Chráska, Antonín (1868–1953)

CHRÁSKA, Antonín (Anton Chráska), teolog, biblicist, prevajalec, misijonar, pridigar (r. 3. 10. 1868, Horní Radechová, Češka; u. 15. 3. 1953, Nové Město nad Metují, Češka). Oče Jozef Chráska, tkalec, mati Anna Chráska, r. Špetlová.

Bil je najstarejši od treh otrok v znani tkalski družini, zato se je najprej izučil tkalstva. Ker je bil izredno bistroumen in glasbeno nadarjen, ga je njegov stric Jan Balcar, vodilni pridigar v reformirani cerkvi Svobodná evangelická církev (danes Církev bratrská), naslednici Husove verske reforme v 15. stoletju, usmeril v teološko izobraževanje. Teologijo je študiral v Neukirchnu v Nemčiji (štiri leta) in na priznanem teološkem inštitutu svobodne škotske Cerkve v Glasgowu na Škotskem (dve leti). Bil je izredno nadarjen za tuje jezike, saj je poleg materinščine izvrstno obvladal nemščino, angleščino, slovenščino ter svetopisemsko grščino in hebrejščino. S Slovenci je prvič prišel v stik med šolanjem na Nemškem, kjer se je v Porurju srečal s slovenskimi ekonomskimi izseljenci, rudarji. Nabavljal jim je Sveta pisma, prirejal verska srečanja in se začel ob pomoči slovnice Karla Pečnika učiti slovenski jezik ter tako izvedel za reformacijsko delo Primoža Trubarja. Ugotovil je, da Slovenci potrebujejo nov prevod Svetega pisma. Da bi bil sposoben to narediti, se je odločil nadaljevati teološki študij na Škotskem.

1896 ga je A. W. Clark, vodja misijona, poslal med Slovence v Gradec na Štajerskem; od tam je odhajal v Maribor, Celje in Ljubljano. Na ljubljanskem magistratu se je prvič priglasil 4. septembra 1897. Kmalu je uvidel potrebo po novem prevodu Svetega pisma, kajti Nova zaveza v prevodu Franceta Remca, Matije Valjavca in Josipa Stritarja je bila že zastarela, neuporabne Stare zaveze v prevodu Jurija Dalmatina pa ni bilo več. Odločil se je za ponovno prevajanje Svetega pisma, za kar ga je Britanska in inozemska biblična družba tudi pooblastila, zato se je 8. novembra 1904 z družino preselil v Ljubljano, kjer se je uradno prijavil. Najprej se je izvrstno izpopolnil v slovenščini, pri prevajanju pa so mu pomagali jezikoslovci tistega časa: Milan Jaklič, Anton Mikuš in Fran Govekar.

Je prvi, ki je slovensko Novo zavezo (1908) prevajal po izvirnem tekstnokritičnem besedilu. Njegov predhodnik Stritar je prevajal posredno, in sicer po predlogi Textus Receptus (iz 1516), medtem ko je Chráska uporabljal grško tekstnokritično besedilo evangeličanskega teologa in orientalista Eberharda Nestleja, ki je prvič izšlo 1898. Tudi Staro zavezo (1914) je prevajal iz hebrejskega izvirnika, saj Stritar hebrejščine ni obvladal. Zaradi izjemnega znanja izvirnih bibličnih jezikov je sodeloval tudi pri revidirani izdaji češke Kralicke biblije (češ. Bible kralická) iz 1613. Chráskovo Sveto pismo Starega in Novega Zakona iz 1914 je prvo po Dalmatinu, ki je izšlo kot celota v eni knjigi. Prav tako je Chráska prvi, ki je pripravil z referencami opremljeno Sveto pismo Stare in Nove zaveze po vzoru češke Kralicke biblije, a ni znano, kaj se je zgodilo s polami njegovih rokopisnih popravkov celotnega Svetega pisma; domneva se, da so bile morda uničene 1941 pri bombardiranju Beograda, kjer je bila izpostava Britanske in inozemske biblične družbe za naše kraje.

