Cussa, Mihael (?–1699)

CUSSA, Mihael (Michal Cussa, Michel Cossa, Michaele Chussa, Michaele Kusha, Michail Kusha, Michael Kuscha, Michael Khuscha, Mihael Kussa, Mihael Kuša), kamnosek (r. ?, Lokavec, zaselek Kuši; u. 18. 10. 1699, Ljubljana). Svak Leonard Pacassi, kamnosek.

Znanje si je Cussa verjetno pridobil v Gorici v kamnoseški delavnici družine Pacassi, s katero je ostal povezan tudi kasneje tako poslovno kot družinsko. Bil je svak goriškega kamnoseka Leonarda Pacassija. Te vezi so mu omogočile, da je v devetdesetih letih 17. stoletja, ko je v Ljubljani že deloval kot samostojen kamnosek in sprejemal vedno več naročil pomembnejših naročnikov s Kranjske in celinske Hrvaške, začel sodelovati z beneškim kiparjem Paolom Callalom, kateremu je pripisana večina odličnejših plastik na Cussovih oltarjih.

Med 1687 in 1696 je Cussa v Ljubljani kot najemnik stanoval v šesti hiši na Virantovem vrtu nasproti jezuitskega samostana. Sosednja hiša je bila last kamnoseka Luke Misleja in kasneje kiparja Francesca Robbe. Živel je v isti hiši kot milanski arhitekt Francesco Ferrata, ki bi lahko bil avtor načrtov za njegove arhitektonsko ploskovite oltarne nastavke. V prid ugotavljanju sodelovanja med obema sta dejstvi, da sta bila oba 1694 poročni priči Luke Misleja in da je Cussa Ferrato izbral za enega od izvršiteljev svoje oporoke. Ferrata je tako po Cussovi smrti dokončal in postavil njegove zadnje oltarje na blejskem Otoku, v Škofji Loki in verjetno tudi na Trški Gori.

V kamnoseški delavnici je Cussa zaposloval deset pomočnikov in dva učenca. V zapuščinskem inventarju, nastalem dan po njegovi smrti, 19. oktobra 1699, je bilo med drugim popisano tudi orodje, med katerim najdemo orodje za osem pomočnikov ter dve železni palici in dve kladivi za delo v kamnolomu. Inventar navaja tudi seznam pogodb, ki nam omogoča rekonstrukcijo Cussovega »dokumentiranega« opusa.

Opus Cussove kamnoseške delavnice je v primerjavi z drugimi kamnoseškimi delavnicami v Ljubljani dobro raziskan. Na večini oltarjev, ki so nastali v njegovi delavnici, ni večjega kiparskega okrasja. Večinoma ploskovito oltarno arhitekturo, izklesano predvsem iz črnega lesnobrdskega apnenca, poživlja barvna inkrustacija predvsem v obliki geometričnih rozet na antependijih in v obliki »vetrnic«, nameščenih v segmentnih trikotih in atikah. Pri mnogih vidimo tudi »oltarna krila«, kjer so večkrat izklesane angelske glavice, obdane z organskimi formami. Na segmentnih lokih v večini primerov posedajo angelci skromnejše kakovosti.

Oltar sv. Križa v danes porušeni frančiškanski cerkvi v Ljubljani (1694–95, 1699, ohranjen kot močno predelan veliki oltar sv. Martina v župnijski cerkvi (ž. c.) v Hrenovicah pri Postojni), oltar sv. Antona Padovanskega v Mekinjah pri Kamniku (1695–96) in na prižnici v zagrebški stolnici (1695–99) je dopolnil s kakovostno marmorno plastiko, ki jo zadnje raziskave povezujejo z beneškim kiparjem Paolom Callalom, za katerega je arhivsko dokazano, da je imel neposredne stike z ljubljanskimi in goriškimi kamnoseki.

Da je bila Cussova delavnica ena pomembnejših v Ljubljani, lahko sklepamo tudi iz dejstva, da so pri njem oltarje naročali tedanji cerkveni in posvetni veljaki: zagrebški škof Stjepan Seliščević, zagrebški kanonik Ivan Znika, ljubljanski avguštinci, frančiškani iz Karlovca, vikar Nicolò Radesco iz Ajdovščine, veletrgovec Jakob Schell plemeniti Schellenburg, grofovska družina Gallenberg, Janez Danijel baron Gallenfels in grofica Katarina Elizabeta Auersperg. Upravičeno se je podpisoval taglia pietre (kamnosek) in Universae Carnioliae lapicida et architectus (kamnosek in arhitekt vesoljne Kranjske).

O Cussovem ugledu priča tudi podatek, da je vdova goriškega kamnoseka Leonarda Pacassija zaprosila Cusso, naj dokonča oltar za mavzolej Ferdinanda II. v Gradcu, kar pa je žal tudi njemu preprečila prezgodnja smrt.

Po njegovi smrti sta z delom nadaljevala Francesco Ferrata, izvršitelj oporoke, in Luka Mislej, ki je verjetno prevzel njegovo kamnoseško delavnico in ohranil tudi Cussove poslovne povezave z beneškimi kiparji.

Cussa (Kussa, Khuscha, Kusha) Mihael, kipar, r. ok. 1657 neznano kje, u. 8. okt. 1699 v Lj., kjer se pojavi 1687 kot kamnosek. L. 1690. se je pogodil z avguštinskim prijorjem za nov oltar iz črnega marmorja, ki še stoji v frančiškanski cerkvi, 1694 sklenil pogodbo z Jak. Schellom pl. Schellenburgom glede oltarja iz črnega marmorja za kapelo sv. Križa v sedanji frančiškanski cerkvi (ta oltar so 1787 prodali župni cerkvi v Hrenovicah); na oltarni menzi stoje 4 svetniški kipi in dva angelska. 1698 je izdelal oltar iz črnega marmorja za frančiškansko cerkev v Karlovcu, najlepše njegovo delo pa je prižnica v zagrebški stolnici (ki jo drži velik krilat angel na ramah). L. 1699. se je pogajal za napravo marmornatega oltarja v mavzoleju Ferdinanda II. v Gradcu, a je pred začetkom dela umrl. — Prim.: Kukuljević; DS 1895, 735. St.

