Novi Slovenski biografski leksikon
COSTA, Henrik (Heinrich Costa, šifra H. C.), publicist, zgodovinar, politik, državni uradnik (r. 28. 5. 1796, Ljubljana; u. 21. 4. 1870, Ljubljana). Oče Ignac Costa, carinski uradnik. Sin Etbin Henrik Costa, politik, publicist, društveni organizator, hči Kornelija Schollmay(e)r, pianistka, kulturna delavka, vnuk Henrik Schollmayer-Lichtenberg, gozdarski strokovnjak, gospodarstvenik, politik.
V Ljubljani je obiskoval gimnazijo, jo 1812 zapustil in stopil v službo v državni finančni upravi. Služboval je v Novem mestu, Gorici in Ljubljani, kjer je postal direktor višjega carinskega urada. Posvečal se je tudi študiju lokalne zgodovine in svoja dognanja objavljal v več časopisih: Vaterländische Blätter, Illyrisches Blatt, Carniolia, Carinthia, Mittheilungen des historischen Vereins für Krain. S področja gospodarske zgodovine je objavil tudi nekaj samostojnih publikacij.
O problematiki narodnega gospodarstva je napisal vrsto člankov in samostojnih publikacij (Der Freihafen von Triest : Österreichs Hauptstapelplatz für den überseeischen Welthandel, Wien, 1838). Bil je goreč zagovornik nemštva na Kranjskem, tudi pisal je v nemščini. Njegovega službenega dela se je najbolj dotikalo 1854 izdano delo Leitfaden zur Waarenkunde, ki je bilo nekaj časa priročnik (učbenik) za carinske uslužbence. 1855 je delo doživelo ponatis in istega leta še skrajšano izdajo Kurzgefaste Waarenkunde nach dem System des österr. und Zollvereins-Zolltarifs (1855).
Z navdušenjem je sodeloval pri znanstvenih prizadevanjih na področju humanistike. 1844 je bil med ustanovitelji Historičnega društva za Kranjsko (Der historische Verein für Krain; 1863–67 je bil društveni ravnatelj) in njegovega glasila Mittheilungen des historischen Vereins für Krain. Zbiral je starine in predstavljal sodobno dogajanje, kar naj bi pomagalo pri pisanju zgodovine Kranjske. Svoja potovanja po Kranjski je opisal v Reiseerinnerungen aus Krain (1848), kjer se je dotaknil tudi starejše zgodovine, opisal posamezne kraje, obrti, ceste, furmanstvo, fužinarstvo ipd. Že tedaj je bila znana njegova obsežna knjižnica in zbirka rokopisov, za katero je zbiral vse napisano o Slovencih in Slovanih ne glede na jezik. Pomagal je tudi pri obnovitvi Filharmonične družbe v Ljubljani, katere član je bil od 1817 (predsednik 1851). Obe društvi sta veljali za nemški, v nemščini je bil tudi časopis, kar so mu slovenski izobraženci zelo zamerili.
Maja 1850 je bil imenovan za člana londonske komisije za industrijsko razstavo, bil je dopisni član Centralne komisije za preučevanje in ohranitev gradbenih spomenikov v Avstriji ter častni podpredsednik londonske mednarodne družbe za spodbujanje umetnosti in industrije vseh narodov. Bavarska univerza mu je 1853 podelila častni doktorat.
Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine