljutomeru (1813–14), Juršincih (Sv. Lovrenc v Slovenskih goricah, 1814–21, tam tudi učitelj) in Pernici (Sv. Marjeta na Pesnici, 1821–23), župnik v Limbušu (Lembach, 1823–43, tam je bila tudi po njegovi zaslugi 1832–35 zgrajena podružnična cerkev Žalostne matere božje na Pekrski gorci, imenovana tudi slovenska Kalvarija), obenem izpraševalni komisar za izpit iz verouka na gimnaziji v Mariboru ter do 1826 tudi namestnik dekana v Hočah, nadžupnik in dekan na Ptuju (1843– 48; moral je oditi, ker je prepovedal cerkveni pogreb protestanta) ter župnik v Ljutomeru (1948–54), kjer se je upokojil. Zadnja leta je preživel pri nečaku Jožefu Kostanjevcu, ki je bil takrat župnik v Brezjah v predmestju Maribora.

Za oblikovanje njegovih pogledov na slovenski jezik in poznejše literarno, narodnoprebudno in slovaropisno delo so bila pomembna njegova gimnazijska in študijska leta. Na gimnaziji je nanj vplival predvsem katehet Ivan Narat, pobudnik svetourbanske akademije in velik zagovornik slovenščine na prelomu iz 18. v 19. stoletje v močno nemškem Mariboru. Še preden je postal gimnazijski profesor, je Narat skupaj s Štefanom Modrinjakom ter še nekaterimi duhovniki začel načrtovati pripravo slovenske slovnice in nemško-slovenskega slovarja. Namen njihovega preporodnega dela je bil pokazati, da štajerski Slovenci, kar se skrbi za slovenščino tiče, ne zaostajajo za kranjskimi. Priprava slovnice in nemško-slovenskega slovarja je bila namreč odziv na jezikoslovno delo Jurija Japlja in Valentina Vodnika ob hkratni uveljavitvi nekaterih posebnosti vzhodnoštajerskih govorov. Za razliko od Modrinjaka, ki se je zavzemal za uporabo kajkavskega pravopisa in se tudi sicer nagibal h kajkavskim Hrvatom (gimnazijo je obiskoval v Varaždinu, rojen je bil v Središču ob meji s Hrvaško), je Narat zagovarjal stališče, naj se knjižni jezik vzhodnih štajerskih Slovencev ne oddalji preveč od knjižne norme, ki se je oblikovala na Kranjskem. Svoje zavzemanje za slovenščino in poglede nanjo ter vsaj posredno tudi preporodno miselnost je posredoval dijakom, med katerimi so imeli pozneje v slovenskem kulturnem življenju vidno vlogo Anton Krempl, Peter Dajnko, Vid Pen (redovno ime Dominik) in Franc Cvetko. Na Cvetka sta poleg Narata in Modrinjaka vplivala tudi Leopold Volkmer (zlasti kot pesnik), med študijem v Gradcu pa predvsem Janez Nepomuk Primic. Ta je 1810 tam ustanovil društvo Societas slovenica (Slovensko tovarištvo) z namenom širitve preporodne miselnosti med mlajšo generacijo izobražencev. Člani društva so bili bogoslovci in študenti prava, ki so si deloma tudi pod vplivom Jerneja Kopitarja zadali nalogo, da za načrtovani slovensko-nemško-latinski slovar izpišejo Novo zavezo in Biblijo v prevodih Primoža Trubarja in Jurija Dalmatina. Ob tem naj bi se študijsko poglabljali v Kopitarjevo slovensko slovnico in bili tudi literarno dejavni. Prvotni načrt je Primic kmalu po ustanovitvi društva preoblikoval v pretirano ambiciozen in tedaj neuresničljiv projekt topografskega opisa celotne slovenske Štajerske. Cvetko je imel v društvu petnajstih članov vidno vlogo. 1811 je navezal stike s Kopitarjem, ki ga je povezal s češkim jezikoslovcem Josefom Dobrovskim in ga povabil k sodelovanju v dunajskem časopisu Wiener Jahrbücher (Jahrbücher der Literatur), katerega sodelavec in nekaj časa tudi urednik je bil. V tem letu se je Cvetko ob Primicu in Janezu Krstniku Leopoldu Šmigocu potegoval za mesto profesorja na novoustanovljeni stolici za slovenski jezik na graškem liceju (izbran je bil Primic) ter začel intenzivneje zbirati in proučevati gradivo za načrtovani slovar, tako da je na podlagi pridobljenega znanja naslednje leto že lahko napisal oceno slovnice člana društva Šmigoca, ki je izšla 1812 v Gradcu pod naslovom Theoretisch-praktische Windische-Sprachlehre. Gre za povprečno delo, ki se sicer naslanja na Kopitarjevo slovnico, vendar v oblikoslovju in besednem zakladu upošteva posebnosti vzhodnoštajerskega narečja. Slovnica je bila namenjena tujcem kot pripomoček pri učenju slovenščine. Odklonilno oceno je Cvetko poslal Kopitarju, vendar ni bila nikoli objavljena. Kljub pomanjkljivostim je Kopitar kot cenzor Šmigočevo slovnico odobril. Kot je razvidno iz korespondence s Kopitarjem, mu je Cvetko že v času študija obljubil tudi etnografski popis ljutomerskih Slovencev. Njegovo delo ni ostalo neopaženo. Modrinjak mu je ob novi maši 1813 napisal pozdravno slavilno pesem z akrostihom in značilnim naslovom Amico czvetko pro 1813. Sčasoma je Cvetko postajal vedno bolj upoštevan med domačimi in tujimi slavisti ter literarnimi ustvarjalci. Ko je služboval v Limbušu, so ga mdr. obiskali Ljudevit Gaj, Stanko Vraz, Andrzej Kucharski (ki naj bi prvi dokazal, da smo Slovenci samostojen slovanski narod), Izmail Ivanovič Sreznjevski in številni drugi. Vraz ga je označil za »papeža slovesnovernih duš na malem Štajerju«, Fran Miklošič mu je priznaval zasluge za svoje slavistične študije. V času ilirskega gibanja, ki je na Slovenskem pustilo sledi zlasti na Štajerskem in Koroškem, se ni pridružil ilircem. Bliže so mu bila Kopitarjeva stališča.

Med svojim duhovniškim delom se je uveljavil tudi kot izvrsten pridigar in govorec na različnih slovesnostih, tudi najpomembnejših (imel je npr. pozdravni govor ob obisku nadvojvode Janeza Habsburško-Lotarinškega). Zaradi govorniške spretnosti ga je zgodovinar Matej Slekovec poimenoval slovenski Cicero. O njegovih pridigah in govorih so poročali domači in tuji časopisi. V govorih je poudarjal rodoljubje in izražal privrženost habsburški monarhiji, v pridigah zagovarjal takratno uradno cerkveno doktrino, ki je odklanjala moralni rigorizem, strastno pobožnost in predestinacijo, temeljne značilnosti janzenizma. Večina njegovih pridig je danes izgubljenih, nekaj jih je bilo pozneje objavljenih v Slovenskem prijatelju (1879–81, 1879 so mu npr. objavili kar devetinštirideset nedeljskih in priložnostnih pridig, ki jih je govoril ali napisal 1825–57 v različnih slovenskih krajih: pri Sv. Barbari v Halozah, v Kamnici, pri Sv. Petru blizu Maribora, v Hočah, Ljutomeru, Rušah, pri Sv. Andražu v Slovenskih goricah). V Pajkovi zapuščini (Ms 138), ki jo je 1932 Univerzitetni knjižnici Maribor daroval Franc Kovačič, je ohranjena še njegova rokopisna pridiga, ki jo je imel 1838 v Hočah. Kot govorjeno besedilo med ljudstvom pričakovano izkazuje tipične vzhodnoštajerske jezikovne značilnosti.

Domoljubje je bilo tudi tematika njegovih maloštevilnih pesmi. Objavil je zbirko brambovskih pesmi, ki jih je prevedel: Nasleduvanje nemških Pesmi za obvarnike slavenske (Gradec, 1809), njegova naj bi bila tudi pesem Siromakov sprevod, objavljena v izdaji Fabule ino pésmi Leopolda Volkmerja (1836, izdal Anton Janez Murko), v rokopisih pa so ohranjene Hvala slovenske dežele, Lublenka na paši in Večerna pastirska pesem ter njegovi prepisi pesmi Volkmerja, Modrinjaka in Urbana Jarnika.

Ko je 1843 prišel za nadžupnika in dekana na Ptuj, so ga tamkajšnji rodoljubi pozdravili kot velikega Slovenca. Cvetko se je zavzemal za rabo slovenskega jezika v cerkvi, saj je 1844 v času službovanja v mestni ptujski župniji, ki je bila znana kot nemška, ob nedeljah pri jutranji maši uvedel slovensko pridigo v postnem času, čemur so Ptujčani nasprotovali. Zaradi pritiskov nemško govorečih meščanov in cerkvene oblasti je moral slovenske pridige opustiti. Po 1848, ko je deloval v Ljutomeru, njegovo domoljubje ni bilo več tako izrazito, vendar so ocene, da je postal zaveznik nemškutarjev, neupravičene in neutemeljene. To je med drugim razvidno iz njegove podpore izobraževanju Slovencev ‒ pred smrtjo je namreč v oporoki ustanovil sedem štipendij za slovenske dijake. S Cvetkovo podporo je študiral pesnik in duhovnik Ivan Klajžar.

Cvetko Franc, nar. buditelj, pesnik in leksikograf, r. 14. sept. 1779 v Dornavi (župn. Sv. Petra in Pavla v Ptuju), u. 5. jul. 1859 v Mariboru. Študiral je v Ptuju do 1802, gimn. v Mariboru do 1807, filozofijo in teologijo v Gradcu do 1813 (ord. 18. sept. 1813 v Št. Andražu na Kor. za sekovsko škofijo), bil kaplan v Ljutomeru do okt. 1814, pri Sv. Lovrencu v Slov. goricah do 5. sept. 1821, pri Sv. Marjeti na Pesnici do 11. jan. 1823, župnik v Lembachu (obenem komisar za izpit iz veronauka na gimn. v Mariboru ter do 1826 namestnik dekana v Hočah) do 23. apr. 1843, nadžupnik in dekan v Ptuju do 30. jul. 1848 (je moral oditi, ker je branil cerkven pogreb protestantu, prim. DS 1907, 495), in župnik v Ljutomeru do 6. avg. 1854, ko je šel v pokoj, čigar zadnja leta je preživel pri nečaku kanoniku Jožefu Kostanjevcu v Mariboru. Po študijah je bil Penu sošolec, pred Dajnkom eno leto, pred Krempljem dve leti, razvijal se pod vplivom Volkmerjevga in Modrinjakovega miljéja ter Narata in Primca, bil 1810–11 v Gradcu član Primčevega društva za gojitev slovenščine, za katerega je zavzemal Modrinjaka 22. nov. 1810 pismeno, o vel. noči 1811 pa Modrinjaka in Jaklina tudi ustno. Pod vplivom Primčevim je v prvi polovici 1811 že dopisoval s Kopitarjem, ki ga je spravil v stike z Dobrovskim, ga visoko cenil ter angažiral za Wiener Jahrbücher. Vsaj že 1811 je začel zbirati gradivo za slov. slovar, 1812 pisati oceno Šmigočeve gramatike, ki jo je tik pred 30. marcem 1813 poslal Kopitarju, kateremu je pred 27. nov. 1812 obljubil tudi etnografski popis svojih ljutomerskih Slovencev. Ko je začelo tudi v Gradcu stopati v ospredje pravopisno vprašanje, se je v pismu Kopitarju še tik pred 27. nov. 1812 izjavil proti »punktiranim črkam«. Imel je že izrazito preporoditeljsko fizijonomijo, ko je naslovil k primiciji Modrinjak nanj svoj veleagresivni narodni pozdrav, začel je veljati za »papeža slovesnovernih duš na malem Štajerju«, ki so ga v prvi vrsti posečali domači in tuji slavisti, potujoči skozi Maribor (Gaj, Vraz, 1829 menda Poljak Kucharski, 1841 Rus Sreznevskij). Bil je glasovit slovenski govornik (Raić, LMS 1878, 73), ki je opetovano vzbudil pozornost korespondenta graškega lista »Der Aufmerksame« (1829 z govorom o zlati maši v Mariboru, izza 1831 z govori pred nadv. Ivanom pri viničarskih svečanostih v Limbušu). Ljubil je pesništvo, za katero se je vnel pod vplivom učiteljske besede Gottweisove in pač tudi slov. primera Modrinjakovega in Volkmerjevega, čigar pesmi si je prepisoval (Pajkova izd. 10, 11, 61, 62, 64). »Nasleduvanje nemških Pesmi za obvarnike slavenske« (Gradec 1809) je prevel pač na željo oblasti (ZMS 1905, 230–5), zložil je pa še več pesmi (v Murkovi objavi Volkmerja 1836 je gotovo njegov dinastičnopatrijotični »Siromakov sprevod« [Pajkova izd. 66] iz 1832, najbrž tudi »Hvala slovenske dežele«, ki kaže precejšnjo nabožno noto). Izmed vzhodnoštajerskih verzifikatorjev tiste dobe je imel najmanj okretnosti in najmanj lit. ambicije. Pridige si je skrbno sestavljal in zapisoval. V dobi ilirizma je čital razen Čbelice še Kačića in pač tudi ilirske slovstvene produkte vendar se z Gajem in Vrazom v marsičem ni strinjal in menil, da ima »Kopitar v mnogočem prav«. Bil je strogo cerkvenega duha in vsaj v poznejših letih pristaš nasprotnikov janzenizma. Klajžarja je spravil v šole, ob smrti pa ustanovil sedem štipendij za slov. dijake. Nad 30 let je vplival na svojo okolico in zlasti na njeno mladino v rodoljubnem smislu; ko je prišel na Ptuj, so ga pozdravili rodoljubi kot »gorečega Slovenca« (ZMS VII, 149), toda 1848 ni mogel najti prave smeri ter prišel v Ljutomeru na glas pomočnika nemškutarjev (ZMS VII, 58). Ostalina je propadla, izvzemši omenjene pesmi, nekaj homiletičnih spisov (Slovenski prijatelj 1879, 1880) in štirih pisem Glaserju (Voditelj 1911, 151–5); propadlo je tudi »nekaj malega iz njegovega slovarja«, kar je ohranil A. Lah. — Prim.: Slekovec, Škofija in nadduhovnija v Ptuju, Mar. 1889, 174; Ilešič, ČZN 1905, 2, 8, 15; Slekovec, VBV 1906, 375; Briefwechsel Dobrovský-Kopitar I, 726, II, 878. Kd.