Cussa (Kuša, Kussa, Khuscha, Kusha) Mihael, kipar in kamnosek, r. v vasici Pri Kuših nad Ajdovščino 8. maja 1657, u. v Lj. 8. okt. 1699. O njegovem mladostnem življenju in šolanju ni podatkov, vendar je gotovo, da se je kiparstva in kamnoseštva izučil v Benetkah, nakar ga 1677 srečamo v Lj. med prvimi člani ceha kamnosekov in zidarjev (pravila potrdil 6. okt. 1676 cesar Leopold L). Potem ga zasledimo med davčnimi plačniki kot lastnika kamnoseške obrti z desetimi pomočniki in dvema učencema (1677). Tako je Cussa postavil temelje znanim lj. kamnoseškim delavnicam, ki so s svojimi izdelki oskrbovale skoraj eno stoletje celo slov. ozemlje, pa tudi sosednjo Hrvaško. Njegovi delavnici (1676–99) je sledila delavnica Luke Misleja (1701), v katero je 1721 vstopil Francesco Robba, poročil njegovo hčerko in po njegovi smrti vodil delavnico do svojega odhoda v Zgb (1727–54). Iz ohranjenih dokumentov je razvidno, da je Cussa dobival plemenite vrste marmorja za svoje izdelke iz Italije (genoveški, kararski marmor), pa tudi naročal nekatere tipične svetniške in angelske kipe v Benetkah in jih potem vkomponiral v svoje oltarne arhitekture, kar dokazuje, da je njegova delavnica uživala velik sloves in vedno bila izredno preobložena z naročili. Cussova dela so številna. Med prva je šteti različne kamnoseške posege pri zgradbah v Lj. (oboki, portiki, balustrade). Med ta sodi balustrada prižnice v nekdanji kapucinski cerkvi (danes žpk c.) v Mozirju. Sledili so marmornati oltarji in menze še očitno z naslonom na tradicijo lesenih oltarjev srednjeevropskega tipa, ki so pa že kazali vpliv mode črnih marmornatih oltarjev z raznobarvnimi intarzijami. Med prvimi te vrste zasledimo oltarje za stolnico v Zgbu (Tisoč mučencev 1685; sv. Emerika 1689; sv. Jerolima 1691) in oltar sv. Treh kraljev v nekdanji avguštinski (danes frančiškanski) c. v Lj. (po pogodbi 12. maja 1690). Potem se vrstijo dela: oltar za kapelo sv. Križa v frančiškanski c. v Lj. 1694 (od leta 1787 v žpk c. v Hrenovkah), s štirimi kipi svetnikov in dveh angelov; dva stranska oltarja v žpk c. v Škofji Loki 1694; oltar sv. Antona Padovanskega (po pogodbi 1. jul. 1695) za samostansko c. klaris v Mekinjah in še dva stranska oltarja (Brezmadežne in sv. Frančiška Serafskega) v isti c. 1696 je C. izdelal svoje najboljše delo – prižnico katedrale v Zgbu (po pogodbi 28. apr. 1695), ki se s svojo izredno kompozicijo in skladno plastiko šteje med največje dragocenosti te stolnice: velik krilat angel kleči na eni nogi, z desno roko se opira na koleno in na svojih ramah drži mogočno peterokotno prižnico; bele plošče z reliefi (dvanajstletni Kristus v templju in štirje evangelisti) ločujejo rdeči marmornati stebriči z angelskimi glavami; v ozadju je relief Kristusa, ki daje ključe sv. Petru, a na levi strani stopnišča je plošča z grbom donatorja Znike in napisom z letnico. Ob tem delu je Simon Klement v svojem dnevniku 15. avg. 1715 zapisal, da presega vse, kar je do tedaj videl (dnevnik objavljen v ČZN XVI. Maribor 1920/21, str. 79–104). Leta 1696 je C. izdelal tudi oltar za c. sv. Krištofa v Lj.; 1698 glavni oltar sv. Trojice v frančiškanski c. v Karlovcu; 1699 glavni oltar v c. sv. Florijana v Lj., ni pa v isti c. utegnil dovršiti oltarja sv. Kozme in Damjana. Istega 1699 je postavil Marijin oltar ex voto v stari žpk c. v Lokavcu pri Ajdovščini in še dva oltarja v isti c. (sv. Barbare in sv. Roka), a po naročilu barona J. D. Gallenfelsa je začel izdelavo treh oltarjev za romarsko c. na Blejskem otoku, katere je po njegovih načrtih dovršil Francesco Ferratta 1700, ker je Cussa med delom umrl. Prav tako ni izdelal oltarja za mavzolej Ferdinanda II. v Gradcu, katerega je dobil v naročilo njegov sorodnik kipar Leonardo Pacassi iz Gor. in ga je zaradi njegove smrti vdova prepustila v delo Cussi, ki je tudi kmalu umrl. Vse kaže, da je C. imel še naročilo za nekatere druge oltarje, tako npr. za zagrebško stolnico. V tej je namreč njegov učenec Ljubljančan Tomaž Jurjevič (u. 1713), ki je leta 1694 stopil v pavlinski red, postavil po njegovih načrtih in v njegovi maniri oltarja Zadnje večerje in sv. Luke leta 1707 in 1707 tudi glavni oltar Matere božje v pavlinski cerkvi v Remetah pri Zagrebu. C. je glavni zastopnik črnomarmornate manire italijanskega zgodnjebaročnega oltarja pri nas, ki je bila posebno priljubljena moda 17. stol. v Srednji Evropi in na Poljskem. Njegova dela karakterizira originalnost arhitekture in skladnost kompozicije v tipični sestavi in uporabi vložkov raznobarvnega marmorja v okvirni črnomarmornati oltarni arhitekturi okoli niše za sliko. Iznajdljivost menjavanja vložkov z izrednim čutom za skladnost njihovih barv je Cussovim izdelkom zagotovila odlično mesto v naši baročni arhitekturi in kiparstvu. Cussa se je podpisoval: universae Carnioliae lapicida et architectus (pa tudi: taglia-pietra).

