Coronini - Cronberg, Alfred, grof (1846–1920)

CORONINI - CRONBERG, Alfred, grof; politik (r. 5. 8. 1846, Boštanj; u. 12. 12. 1920, Gorica, Italija). Oče Cristoph Philipp Ernst Coronini von Cronberg, mati Johanna Coronini von Cronberg, r. von Klosenau. Sin Karel Coronini, slikar.

Pripadal je goriški plemiški rodbini, ki je imela od konca 15. stoletja veliko zemljiško posest predvsem na Goriškem in v Furlaniji. Kasneje je pridobila posest tudi v drugih slovenskih deželah. Od 17. stoletja so se oblikovale tri veje Coroninijev (kromberška, tolminska in šempetrska). Alfred Coronini je pripadal kromberški veji, ki je pustila globoko sled v gospodarskem, političnem in kulturnem življenju zgodovinske dežele Goriške. Kot kaže, se je v politično dejavnost Slovencev na Goriškem vključil zaradi nacionalističnega nastopanja goriškega mestnega sveta. Dobro je poznal razmere pri Slovencih in cilje njihove politike v goriškem narodnostno mešanem okolju ter v napetem ozračju slovensko-italijanskih odnosov. Pridružil se je politično enotnemu društvu Sloga, ki ga je od 1890 vodil semeniški profesor Anton Gregorčič. S podporo slovenskih volivcev in društva Sloga je bil marca 1891 prvič izvoljen v dunajski državni zbor, nato drugič aprila 1897 (1899 oz. 1900 je odstopil). Prav tako je bil dvakrat izvoljen v goriški deželni zbor, in sicer septembra 1893 in septembra 1895 (1899 odstopil). Deloval je v skladu s politiko društva Sloga, ki je doživelo nekaj pretresov; ti so se pokazali zlasti ob koncu 19. stoletja, ko je 1899 na Goriškem prenehalo slogaštvo; v sporu med liberalnimi in konservativnimi Slovenci se je Coronini odločil za zadnje na čelu z Gregorčičem. Zaradi javne kritike je odložil oba poslanska mandata in odtlej deloval le v nekaterih ustanovah slovenskega konservativnega tabora (bil je prvi načelnik katoliške Centralne posojilnice). Kot poslanec je podpiral zahteve za javno in enakopravno rabo slovenskega jezika, slovensko šolstvo, gospodarski dvig slovenskega podeželja, ureditev prometnih povezav, zlasti za zgraditev vipavske železnice (grof Kasimir F. Badeni, ministrski predsednik tedanje vlade, je železnico poimenoval kar Coroninijeva železnica). Pridružil se je tudi dolgotrajni obstrukciji deželnih poslancev, kar je povzročilo krizo delovanja deželnega zbora (1897–1900). Slovenci so takrat zahtevali sorazmerno reševanje problema porazdeljevanja sredstev deželnega šolskega sklada (»učiteljsko vprašanje«). Imel je dobre povezave z avstrijsko aristokracijo, tudi z vladnim vrhom.

Coronini Alfred, grof, politik, r. 5. avg. 1846 v Boštanju, u. 12. dec. 1921 (op. ur.: 12. dec. 1920) v Gorici. Zastopal je v drž. zboru slov. goriško veleposestvo od 1891, kmečke občine 1897–900, v dež. zboru goriškem slov. trge po smrti Jos. Ivančiča od 1893 in veleposestvo 1895 do 1899. Ko je nastal med slov. goriškimi poslanci spor, je odložil nov. 1899 oba mandata z motivacijo, da onemogoča splošni, posebno še goriški polit. položaj vsako uspešno delovanje (Gorica 1899, št. 26), dobil od številnih občin zaupnice, ki so se izrekle proti sporu, in prevzel, akoravno ni kandidiral in kljub že proglašeni Slogini kandidaturi I. Berbuča, na vol. shodu na Goričici pri Rebku ponujeni mu državnozborski mandat (Gorica 1900, št. 7) in ga obdržal do razpusta parlamenta 1900. Potem se ni več udeleževal pol. življenja. Bil je član Hohenwartovega kluba do 1893 (Lončar, Pol. življ. Slov. 65; SN 1893, št. 271), v dež. zboru ves čas član slov. kluba, dolgo let odbornik gorišk. polit. dr. Sloge, po razdoru Gregorčičev pristaš, deloval v raznih odsekih (v parlamentu: za vinogradništvo in železnice) ter zastopal lok. goriške interese s številnimi interpelacijami o slov. ljud. in obrt. šolstvu, o porotnih sodiščih, jezikovni enakopravnosti v uradih, vol. redu trg. in obrtn. zbornice, se zavzemal za graditev in izboljšanje cest, za vipavsko železnico, kateri je bil prvi predsednik, še tik pred zaključitvijo parlamenta zanjo interveniral in dosegel z osebnimi stiki, da se je rešilo marsikaj Slovencem v prid. Zaupnik slov. kluba je vodil 1895 z A. Gregorčičem in Tonklijem abstinenco slov. dež. poslancev, ko ital. poslanci, zahtevajoč melijoracijo okolice Tržiča in zgradbo furlanske železnice, niso hoteli ugoditi slov. zahtevi glede ustanovitve dež. šol. zaloga, slov. obrtne šole v Gorici, spremenitve mestnih štatutov za Gorico in vol. reda za trg. in obrtn. zbornico. Bil je soustanovitelj »Centralne posojilnice« v Gorici in podprl z večjim posojilom »Šolski dom«. — Prim.: Schiviz, Krain; Pertrattazioni della Dieta prov. di Gor. e Grad.; Sulľ esodo dei deputati sloveni dalla Dieta prov. di Gorizia (Gorizia 1895); Index zu den stenograph. Prot. Des Abgeordnetenhauses; Goriška Straža 1921, št. 50–1; slika KGM 1922, 21. Pir.

Coronini-Cronberg Alfred, grof, politik, slovenski dež. in drž. poslanec, r. 5. avg. 1846 v Boštanju, u. 12. dec. 1920 v Gor. Bil je poleg Antona Gregorčiča vodilna osebnost v slov. narodni stranki na Goriškem. Slovenci so ga dvakrat poslali v dunajsko poslansko zbornico (1891–97 in 1897–1900) in dvakrat v dež. zbor (1893–95 in 1895–99). Bil je plemenitaš bistrega razuma, neustrašen in neuklonljiv; kot graščak v Gor., v Kromberku in na Vogrskem je dobro poznal dejanske razmere na Goriškem, imel vplivne zveze z aristokratskimi krogi na Dunaju in užival ugled pri poslancih, zaradi česar je učinkovito podpiral slov. zahteve po jezikovni in narodni enakopravnosti in izdatno prispeval k duhovnemu in tvarnemu napredku gor. Slovencev. Polit. društvo »Sloga« ga je pri volitvah v drž. zbor 1891 izvolilo na listi za veleposestvo. Na Dunaju je bil do 1893 član Hohenwartovega kluba; sam ali z drugimi poslanci je odločno nastopal za slov. narodne in gospod. koristi. Tako je 1892 skupaj z Gregorčičem in Nabergojem vložil ostro interpelacijo proti italijanizaciji slov. krajevnih imen. Z Gregorčičem sta izročila prosv. ministru Gautschu zahtevo, naj se osnuje slov. ljudska š. v Gor., minister je poslal ustrezni ukaz v Gor., toda mestna občina je s pretvezami zavlačevala odprtje šole. Dec. 1893 so C., A. Gregorčič in Vj. Spinčić vložili interpelacijo, naj se slovenščina kot dež. jezik uvede tudi po sodnijah. Podprl je zahtevo po slov. obrtni š. v Gor. Pri volitvah v drž. zbor 1897 je Sloga kandidirala C. kar na dveh listah: v veleposestvu in v slov. občinah treh okrajev. Bil je izvoljen v kmečkih občinah. Kot drž. posl. se je julija 1897 udeležil velikega shoda slov. politikov v Lj., ki je skušal ublažiti napetost med strankami. Ko je 1899 prišlo na Goriškem do razkola v Slogi, je C. odložil mandata v drž. in dež. zboru. Ker pa je prejel od številnih občin zaupnice, je na volivnem shodu v Goričici spet sprejel državnozborski mandat in ga obdržal do razpusta parlamenta 1900. V dež. zboru, kamor je C. prišel po smrti posl. Josipa Ivančiča, je zastopal sprva slov. trge (1893–95) in zatem veleposestvo (1895–99). Tudi tu je krepko zahteval, naj se uvede slovenščina v uradih, na sodiščih, v trg. in obrtni zbornici, naj se osnujejo slov. osnovne in obrtne š., zgradijo ali izboljšajo ceste, zlasti pa se je zavzemal za zgraditev vipavske železnice, ki ji je bil prvi preds. in za katero je nastopil še tik pred zaključitvijo parlamenta in jo z osebnimi stiki tudi dosegel, tako da jo je sam minister Badeni imenoval »Coroninijeva železnica«. Proti koncu 1895 so se vsi slov. poslanci združili v »Klubu slov. poslancev v dež. zboru« (preds. kluba A. Gregorčič, podpreds. Coronini, tajnik Tuma), da bi enotno postavljali slov. zahteve (poslopje slov. š. v Gor., ustanovitev upravnega odbora itd.). S Tumo sta pregovorila nadšk. Zorna, da je z virilnim glasom podprl nekaj slov. zahtev (cesta Soča–Trenta). Ker so it. poslanci načrtno odklanjali vse slov. zahteve (dež. š. zalog, obrtna š., volilni red za trg. in obrt. zbornico), so slov. poslanci začeli z abstinenco (1897–99), ki sta jo vodila C. in Gregorčič. V zbor so se vrnili, ko je vlada predložila načrt o dež. š. zalogu. C. je bil dolgo dobo odbornik polit. društva Sloga; po prelomu z Gabrščkom in Turno sta z Gregorčičem ust. Centralno posojilnico in C. je bil njen prvi predsednik; podpiral je slov. šolstvo in prispeval 1.000 gold. v sklad šolskega doma ter bil njegov član in pokrovitelj; sodeloval je pri nakupu in razširitvi Narodne tiskarne; bil je član šolskega odbora pri dež. zboru. Zadeva abstinence v dež. zboru, vedno glasnejša zahteva kršč. soc. nove struje po načelni politiki ter želja po uveljavitvi A. Gabrščka in H. Tume, ki sta izstopila iz Sloge (apr. 1899) in ustanovila narodno-napredno stranko (1900), so privedli do razkola, ki je bil »mnogo hujši od vseh prejšnjih. Po obliki je bil grd, a je bil koristen.« (Gabršček, Črtice iz polit. zgodovine Goriške, E 1926, 17.1.) Osebna obračunavanja in še posebej Gabrščkovi kruti napadi na njegovo osebo so ga tako zagrenili, da se je odtegnil javnemu delu, a ohranil je prijateljske stike s somišljeniki. Prvo vojno je preživel na Solnograškem. Po vojni se je vrnil v Gor. in tu umrl.

Prim.: SBL I, 84; Corriere di Gorizia 1897, 13. 3. in 8. 5.; Pertrattazioni della Dieta prov. di Gor. e Grad.; GorS 1920 (popravi SBL), št. 50, 51; D. Lončar. polit. življenje Slovencev, Lj. 1921, 65; KolGorM 1922, 21 s sl.; GorS 1923, 11.3.; A. Gabršček, Črtice iz polit. zgodovine Goriške, E 1926, 17. 1.; Gabršček, I. in II., pass.; Tuma, pass.; Krajevni leksikon Slovenije III, Lj. 1976, 254.

R. K.