Prevod Svetega pisma, ki ga je za Britansko in inozemsko svetopisemsko družbo opravil Chráska, imenujemo tudi Chráskova Biblija in je monumentalno delo. Kljub patini starega jezika je doživela šestnajst ponatisov, nazadnje tudi pravopisno prenovljeno in posodobljeno izdajo. Zaradi priljubljenosti med slovensko govorečimi kristjani je primerljiva različici Biblije King James Version (KJV) iz 1611, priljubljene med angleško govorečimi kristjani. Chráskova Biblija ima lastne in odlične prevodne rešitve ter točne formulacije, ki izstopajo tudi danes. Prevajalci slovenskega standardnega prevoda Svetega pisma (1996) so t. i. »temna mesta« včasih razrešili ravno ob pomoči Chráske in ga nasploh imeli za enega svojih zgledov.

V svojem misijonskem poslanstvu se je Chráska ves čas zavzemal za ustanovitev slovenske protestantske Cerkve po vzoru Primoža Trubarja, zato se je branil, da nima nobene zveze z nemškim gibanjem »proč od Rima« (Los von Rom Bewegung). 1899 je slovensko pridigal v ljubljanski evangeličanski cerkvi, vendar so nemško govoreči evangeličani tako močno protestirali, da so v težave pri oblasteh spravili celo pastorja Hansa Jaquemarja. Svojim prijateljem je napisal, da na slovensko govorečem ozemlju sicer obstajajo evangeličanske Cerkve (Ljubljana, Celje, Trst, Gorica …), a da so v teh občestvih večinoma domači Nemci in da v njih govorijo samo v nemškem jeziku. Po njegovih besedah tam ni nobenega drugega evangelizacijskega dela, razen njegovega, in tudi nobenega evangeličanskega duhovnika, ki bi obvladal slovenski jezik. Med Slovenci ni našel dedičev, ki bi ohranili kontinuiteto reformacije avtohtone slovenske protestantske Cerkve, ne z bogoslužno ne s književno dejavnostjo, medtem ko so slovenski protestanti v Prekmurju govorili v prekmurščini in bili povezani z madžarskim evangeličanstvom.

Chráska je 1908, ob štiristoti obletnici rojstva Primoža Trubarja, pisal iz Ljubljane, da svobodomiselni ljudje zbirajo prispevke za Trubarjev spomenik in da se bo po njegovi presoji zbralo malo, čeprav bi lahko k temu pripomogli premožni nemški luterani, živeči v Ljubljani.

V želji po vrnitvi h koreninam historičnega reformacijskega gibanja v slovenskem prostoru je poskrbel za ponatis Dalmatinovega Predgovora k Bibliji iz 1584, a tudi ta poskus ni uspel. Preostalo mu je le, da je ob nedeljah v svojem stanovanju prirejal hišna bogoslužja, prijavljena pri oblasteh, in shode prijateljev Božje besede ter verska predavanja v ljubljanskih dvoranah.

Bil je urednik periodičnih publikacij Blagovestnik : list v razširjevanje Kristusove resnice in bogoljubnega življenja med slovenskim ljudstvom (1905–14), in Veseloporočilo otrokom (16 številk, do 1908).

Teološke članke je objavljal v Kalendarju Jednotý českobratrske in Českobratrski rodini.

1922 se je z družino vrnil na Češko, kjer je služboval kot pastor in teolog. Poročen je bil s Pavlíno Harmersko-Hurdálkovo, hčerjo kolporterja Britanske in inozemske biblične družbe, in z njo imel enajst otrok.

Po odhodu na Češko je vzdrževal tesne stike s poznejšimi ustanovitelji in voditelji evangelijskih Cerkva reformacijske dediščine na Slovenskem (binkoštna, baptistična in Kristusova cerkev bratov), ki so skupaj z današnjimi evangeličani zaslužne za duhovno nasledstvo zgodovinske uresničitve avtohtonega Trubarjevega protestantizma in Chráskove oživitve le-tega.

Chráska Anton, češkobratski propovednik, r. 3. okt. 1868 v Horni Radechovi blizu Náchoda na Češkem. Izhaja iz češkobratske obitelji, študiral je 1894 v Rheinlandu, študije dovršil v Glasgowu na Škotskem, od koder se je 1896 vrnil na Češko, da postane služabnik svoje »svobodne reformirane cerkve« (verske družbe, ki vidi v stari »Jednoti čeških bratov« svojo mater in ni iskala priznanja države, ker je prva zahtevala na Češkem in sploh v Avstriji ločitev cerkve od države in to zase tudi dosledno izvajala; izza prevrata se imenuje »Jednota češkobratrská«). S Slovenci je Ch. prišel prvič v dotiko 1894, ko jih je v okolici Essena in v Ruhrkohlengebietu našel mnogo zaposlenih v tovarnah in rudnikih. Da bi ž njimi lažje občeval, se je začel učiti slovenščine. Iz Pečnikove slovnice je zvedel za reformacijsko delo Trubarja in tovarišev ter sklenil obnoviti med Slovenci protestantsko propagando v smislu svoje verske družbe. Za časa bivanja na Škotskem si je prizadeval zainteresirati tamošnje somišljenike za propagando med Slovani v južni Avstriji, na Hrvaškem, v Slavoniji in sosednjih pokrajinah. Za lastni misijonski okoliš si je določil Slovence, med katerimi je začel delovati na lastni račun in neodvisno od kakršnekoli cerkve ali družbe, t. j., ni hotel biti odgovoren cerkveni oblasti ali katerikoli organizaciji. Še 1896 se je mudil več tednov v Gradcu, Celju, okolici Lj., na Hrvaškem in v Bosni, a v naslednjih letih poleti pomagal bratom na Češkem, pozimi pa deloval med Slovenci, in sicer 1896–97 (od nov. do apr.) v Lj., 1897–98 zopet v Lj. (4. sept. 1897 je na lj. magistratu prvič priglašen), 1898–99 v Mariboru. Tudi po 1899, ko se je radi neuspehov v svojem misijonskem okolišu umaknil v Češke Budějovice ter deloval tam pet let kot propovednik »svobodne reformirane cerkve«, je vsako leto obiskoval slovenske prijatelje (na lj. magistratu je 4. jun. 1903 prvič zopet priglašen). Po prejemu poziva za novo protestantsko izdajo novega zakona, se je v začetku nov. 1904 zopet nastanil v Lj. ter ostal med Slovenci do nov. 1922, ko se je radi rodbinskih in drugih razmer preselil v Letovice na Moravskem, od koder deluje za svojo propagando med Slavenci še sedaj. — Do 1900 je bil protestantski propagandni repertoar v moderni literarni slovenščini reven (izšel je bil: z oznako založbe A. Reicharda v Trstu 1869 »Evangelij po sv. Marku«, »po Matevžu« 1870 in »po Janezu« in »Dejanja« 1871, prevel Fr. Remec; 1871 in 1873 NT, menda prevodi Stritarjevi za protest. biblijsko družbo v Londonu, ki jih je pregledal Miklosich, prim. VBV 1915, 92; z označbo založbe Brit. in inozemske biblijske družbe Stritarjev prevod NT 1879, 1882, Prve knjige Mozesove 1885, Psalmov 1881, 1882, Pregovorov 1883 in 1896, Izaije 1889, Jeremije 1898; in končno iz »Zaloge spisov kristijanskih« na Dunaju, oziroma iz tiskarne »Children Special Service Mission« v Londonu še Stritarjev prevod osem številk »Veselega poročila otrokom«). V tej situaciji je začel Ch. misliti na to, da si ustvari najnujnejša slovenska pomagala. Že ob prvem daljšem bivanju v Lj. se je v slovenščini toliko izpopolnil, da se je s pomočjo raznih slov. literarnih pomagačev mogel lotiti posla. Propagandne literature v obliki letakov, brošuric, razpravic in povesti je izdal od 1897 precejšnjo serijo: Pravoverni katoličan (Lj. 