Coppini, Janez Andrej, pl. (1653–1732)

COPPINI, Janez Andrej (Johann Andree de Coppini(s), Ioannes Andreas Coppinius, der Lebhaffte, Adultus), plemeniti; zdravnik, umetnostni poznavalec in zbiratelj (r. 18. 10. 1653, Ljubljana; u. 19. 6. 1732, Ljubljana). Oče Frančišek pl. Coppini, zdravnik, mati Justina pl. Coppini, r. pl. Sanfiore (S. Fiore). Sestra Marija Ana pl. Breckerfeld, r. pl. Coppini, žena Suzana Leopoldina pl. Coppini, r. pl. Seethal, sinovi Frančišek Andrej Coppini, jezuit, Žiga Jožef Coppini, prisednik kranjskega deželnega in dvornega sodišča, in Jurij Sigfrid Coppini, duhovnik.

Rodil se je v ugledni družini italijanskega porekla, ki je bila sprejeta med kranjsko plemstvo pred 1681. Študij medicine na univerzi v Padovi je dokončal 1675, nato pa je verjetno potoval po Italiji. Po vrnitvi domov se je 1682 na Starem gradu pri Otočcu poročil s Suzano Leopoldino, rojeno pl. Seethal. S poroko je utrdil vezi med zdravniškima družinama Coppini in Breckerfeld, iz katere je prihajala nevestina mati Marija Sibila, rojena pl. Breckerfeld, in v katero se je 1680 primožila ženinova sestra Marija Ana, rojena pl. Coppini. Coppiniju se je v zakonu rodilo sedem otrok, od katerih dva nista dočakala odrasle dobe. Od očeta je 1689 podedoval medicinsko in filozofsko knjižnico ter primestni vrt s pripadajočim poslopjem. Zdravniško prakso je opravljal v Ljubljani, kjer je užival veliko zaupanje bolnikov. Že pred 1689 je postal zdravnik kranjskih deželnih stanov, 1715 pa tako kot oče protomedik ‒ prvi deželni zdravnik. Na tem položaju je vodil kranjski zdravstveni svet, ki se je sestajal, ko so deželi pretile epidemije, npr. v času kuge 1715, in usklajeval ukrepe za zaščito prebivalstva.

Sodeloval je pri ustanovitvi treh ljubljanskih akademij oziroma društev. 12. septembra 1689 se je med prvimi včlanil v plemiško Družbo združenih oziroma bratovščino sv. Dizme, v kateri je prevzel ime der Lebhaffte (Živahni) in geslo Cor animae sedes. Vivit, ut vivat. (Srce je bivališče duše, živi, da bi ona živela). Vsaj 1721 je bil tudi predsednik te družbe. 1693 ali kmalu zatem se je včlanil v znanstveno Akademijo operozov, v kateri je prevzel ime Adultus (Odrasli) in geslo Educunt foetus (Zarod popeljejo ven odrasli). Njegovi akademski imeni, gesli in emblema nakazujejo zdravniško poslanstvo, značajsko zrelost in voditeljsko sposobnost. Po pričevanju Janeza Gregorja Dolničarja pl. Thalberga, tajnika obeh združenj, je slovel po veliki modrosti, preudarnosti in izkušenosti, zato so ga spraševali za nasvet tudi veljaki. 1712 je postal član Zdravniškega društva oziroma bratovščine sv. Kozme in Damijana, ki ga je ustanovil njegov prijatelj Marko Gerbec. Glavni dedič Coppinijevega premoženja je bil njegov sin Žiga Jožef.

Coppini je slovel po veliki izobraženosti. V svoji hiši v Ljubljani si je po Dolničarjevem poročilu uredil bogato knjižnico, v kateri je preživljal veliko časa ter se ob medicini posvečal zlasti govorništvu in pesništvu (Dolničar ga je v pregledu kranjskih piscev postavil celo na čelo filologov). Za tisk je pripravil dve medicinski razpravi, ki se nista ohranili: o oblikovanju zarodka (Tractatus de formatione foetus) in o živinski kugi 1713 na Kranjskem (De febre contagiosa, quae in ditione Carnioliae boves exercuit). Napisal je nekaj iger ali dramskih tekstov (Lusus morales serio-iocosi), ki so najbrž prav tako ostali v rokopisu in se izgubili. Natisnjen pa je bil njegov govor Panacaea Aemonensis sive Divi Cosmas et Damianus infirmorum medelam quaerentium speciales patroni (Emonska panaceja ali Sv. Kozma in Damijan, posebna zavetnika bolnikov, hrepenečih po zdravilu). Govoril ga je v uršulinski cerkvi Sv. Trojice v Ljubljani, kjer je Zdravniško društvo 1712 prvič javno praznovalo god svojih dveh zavetnikov. V govoru je svetnika predstavil kot čudežno zdravilo, ki milostno varuje deželo, na koncu pa pozval sočlane, naj delajo za društvo in s tem za domovino.

Coppini je imel v lasti eno večjih slikarskih zbirk na Kranjskem, v kateri so prevladovala dela beneških slikarjev, npr. Tiziana, Paola Veroneseja, Jacopa Palme st. ali ml., Leandra Bassana, Pietra Liberija, Johanna Carla Lotha in Nicolòja Bambinija. Vključena so bila tudi dela rimskih, bolonjskih in lombardskih slikarjev, npr. Giovannija Battiste Gaullija, Guida Cagnaccija in Giulia Quaglia, ter flamskih slikarjev, npr. Petra Paula Rubensa, Antona van Dycka in Antona Schoonjansa. Od avstrijskih oziroma domačih slikarjev so bili zastopani Janez Frančišek Gladič, Hans Adam Weissenkircher in Frančišek Karel Remb, v zbirki pa sta bila celo portret Albrechta Dürerja in kipec Alessandra Algardija. Na slikah so prevladovali novozavezni in svetniški motivi, ki so jim sledili portreti, krajine in bitke. Zbirko je podedoval sin Žiga Jožef, ki jo je morda dopolnjeval, po njegovi smrti 1740 je bila zbirka ocenjena na 1.247 goldinarjev, podedoval pa jo je sin Frančišek Andrej pl. Coppini. 1741, ko je zbirka obsegala več kot šestdeset kosov, je njen večji del odkupil kranjski deželni glavar Marija Korbinijan grof Saurau.

Coppini je kot umetnostni poznavalec z zvezami v svetu italijanske umetnosti sodeloval pri opremljanju stolnice in dokončanju križniške cerkve v Ljubljani, s tem pa je posredno vplival na razvoj umetnosti na Kranjskem na začetku 18. stoletja. Marca 1703 je na prošnjo ljubljanskega stolnega dekana Janeza Antona Dolničarja pl. Thalberga skupaj s kranjskim vicedomom Frančiškom grofom Lanthierijem pisno povabil Giulia Quaglia, ki ga je osebno poznal, v Ljubljano, da bi poslikal novo stolnico sv. Nikolaja. Quaglio je vabilo sprejel, prišel v Ljubljano in začel slikati maja 1703. Konec 1707 je v Coppinijevi hiši živel arkularij (izdelovalec skrinj, najbrž Janez Pergman), ki je za stolnico izdelal zakristijska klečalnika. 1710 pa je Coppini za bratovščino sv. Dizme zbiral prispevke za relikviarij sv. Križa za stolnico.

Vsaj 1716‒18 je komtur Guidobald grof Starhemberg Coppinija zaposloval kot gradbenega nadzornika pri novi cerkvi Marije Pomočnice v komendi nemškega viteškega reda v Ljubljani. Coppini je bil v odsotnosti Starhemberga, ki je tedaj živel na Dunaju, zadolžen za dogovarjanje z duhovniki, umetniki, glasbeniki, obrtniki in delavci, za nadziranje njihovega dela, odrejanje izplačil na podlagi pogodb ali računov in za poročila komturju. Pod njegovim nadzorom so predelali obzidje komende s portaloma (Luigi Bombasi) ob cerkveni fasadi, z bakrom prekrili vhodni del in fasado cerkve, vdelali vrata glavnega vhoda, tlakovali notranjščino, uredili grobnico, postavili oltarne stopnice in podeste (Luigi Bombasi), pozlatili stranska oltarja (Janez Mihael Reinwaldt), postavili in pozlatili pevski kor (Valentin Jamšek) ter umestili zakristijsko omaro (delavnica iz Kamnika) in drugo pohištvo. Coppini je organiziral tudi praznično bogoslužje: sprejel je kaplana, z jezuitskim kolegijem se je dogovoril za petje dijakov iz glasbenega semenišča, najemal je dva levita in trobentače ter nakupil bogoslužna oblačila in sveče iz belega voska.

Coppini(s) Janez Andrej, dr. med. r. 18. okt. 1653 v Lj., sin Franca C. Doktorat je pridobil 1675, na kar se je nastanil v Lj. Po smrti dr. Qualiza je postal 1715 protomedikus. Bil je vrstnik in prijatelj Marka Grbca in član Academiae Operosorum (»Adultus«). V tisku je izdal 1712: Panacea Aemonensis seu Divi Cosmas et Damianus Infirmorum spec. patroni. Nenatisnjeni so ostali rokopisi (bržkone uničeni): Tractatus de foetus formatione; De febre contagiosa, quae in ditione Carnioliae boves exercuit; Lusus morales serio-iocosi. — Prim.: Thalnitscher, Bibliotheca Labacensis; matice lj. stolnice; Crainerisch Stammen Buech (Lukančič); dr. Mar. Gerbezii »Chronologia«; Apes Acad. Operosorum. Pr.