Novi Slovenski biografski leksikon
CUKALA, Franc (rojstno ime Franc Ksaver Cukala, Franz Xaver Cukala), duhovnik (r. 1. 12. 1878, Gomilsko; u. 7. 10. 1964, Maribor). Oče Franc Cukala, kmet, mati Julijana Cukala, r. Sovinek.
V Celju je obiskoval gimnazijo (1891–99), 1899 pa je stopil v celovško bogoslovje, kjer je bil 1902 posvečen v duhovnika. Službo kaplana je opravljal v Železni Kapli (1902–03). Teološke študije je nadaljeval na fakulteti v Gradcu, kjer je 1907 doktoriral iz teologije. V obdobju študija je bil kolegiatni kanonik pri Gospe Sveti, nato prefekt v celovškem dijaškem semenišču in stolni pridigar, občasno pa je nadomeščal tudi profesorja moralne teologije na celovškem bogoslovnem učilišču. Do 1918 je deloval v političnih in gospodarskih društvih koroških Slovencev ter se aktivno udeleževal političnega organizacijskega dela v okviru Slovenske ljudske stranke. 1912–20 je bil župnik v Podkloštru v Ziljski dolini, nato do 1926 v Guštanju (današnje Ravne na Koroškem), kjer je ustanovil Družbo krščanskih mater za vzgojo krščanskih otrok in Družbo krščanske dobrodelnosti. Od 1923 je bil dekan župnij v Mežiški dolini. Hkrati je bil sodelavec katoliške revije Mir, članke in drobtinice je objavljal v časopisu Slovenec in tedniku Slovenski gospodar, ocene o knjigah v mariborski znanstveni reviji Voditelj v bogoslovnih vedah, socialne prispevke pa v Uradnem listu Krške škofije. 1926 je bil imenovan za mariborskega stolnega kanonika in ravnatelja mariborskega bogoslovnega učilišča. 1934 je postal dekan stolnega kapitlja v Mariboru, dve leti pozneje ga je papež imenoval za svojega hišnega prelata. Prizadeval si je za graditev novega bogoslovnega semenišča in Visoke bogoslovne šole v Mariboru pod Kalvarijo. Med drugo svetovno vojno je bil predsednik lavantinskega cerkvenega sodišča. Kot župnik v Št. Ilju (Šentilj) naj bi ustašem pomagal priti čez mejo, zaradi česar so ga za krajši čas zaprli in ga nato izselili na Hrvaško, kjer je pri zagrebškem nadškofijskem ordinariju neformalno zastopal izseljene duhovnike mariborske škofije. Preko njega naj bi hoteli narediti diferenciacijo med ljubljanskim klerom in mariborskim škofovskim ordinariatom. V Maribor se je vrnil 1945 in štiri leta opravljal službo generalnega vikarja škofa Ivana Jožefa Tomažiča. Obenem je 1946 postal stolni prošt kapitlja v Mariboru. 1946–61 je bil ravnatelj škofijske pisarne. Papež ga je 1938 imenoval za svojega hišnega prelata, 1959 pa za apostolskega protonotarja.
Pred drugo svetovno vojno je bil voditelj duhovniškega združenja Unios apostolicae. Med prvo in drugo svetovno vojno se je udejstvoval na karitativnem področju in bil do 1946 predsednik Karitativne zveze za lavantinsko škofijo. Velik pečat je pustil kot predsednik Celjske Mohorjeve družbe (1945–64), s katero se je prvič srečal 1908, ko je bil izvoljen za odbornika Celovške Mohorjeve družbe.
Ko je Mohorjeva družba delovala na Prevaljah (1921–27), je bil njen predsednik in imel veliko vlogo pri selitvi Celovške Mohorjeve družbe s Prevalj v Celje, pomagal pa je tudi prebroditi začetne težave njenega delovanja. Med predsedovanjem Mohorjevi družbi se je soočal z razkolom družbe s strani takratnih oblasti na dva dela – tiskarno kot zadrugo in založbo kot bratovščino. Uspelo mu je doseči, da sta ločena oddelka ostala povezana.
Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine