Celestin, Fran (1843–1895)

CELESTIN, Fran (rojstno ime Frančišek Celestin, psevdonim Fr. Neboslav, šifra -st-), literarni zgodovinar, publicist, pisatelj, prevajalec (r. 13. 11. 1843, Klenik, Litija; u. 30. 10. 1895, Zagreb, Hrvaška). Oče Jurij Celestin, kožar. Žena Olivija plemenita Celestin, r. Krajačić, posestnica v hrvaškem Zagorju.

Prva dva razreda ljudske šole je obiskoval v Vačah. Šolanje je od tretjega gimnazijskega razreda nadaljeval v Ljubljani, kjer sta mu bila učitelja Andrej Praprotnik in Ivan Macun, sošolca pa Jakob Alešovec in Josip Jurčič. Po uspešno zaključeni gimnaziji (1857–65) je na Dunaju študiral slovansko in klasično filologijo ter 1869 doktoriral (njegovo diplomo ob imenovanju za doktorja svobodnih umetnosti in filozofije hrani Narodna in univerzitetna knjižnica). Novembra istega leta je kot štipendist ruskega ministrstva odpotoval v Sankt Peterburg. 1870 je v Moskvi opravil izpite iz latinskega, grškega in ruskega jezika ter ruske zgodovine in zemljepisa, bil najprej gimnazijski profesor v Vladimiru (1870) in nato Harkovu (1872–73), kjer je tačas mdr. preučeval sanskrt. Jeseni 1873 se je vrnil na Dunaj. Ob prizadevanjih Frana Miklošiča so mu priznali profesorske naloge, ki jih je pripravil pred odhodom v Rusijo. Septembra 1876 je bil imenovan za nadomestnega učitelja na gimnaziji v Zagrebu, novembra za pravega učitelja in oktobra 1878 z nastopnim predavanjem za učitelja slovanskih jezikov na tamkajšnji univerzi. Upokojil se je 1890, na zagrebški univerzi pa je predaval do smrti.

Pisati je začel v gimnaziji. Pod psevdonimom Neboslav je februarja 1864 v Učiteljskem tovarišu izšla njegova prva tiskana razprava o vlogi slovanskega pesništva za mladino. Kot osmošolec ljubljanske gimnazije je skupaj z Josipom Marnom in Josipom Jurčičem pri Jožefu Blazniku izdal edini zvezek leposlovnega zbornika Slovenska vila (1865), za katerega je napisal tri pesmi (Molitev, Prijatlu, Sonet) ter Izvirno povest iz sedemnajstega stoletja, kakor je podnaslovil pripoved Oskrbnik Lebeškega grada.

Zaradi časovne in prostorske umestitve v sredino 17. stoletja in v grajski milje bi jo lahko uvrstili h grajskemu podtipu zgodovinske povesti. Po smrti dobrega graščaka in očeta grajske gospodične Olge, ki je glavna (ženska) figura v povesti, oskrbništvo gradu prevzame hudobni stric s svojimi pridaniči. Vendar se vse konča srečno, saj se na grad povrne tudi Milko, za katerega se izkaže, da ni Olgin brat. Sledi njuna poroka in povest se zaključi tudi v duhu sožitja med gospodo in tlačani. Izstopajoč je motiv prijateljic različnih stanov (premožne Olge s preprostim dekletom Roziko), uporabljena sta lika sirote in pestunje, značilna za ženski roman, prav tako pa ni mogoče spregledati narodne motivike (npr. motiv lipe, narodnih pesmi) ter sugestivnih opisov narave in domačega prostora, ki so pretežno v funkciji izražanja domoljubja.

Kot dunajskemu študentu je Celestinu 1867 Slovenski glasnik na prvih straneh in v petih nadaljevanjih objavljal prevod šestega speva Iliade ter popotno-kriminalno »noveleto« Mala Furlanka v štirih nadaljevanjih, ki ima v naslovu dekliški glavni lik. V (avtobiografskem, realističnem) okviru pripovedovalčeve zgodbe, ki se godi »o velikonočnih praznikih« na vlaku z Dunaja proti Kranjski, med številnimi zanimivimi sopotniki pozornost v njegovih očeh zbudi preprosto in nedolžno dekletce črnih las in velikih črnih oči Lucija. Izkaže se, da je bila ugrabljena. Drugi del okvirja in sklep zgodbe predstavlja pismo srečne matere in male Furlanke, v katerem se zahvaljujeta rešitelju in ga vabita, da ju obišče na njunem domu na Dunaju.

Ženski lik je tudi v naslovu Celestinove »novele« Gostinja, ki prav tako snovno črpa iz (kmečke) sedanjosti in je pomagala v štirih nadaljevanjih skleniti zadnji letnik Slovenskega glasnika (1868) Antona Janežiča. V pripovedi, ki jo je Ivan Grafenauer označil za »kmetiško povestico«, smo po vznemirljivih peripetijah priča srečnemu zakonu med Vehovčevim Vilkom in osirotelo vnukinjo stare revne gostinje Minico, ki tako kot stara mati postane zgled blagega, razumnega, usmiljenega in pobožnega ravnanja.

