Cerk, Josip (1881–1912)

CERK, Josip, krasoslovec, planinec, fotograf (r. 24. 11. 1881, Logatec, Cerkovska vas; u. 4. 4. 1912, Stol, Karavanke, pokopan v Ljubljani). Oče Joseph Cerk, carinski uradnik, mati Ana Cerk, r. Lekan.

Do četrtega leta je živel v Cerkovski vasi, nato se je družina preselila v Žužemberk, kjer je verjetno obiskoval osnovno šolo, nižjo gimnazijo v Ljubljani, višjo pa v Novem mestu. 1901 se je vpisal na filozofsko fakulteto (danes Fakultät für Philosophie und Bildungswissenschaft) dunajske univerze, kjer je študiral zemljepis in zgodovino. Za geomorfologijo ga je navdušil profesor Albrecht Penck. 1907 je bil promoviran za doktorja filozofije in je še istega leta opravil profesorske izpite. Vmes je 1902–03 služil kot prostovoljec in postal poročnik 27. domobranskega polka. V šolskem letu 1907/08 je bil poskusni kandidat na I. državni gimnaziji v Ljubljani, 1906–10 suplent na mestnem dekliškem liceju, 1910–11 na moškem in ženskem učiteljišču, 1911–12 na I. državni gimnaziji. Ko je aprila 1912 sedmerico svojih dijakov peljal na Stol, se je pri reševanju dijaka smrtno ponesrečil.

Navdušen za znanstveno delovanje in stanovske interese je bil član zemljepisnega odseka Slovenske matice (sodeloval je pri Zemljevidu slovenske zemlje in Jugoslovanski enciklopediji), tajnik Muzejskega društva za Kranjsko (1908–12), podpredsednik Kluba slovenskih amater-fotografov in odbornik Društva slovenskih profesorjev. Kot eden najpomembnejših članov planinskega kluba Dren se je pridružil 1910 ustanovljenemu Društvu za raziskovanje podzemskih jam ter postal njegov tajnik in vodja dolenjske sekcije. Zbiral je gradivo za kataster kraških jam na Kranjskem, sestavil načrt za raziskovanje krasa na Kranjskem in društvo oskrbel s potrebno opremo za raziskovanje v podzemlju. Na njegovo povabilo so se drenovci vključili v društvo in bili edini člani, ki so bili sposobni raziskovati v kraškem podzemlju. Na Dolenjskem je skušal rešiti dve vprašanji: razvodnico med Krko in Kolpo ter s tem dobiti dokaze v prid teoriji o sklenjenih kraških tokovih Friedricha Katzerja, ki je bila v nasprotju s teorijo Alfreda Grunda o talni vodi. Sodeloval je s takratnimi najvidnejšimi strokovnjaki za kras in kraško hidrografijo, Albinom Belarjem, Karlom Pickom in Viljemom Putickom. Med najpomembnejše speleološke dosežke sodita raziskavi brezen Marjanščice (84 m) in Žiglovice (95 m). 1911 se je pričel zanimati za notranjski kras in obiskal pomembni jami v zaledju Planinskega polja, Logarček in Gradišnico. Raziskoval je še več globokih brezen na Dolenjskem, Gorenjskem in v Istri. S fotografijami, tudi umetniške vrednosti, je dokumentiral speleološke raziskave in planinske ture. Njegove slike so objavljene v raznih šolskih knjigah in strokovnih delih (Carniola, Planinski vestnik, Walter Schmid: Emona), uporabljal pa jih je ‒ vključno z doma izdelanimi skioptičnimi slikami ‒ tudi za svoja strokovna predavanja (Mestni Dom v Ljubljani, Narodna čitalnica v Kranju).

Po njem je poimenovana ulica v Ljubljani.

Cerk Josip, geograf in speleolog, r. 24. nov. 1881 v Cerkovski vasi nad Logatcem, u. 4. apr. 1912 na Stolu. Po gimn. v Lj. in N. mestu je od 1901 študiral geografijo na Dunaju (prof. Penck) in 1907 nastopil prof. službo v Lj. Sodeloval je povsod, kjer so potrebovali njegovega bogatega znanja. Za zemljevid slovenske zemlje, ki ga je pozneje izdala Slov. Matica, je obdelal Dolenjsko in za nameravano Jugoslovansko enciklopedijo izdelal abecedar za Dolenjsko in Notranjsko. Izza ustanovitve Društva za raziskovanje podzemskih jam (1910) se je pričel intenzivno pečati s sistematičnim znanstvenim proučavanjem kranjskega Krasa; dognati je hotel zlasti, ali se nahajajo na Krasu prave tekoče reke, ali pa smemo tod govoriti le o talni vodi, ki se preliva iz jame v jamo (po teoriji prof. Grunda). V to svrho je zbiral gradivo za kataster kranjskih jam ter proučaval bogato jamsko literaturo. V LZg 1911, str. 1789, 2087) je opisal brezdno Marjanščico pri Predolah ter Žiglovico pri Ribnici, ki ju je obiskal, da bi dognal, ali spada Ribniška kotlina v porečje Krke ali Kolpe. Napisal je tudi nekaj ocen (n. pr. IMK 1908, 114; Carn. 1911, 216). Kot odličen veleturist je bil izvrsten fotograf in so njegove slike raztresene po raznih šolskih knjigah (n. pr. Poljanec, Živalstvo; Herle, Mineralogija) in strokovnih publikacijah (PV, Carn., Schmidova »Emona«). Smrtno je ponesrečil, ko je v ljubezni do prirodnih krasot peljal sedmerico svojih dijakov na zasneženi Stol. — Prim.: Pajk, Carn. 1912, 216; PV 1912, 105; NV 20, 732. Mal.