Cimperman, Fran Serafin (1852–1873)

Cimperman Fran Ser., pesnik, r. 3. sept. 1852 v Lj., u. 30. maja 1873 tam. Starši so bili kmetiškega rodu in so se le siromašno preživljali z majhno trafiko na Žabjeku. Ko je 1864 dovršil »glavno mestno šolo« pri Sv. Jakobu s prav dobrim uspehom, se je začel učiti za stavca, kar je moral opustiti radi slabih oči, nato za knjigoveza, kjer radi sirovosti pomočnikov ni mogel zdržati. Jeseni naslednjega leta je stopil v gimnazijo. Dasi se je moral boriti v začetku s težavami in ves čas z velikim pomanjkanjem, je bil v kratkem med najboljšimi učenci. Že si je začel kot osmošolec z zagotovitvijo podpore pripravljati pot na vseučilišče, kjer je hotel študirati filozofijo, ko je febr. 1873 nevarno obolel in ker se je okrevajoč pri očetovem pogrebu (u. 24. maja 1873) prehladil, se je bolezen, »želodčna mrzlica«, ponovila z vso silo in ga položila v grob. Pesmi je začel priobčevati kot četrtošolec v UT, ZD in Besedniku. Izhajaje od nabožnih in domoljubnih pesmi in preproste didaktike se je njegova poezija razprostrla polagoma tudi nad ostalim miselnim, čustvenim in domiselnim življenjem dozorevajočega mladeniča. Posebno prihaja v njegovi liriki do lepega izraza ljubezen do prirode — v pesmih prevladujejo jasna, vesela čustva, pomladna razpoloženja, popotni vtiski (Na planine, Cirkniško jezero) — in ljubezen do svojcev, zlasti do matere. Bolj od ostalih pesnikov svoje dobe je gojil basen, o kateri je spisal tudi teoretično razmotrivanje, ki se naslanja na Lessingove nazore; Razen nekaterih lirskoepskih pesnitev (romanc) je spisal v tercinah in oktavah tudi večjo pripovedno pesem iz grških osvoboditvenih vojn Boj pri Lemnu. Učil se je pri Prešernu (Boj pri Lemnu, sonetje i. dr.). mladem Levstiku (popotne pesmi i. dr.), posebno mnogo pa pri Jenku (Rože in trnje i. dr.) in Josipu Stritarju (popotne pesmi i. dr.), nekaj tudi pri Preradoviću (Plavaj, plavaj, barka moja); enega ali drugega spominja skoro v vsaki pesmi zdaj kak značilen izraz, kaka podoba ali primera, zdaj kako razpoloženje ali kaka misel. Vendar pa proseva izza teh izposojenih arabesk že nalahko lastna bit mladega pesnika, etičnega idealista z veselim srcem in mehkim čutom do tujega trpljenja ter z lahkim prijetnim slogom. Zbrane pesmi, brez nabožnih, je izdal po pesnikovi smrti njegov brat Josip: Pesmi. (Zložil FSC, urédil in izd. JC, Lj. 1874). — Prim.: FSC, Pesmi, 252; Marn, Slovenec 1874, št. 68; Jezičnik XXV, 95; Pajk, Zora 1874, 273. Grf.