1897); Jurija Dalmatina Predgovor k bibliji iz l. 1584. (Č. Budĕjovice 1901); Verujem v odpuščanje grehov; Preslavni evangelij Jezusa Kristusa; Nasledništvo sv. Petra; Andrej Dun, irski katoličan (Č. Budějovice ok. 1906); Zakaj prepovedujejo duhovniki brati sv. pismo (1. izd. v Č. Budějovicah brez letn., 2. v Lj. 1911); To ni zame; Stari Janez je mrtev, jaz sem novi Janez; Bobnar pri Gettysburgu (prevod iz M. S. Rosvallyja, sep. iz Blagovestnika 1905); Življenje Ivana Husa (sep. iz Blagovestnika 1906); Jankov sveti večer (sep. iz Blagovestnika 1907); Prevara ali resnica (Lj. 1911); Besede resnice iz sv. pisma (Scripture Gift Mission, London, Slovenian. No. 1–4); Brez Boga na svetu (Lj. 1913, prevod slovaške povesti Kristine Roy); Kaj je sv. pismo (Praga 1913, prevod iz H. Lenka); Kaj je prava vera? (Lj. ok. 1922); Ni razločka (Letovice ok. 1923). Obenem s svojimi izdajami je priporočal tudi ono maloštevilno protestantsko propagandno literaturo te dobe, ki ni nastala v direktni zvezi z njegovim delovanjem (n. pr. v Andreju Dunu in Blagovestniku 1905, 16 in 72 in 1907, 7 brošuro »Pridi k Jezusu!« ki jo je založil 1901 v Gradcu knjigotržec in zastopnik »Zaloge spisov kristijanskih« Teodor Keil; v Blagovestniku 1905, 16 prvi slov. prevod slovaške brošure »Kristina Roy: Brez Boga na svetu. ali: Kako je Martinko zvedel, da je Bog«, ki jo je poslovenila »po domače, kakor se govori v njeni vasi na Štajerskem« Ana Šlajmar, izdal pa Reinhold Urban v Gradcu; le brošura »Grešnikov prijatelj«, ki se je tiskala v Novem Sadu, prodajala pa razen pri P. Gladischefskem v Budimpešti tudi v Keilovi »Zalogi krščanskih spisov v Gradcu«, v spisih Ch.-e ni zabeležena). Ch. sam je izdajal v službi svoje verske misli tudi dva časopisa: »Veselega poročila otrokom« do 1908 novih 16 številk (9–24); od apr. 1905 do prve pol. 1914 je izdajal »Blagovestnik. List za razširjenje Kristusove resnice in bogoljubnega življenja med slovenskim ljudstvom«, ki mu je bil sam založnik, urednik in po večini tudi pisatelj. Razen propagandne literature je oskrbel Ch. še tekste, ki jih je rabil obenem tudi pri slovenski službi božji. Za slovensko cerkveno petje so mu prevedli 1897–99 dijaki nekaj pesmi; več kot polovica zbirke se sicer ni dala rabiti, ostale pa je prenaredil ter izdal obenem z novimi lastnimi pesnitvami v knjižici »Hvalite Gospoda!« (Lj. 1907, o letnici prim. Blagovestnik 1907, 6). V Stritarjevem prevodu novega testamenta je ugotovil mnogotere pomanjkljivosti ter menil, da se knjiga v tej obliki Slovencem ne bi mogla prikupiti. Zahteval je torej od Britanske in inozemske biblijske družbe, naj oskrbi Slovencem nov tekst. Ko je dobil 1904 od družbe poziv, da sam prevzame popravo slov. novega testamenta, je začel takoj po vrnitvi v Lj. s pomočjo A. Mikuša po grškem originalu prirejati slov. tekst, ki je izšel dec. 1908 z naslovom: »Novi zakon Gospoda našega in Zveličarja« (prim. Blagov. 1909, 24). »Sv. Lukeža evang.