Costa, Etbin Henrik (1832–1875)

COSTA, Etbin Henrik (Ethbin Heinrich Costa, Etbin (Ethbin) Henrik (Joseph Anton) Costa, Ethbin H. Costa, E. Henrik, H. C.), pravnik, pisatelj, politik (r. 18. 10. 1832, Novo mesto; u. 28. 1. 1875, Ljubljana). Oče Henrik Costa, uradnik, politik, publicist, mati Josipina Costa, r. Poll. Sestra Kornelija Schollmay(e)r, pianistka, kulturna delavka, nečak Henrik Schollmayer-Lichtenberg, gozdarski strokovnjak, gospodarstvenik, politik.

Do tretjega razreda gimnazije se je šolal doma, 1845–50 je obiskoval gimnazijo v Ljubljani. 1850 je odšel v Gradec, kjer je študiral pravo in filozofijo; 1853 je doktoriral iz filozofije, 1855 iz prava. 1854–55 je bil odvetniški koncipist v pisarni ljubljanskega odvetnika Napreta. Ambicija po univerzitetni karieri se mu ni izpolnila in 1856–57 je bil ponovno zaposlen v Napretovi odvetniški pisarni, 1857–64 pa v odvetniški pisarni Antona Raka. 1862 je opravil odvetniški izpit, 1869 je v Gradcu podal odvetniško prisego, kar mu je omogočilo samostojno opravljanje odvetništva.

Zgodaj se je vključil v društveno in družabno življenje v Ljubljani. 1856–60 je bil tajnik Historičnega društva za Kranjsko (Der historische Verein für Krain), 1860 je postal član podpornega obrtnega društva, odbornik kmetijske družbe, 1861 je bil med ustanovitelji ljubljanske čitalnice in pravniškega društva (tajnik 1861–67). 1863 je bil med ustanovitelji Južnega Sokola, v začetku oktobra 1869 je postal njegov načelnik (do 1867), 1868 je bil znova odbornik pri Sokolu. 1864 je bil med ustanovitelji Slovenske matice, njen predsednik je bil 1868–75, urejal je tudi njen Letopis. 1864 je bil med ustanovitelji časopisa Triglav.

Ko je dopolnil trideset let in s tem pridobil pasivno volilno pravico, se je začel udejstvovati tudi na političnem področju. 1863 je bil izvoljen za mestnega odbornika, istega leta je kandidiral v kranjski deželni zbor in bil izvoljen. 1864 je bil izvoljen za ljubljanskega župana in nadaljeval delo svojega predhodnika Mihaela Ambroža ter uvedel tudi vrsto izboljšav in novosti (izgradnja kanalizacije, plinske razsvetljave v Lattermanovem drevoredu, dokončanje litoželeznega mostu pod Trančo, vpeljal je mestne fijakarje, skrb za zdravje meščanov v času kolere 1866 idr.). V času njegovega županovanja so se zaostrili politični in nacionalni odnosi med Slovenci in Nemci na Kranjskem. Odsev tega je bil tudi spopad julija 1867 med člani Južnega Sokola in nemškega Turnvereina. Costa je bil načelnik Sokola, ljubljanski župan in poveljnik mestne policije. Po fizičnem obračunu med Sokoli in Turnarji so Costi očitali, da ni dovolj poskrbel za varnost. Septembra 1867 je po sodni obravnavi deželni predsednik suspendiral Costo kot župana in razpustil društvo Južni Sokol. Po suspenzu se je Costa odpovedal še tajništvu v pravnem društvu, odborništvu v Historičnem društvu in načelništvu v otroški bolnici (od 1865). 1868 je bil s strani vlade rehabilitiran, njegovi nasprotniki pa so dosegli, da je vlada razpustila celoten mestni svet, njegovega županovanja je bilo konec, magistrat pa je prešel v nemške roke.

1867 je bil Costa med zagovorniki železniške povezave Dunaj–Beljak. 1869 se je udeležil slovenskih političnih taborov na Kalcah in v Vižmarjih, 1870 je bil na taboru v Cerknici in v Vipavi; na vseh taborih je bil predsednik in govornik. 1870–73 je bil državnozborski poslanec, 1871 je bil med ustanovitelji političnega društva Slovenija in med ustanovitelji zavarovalne banke Slovenija, 1874 se je odpovedal njenemu vodstvu. 1874 je z manjšo delegacijo odpotoval v Zagreb, kjer je zastopal Slovensko matico ob otvoritvi Hrvaške matice.

Politično je sodil med konservativce, opredeljeval pa se je slovensko. Dopolnjeval je očetovo knjižnico, v kateri so bili zbrani vsi tedanji tiski in rokopisi o Slovencih in Slovanih ne glede na jezik, v katerem so bili napisani. Knjižnica je bila po smrti Coste prodana po delih v različne evropske države.1857 je Costa postal častni član Historično-statističnega odseka pri moravsko-šlezijskem društvu za pospeševanje kmetijstva, narave in deželoznanstva, 1863 je prejel diplomo akademskega društva Leopoldina, aprila 1865 je prejel križec Gvadelupskega reda, 1866 križec Franc Jožefovega reda, 1867 je postal častni meščan Ljubljane, decembra 1873 je prejel red sv. Gregorja Velikega, ki ga podeljuje papež.