Prim.: DAH Zgb, Acta Capituli zagabriensis antiqua, Conventio Cath. Eccl. zagabr. N–VI; MA Lj, Gerichtsprotokolle 1677, f. 9; Arhiv provinci je OFM Lj, Ms M. Fajdiga, Bosnia seraphica, 302–03; Illyrisches Blatt XXIII. Lj. 1841, 96; Schellenburg Stiftung. Lj. 1843, 7; I. Kukuljević, Prvostolna crkva zagrebačka opisana s gledišta povjestnice, umjetnosti i starinah. Zgb 1856, 21, 22, 38, 40, 42–44; I. Kukuljević, Slovnik umjetnikah jugoslavenskih I–V. Zgb 1858–60, 210–12; K. Weiss, Der Dom zu Agram. Wien 1860, 21–24; I. K. Tkalčić, Prvostolna crkva zagrebačka nekoč i sada. Zgb 1885, 101–02; I. Vrhovec, LZ 1888, 87–93, 1964–72; Argo I. Lj. 1892, 20; F. Pokorn, DS 1894, 658; F. Lampe, DS 1895, 640, 735; A. Stegenšek, Dekanija gornjegrajska. Maribor 1905, 88; J. Barlè, Remete. Zgb 1914, 45–46; T. R. Gjorgjević ČZN XVI. Maribor 1920/21, 79–104; I. Vrhovnik, ZUZ II. Lj. 1922, 105–29; J. Mal, Zgodovina umetnosti pri Slovencih, Hrvatih in Srbih. Lj. 1924, 24, 42, 54–55; J. Mal, ZUZ IV. Lj. 1924, 88–92, 148–53, 197–202; V. Steska, ZUZ V. Lj. 1925, 1–24, 81–98; E. Laszowski, Znameniti i zaslužni Hrvati... Zgb 1925, 155; SBL I, 87; F. Rupnik, KolGMD 1928, 59–68; F. Mesesnel, Julijska krajina. Lj. 1930, 71; J. Glonar, Poučni slovar I. Lj. 1931, 233; I. Franić, Zagreb II. Zgb 1934, 24–28, 55–59, 73–77, 115–20, 151–54, 167–73, 209–15, 245–54, 270–76, 294–301, 321–29, 376–86; III. Zgb 1935, 9–14, 75–79, 97–106; Krajevni leksikon Dravske banovine. Lj. 1937, 188, 373; Ž. Jiroušek, Jutarnji list, Zgb 24. dec. 1939, 13; R. Horvat, Zagrebačka katedrala. Zgb 1940, 12; G. Szabo: Stari Zagreb. Zgb 1940, 53; 2. izd. Zgb 1971, 40, 184; Ž. Jiroušek, Hrvatska enciklopedija IV. Zgb 1942, 157; R. Horvat, Prošlost grada Zagreba. Zgb 1942, 391–93; Hrvatska straža XIV. Zgb 1942, št. 41; D. Kniewald, Croatia sacra XI–XII. Zeb 1943, zv. 20–21, 242–83; V. Steska, ZUZ XIX. Lj. 1943, 51–54; F. Stelè, Iskusstvo Slovenskogo Primorja v Julijskaja Krajina. Lj. 1946, 21–52; M. R. Cossar, Storia, 219–29; A. Ivandija, Stara zagrebačka katedrala. Zgb 1948; F. Stelè, Ephemerides Instituti Archaeologici Bulgarici XVI. Sophiae 1959, 205–12; E. Cevc, ZUZ NV I. Lj. 1951, 222–24; A. Horvat, Spomenici u Hrvatskoj... Zgb 1956, 104, 108; F. Stelè, Sudost-Forschungen XVI. München 1957, 284–888; E. Cevc, Goriški zbornik 1947–1957. Nova Gorica 1957, 30–42; M. Stelè, ZUZ NV IV. Lj. 1957, 31–70; F. Stelè, Umetnost v Primorju. Lj. 1960, 22, 123–25, 128, 185–87, 201; M. Miklavčič, SBL III, 215–16; S. Vrišer, Baročno kiparstvo na Slovenskem Štajerskem. Maribor 1963, 56, 202; F. Stelè, ELU III. Zgb 1964, 267; E. Cevc, Slovenska umetnost. Lj. 1966; A. Ivandija, Zagrebačka katedrala. Zgb 1967, 9–10; S. Vrišer, Ars Sloveniae I. Lj. 1967, XXXVIII–XXXIX; KL Sje, L, 24, 252; II. Lj. 1971, 189; III. Lj. 1976, 227; D. Cvitanović, Karlovac. Radovi i gradja iz dalje i bliže prošlosti. Karlovac 1970, 191–241; D. Zdunić, Zagreb... Zgb 1970, 34; L. Menaše, Evropski umetnostno zgodovinski leksikon. Lj. 1971, 415; J. Buturac-A. Ivandija, Povijest katoličke crkve medju Hrvatima. Zgb 1973, 297; N. Šumi, Slovenski jezik, literatura in kultura. Informativni zbornik. Lj. 1974, 297–305; I. Kampuš-I. Karaman, Tisučljetni Zagreb od davnih naselja do suvremenog velegrada. Zgb 1975, 109; KL Sje III. Lj. 1976, 227.

Lc.