« je izdal v Lj. 1908. S pomočjo Mikuša in še drugih (n. pr. Fr. Govekarja) je začel nato po hebrejskem izvirniku prirejati stari zakon. Pri prirejanju teksta je primerjal tekst Dalmatinov, Luthrov angleški, češki (po stari Kralicki bibliji čeških bratov), ruski in druge stare in modeme prevode. (Podatek na nasl. listu »stari zakon po hebrejskem, novi po grškem izvirniku« se ne sme razumeti tako, da bi šlo za nov prevod po originalu. Postopek je bil pač ta, da je pomočnik redigiral slov. besedilo na osnovi Dalmatina ali tudi samo novejših slov. prevodov, Ch. pa kontroliral s pomočjo v avtobijografiji označenih tekstov zlasti odnose do originala, pri čemer se je prezrla marsikatera netočnost, prim. DS 1917, 336.) Rokopis je pregledal višji župnik Pavel Gürtler v Fraustadtu na Poznanjskem, po čigar poročilu družbi se je 1913 začel tisk. Dva meseca pred začetkom vojne, ob 330. obletnici Dalmatinove Biblije, je izšlo novo slov. protestantsko »Sveto Pismo starega in novega zakona« (V Lj. 1914). — Ch. je deloval v Lj. ves čas samostalno in ni bil nikoli ud evangeljske cerkvene občine (svojega v Lj. rojenega otroka je dal vpisati le v magistratno matico). Od Britanske in inozemske biblijske družbe je dobil le nagrado za prevod sv. pisma, ni pa bil v službi te ali kake druge družbe. Za njegove in njegove družine potrebe so skrbeli somišljeniki izven Slovenije (gl. njegov Jahresb. 1912–4). Brez nemščine Ch. na slovenskem teritoriju ni izhajal, njegovo obsežno literarno delovanje, ki se je vršilo za slov. teritorij izključno v slov. jeziku, pa priča, da je hotel zbrati slov. bratsko občino in obenem dokazati, da zanj protestantizem ni nemška vera. Službo božjo ob nedeljah je imel vsaj v prvih letih. po § 2 kot zaseben shod za povabljence (prim. Blagov. 1905, 64) v svojem stanovanju (na lj. mag. je prijavil 12. nov. 1904 Breg 20, 10. avg. 1905 Škofjo ul. 14, 8. nov. 1906 Škofjo ul. 11, 8. avg. 1908 Predovičevo selo 4 v Mostah, prim. sicer tudi naslove uredn. Blagov.). Če se je udeležila pobožnosti samo njegova rodbina, se je rabila češka biblija in češka pesmarica, kadar so bili navzoči tudi slov. prijatelji, pa slov. ali nemški teksti (tudi v Mariboru 1898–99 se je rabil nemški in slov. jezik). Pozimi je prirejal v raznih lj. dvoranah predavanja o sv. pismu. Z evangeljskimi Nemci v Lj. in drugod po Slovenskem v časih nemškonacijonalnih pastorjev ni iskal zveze. Ev. župnik Jaquemar in starešinstvo sta mu enkrat 1899 dovolila v evangeljski cerkvi slov. govoriti, toda Nemci so zagnali velik hrup ter spravili župnika celo v uradne sitnosti. Po prevratu je pač dobil 1920 evangeljsko cerkev na razpolago tudi za slov. službo božjo in 1921 in 1922 je v počitnicah celo nadomeščal evangeljskega župnika, sicer pa ostal v prejšnjem samostalnem razmerju. Semtertja vsebujejo njegovi agitatorični spisi tudi rahle migljaje, za kako protestantsko cerkveno družbo bi mu v prvi vrsti šlo (prim. članek o Husu ali v Blagov. 1907 članek »Cerkev v svojem razmerju do države«). Njegova predavanja in službe božje je posečalo malo Slovencev. Izrazitega uspeha njegova akcija sploh med Slovenci ni imela, četudi je bilo v časih njegovega bivanja v Lj. menda v nekaterih slov. krogih razpoloženje za protestantizem. Na prvo reformacijsko slov. dobo je navezal v svojih spisih večkrat: v Dalmatinovem Predgovoru; s pesmarico; ob 400 letnici Trubarjevega rojstva (Blagov. 1900, 17); s Sv. Pismom. Jezik njegove nove slovenske protestantske literature, katera bi za jezikovno kulturo Slovencev v sedanjem razvojnem stanju seveda v nobenem slučaju ne mogla imeti niti približno tistega pomena kakor njena predhodnica v 16. stol., je sicer v glavnem pravilen, a trd. Kd.