Costa Etbin Henrik, pisatelj in politik, r. 18. okt. 1832 v Novem mestu, u. 28. jan. 1875 v Lj., sin Henrika. Po gimn. v Lj. (1848) se je vpisal na univerzo v Gradcu, kjer se je poleg pravne stroke bavil zlasti z zgodovino novejše dobe (1853 doktorat modroslovja, 1855 doktorat prava). V tej dobi se je nameraval posvetiti vseučiliški karijeri; ministrstvo mu je obljubilo mesto stolice za zgodovino nem. prava v Krakovu, a je to namero opustil ter se oprijel advokature v Lj. Tu je bil par let urednik MHK, kjer je objavil več domoznanskih člankov (n. pr. o Vergeriju 1857; o zgodovini kranjskih stanov 1859; o akademiji operosorum 1861; o zgodovini reformacije 1862) ter zbiral literaturo o zgodovini, topografiji in statistiki Kranjske (MHK 1855–9). To, kot tudi brošurici Denkbuch der Anwesenheit Franz Josefs und Elisabeths in Krain (1857), Die Adelsberger Grotte (1858), sotrudništvo v Heimerlovem Magazin f. Rechts-u. Staatswissenschaften, Anzeiger des Nürnberger Museums, Oesterr. Blätter f. Literatur u. Kunst ter njegova znanstvena študija Encyclopädische Einleitung in ein System der Gesellschaftswissenschaft (Dunaj 1855), sama dela, pisana v nemščini, dokazujejo, da je domača nem. vzgoja dolgo vplivala nanj; njegovi pol. nasprotniki so mu kasneje poslovenjenje očitali. Ako izvzamemo prenagljenega »Hitrega Slovenca«, je prvo delo, ki si je ž njim na slov. liter. polju pridobil trajnih zaslug, Vodnikov Album, ki je izšel pod njegovim uredništvom. Poleg samostojne brošure Postojnska jama (1863) se je pozneje najčešče oglašal v Novicah, kjer je n. pr. 1864 v 3 člankih razglabljal o bistvu zgodovine in načelih prave historijografije; za LMS, ki ji je bil nekaj časa preds., je napisal kratek pravno-zgodov. članek O dvoboju ter Statistični pregled vseh slov. čitalnic (1869) in sestavljal slov. biblijografijo 1868–73 kot nekako dopolnilo in nadaljevanje njegovih biblijografskih sestavkov v MHK. Imel je zato bogato zbirko slov. dežele zadevajočih spisov in knjig; žal, da je po njegovi smrti romalo vse to v oddaljeno petrograjsko knjižnico. V odborovi seji Slov. Matice je predložil, da se izda po češkem zgledu tudi slov. »Slovnik naučni« (N 1867, 426). Ko se je pričelo ustavno življenje, je C. pričel tudi v politiki aktivno nastopati. Na njegovo inicijativo se je 1861 ustanovilo v Lj. pravoznansko društvo; bil je med soustanovitelji lj. narodne čitalnice ter med onimi, ki so 1864 sklenili izdajati nem. pisani, Slovencem prijazni časnik (Triglav); 1863 je postal načelnik novoustanovljenega »Juž. Sokola«, 1867 ustanovil v zvezi z grof. Wurmbrandom kat. društvo; bil je tudi med ustanovitelji zavarovalne banke »Slovenije« (1871). 1863–73 je zastopal Notranjsko v drž. zboru. V kranjskem dež. zboru je n. pr. 1873 med drugim toplo zagovarjal ustanovitev založbe za izdajanje slov. šolskih knjig. V polit. življenju se je tesno naslonil na Bleiweisa, radi česar so »mladi« slednjemu očitali, da je od C. duševno popolnoma odvisen. Kljub očitani ekskluzivnosti, avtokratičnosti in klerikalizmu so mu njegovi nasprotniki priznavali, da je bil mož vztrajne delavnosti in velikih zmožnosti. Po Ambroževi smrti je postal 1864 tudi župan Lj., kjer so ga 1867 izvolili za častnega meščana; tega leta ga je vlada radi pretepov med turnarji in Sokoli odstavila od županstva. — Prim.: Urbas, Dr. Etbin Henrik. Costa (Lj. 1877); Marn XXV, 83; Glaser III, 104, 262; Derganc, Janez Trdina (LZ 1906, 13); Vošnjak, Spomini, II, 191; Prijatelj, Kersnik I, passim; Lončar, Pol. življ. Slov. 46, 139; slika: Brencelj X, št. 21. Mal.