Med Celestinovimi mladostnimi deli, ki so nastala na Dunaju ob koncu študija, je Roza: igra v treh dejanjih, ki je spisana v blankverzih; izdalo jo je Dramatično društvo v Ljubljani (1869). Uprizorjena je bila januarja 1871 v režiji Josipa Nollija in sodi med zelo redka izvirna dela v dramski zbirki Slovenska Talija, v kateri so izhajali najpogosteje prevodi oz. priredbe po tujih predlogah. Celestin se je zgledoval pri francoski klasični komediji Jean-Baptista Molièra, v njej pa je skozi figuro naslovne Roze mdr. upodobil boj za pravice žensk. Celestin je za igro Roza od Dramatičnega društva tedaj dobil nagrado 40 goldinarjev.

V začetku sedemdesetih let 19. stoletja je literarno pisanje v glavnem opustil in vse več objavljal prispevke, v katerih je popisoval kulturne razmere pri slovanskih narodih. Iz Rusije je sestavke, v katerih tamkajšnjega življenja ni želel povzdigovati, temveč ga prej kritično motriti, pošiljal v Slovenski narod in Zvon, v katerem so izšla Pisma iz Rusije (1870) in pozneje Misli: pisma iz Zagreba (1877). V osemdesetih letih 19. stoletja je objavljal v revijah Ljubljanski zvon (Slavjanska pisma, 1887), Slovanski svet in Slovan (Ruske radikalne struje, 1887), v katerih najdemo več njegovih portretov o ruskih književnikih (Nikolaju V. Gogolju, Aleksandru S. Puškinu, Mihailu J. Lermontovu) in o Josipu Stritarju (1887). Po vrnitvi iz Rusije na Dunaj je 1875 pri založbi Kleinmayr in Bamberg v Ljubljani izšla nemška knjiga Russland seit Aufhebung der Leibeigenschaft, v kateri je popisal sodobno politično, gospodarsko, sodno, upravno in družabno življenje v Rusiji. Njegova zgodovina ruske književnosti je ostala v rokopisu.

V Ljubljanskem zvonu je 1883 v nadaljevanjih izhajal Celestinov literarni program Naše obzorje. Avtor izhaja iz spoznanja, da slovensko kulturno obzorje ni ravno široko, kar pojasnjuje v odvisnosti od socialnih, političnih in verskih okoliščin. Eno od sredstev za njegovo širitev je književnost, »v kateri odseva narodno življenje, ali bi vsaj moralo odsevati – kakor lice v zrcalu«. Razloge za »revščino« na področju kulturnih idej vidi Celestin v majhnosti slovenskega naroda, njegovi nenehni borbi za obstoj, pri čemer ne spregleda niti zaviralnih učinkov tuje (nemške) omike. Na vprašanje, kako bi si bilo mogoče razširiti obzorje in se po tej poti ohraniti pri obstoju, pa odgovarja s produktivnim znanjem, ki je podprto z idejami in vzori, z »zdravo« kritiko, ki poučuje in vodi tako pisatelja kot bralca in zna povedati, kaj in kako je treba pisati (v mislih ima pravzaprav kritiko kulturnega življenja nasploh), ter s skrbjo za primerni »materijalni«, tj. gospodarski napredek naroda, ki gre skupaj z »duševnim razvojem«, in obratno.

V programu Celestinovega »idealnega realizma« oz. »realnega idealizma« literatura »ni fotografija življenja, ampak njegova umetna slika in tolmač ob jednem« in »teži za tem, da človek odstrani svoje slabosti in krivice ter kulturno napreduje«. Celestinov zmerni realizem na beročega in življenje širše učinkuje moralno, »ker si hoče pridobiti kolikor je mogoče blagotvornega, kulturno-moralnega vpliva na življenje«. Spodbuja k pisanju literature, ki naj snov črpa iz preteklosti in sodobnosti domačega življenja, ki je raznovrstno in ponuja tudi raznovrstne teme in motive. To so razmerja med kmetstvom, gospodo in duhovščino, pravdarska strast kmeta, nespametne poroke, politični, socialni in narodni vidiki malomeščanstva in (kmečkega) proletariata.

V programu je k narodnemu delu in samostojnosti posebej spodbudil ženske. Celestin ni bil samo posrednik ruske literarne kulture (ta je v njegovem pogledu izmed slovanskih literatur dosegla najširše obzorje) v slovenskem prostoru, temveč je kot slavist, ki je praktično vse življenje služboval v Zagrebu, opravil tudi vlogo posrednika slovenske literature med hrvaško bralsko publiko. Omeniti gre njegovo razpravo o Francetu Prešernu v hrvaškem listu Vijenac iz 1881.

Celestin Fran, kulturni filozof in leposlovec, r. 13. nov. 1843 v Kleniku pri Vačah, u. 30. okt. 1895 v Zagrebu. V ljudsko šolo je hodil na Vačah in v Lj., dovršil kot sošolec Jurčičev lj. Gimn. (1857–65), študiral na Dunaju slovansko in klasično jezikoslovje (promoviral 1869), šel nov. 1869 kot »slovanski stipendijat« na Rusko, najprej v Petrograd, nato v Moskvo, napravil tu srednješolski izpit iz lat., gršč. in iz ruščine, ruske zgodovine in zemljepisja (1870) ter bil gimn. prof. v Vladimiru (1870) in Harkovu (1872), kjer se je pripravljal za magistrsko disertacijo (habilitacijo). Radi nenaklonjenosti profesorja, ki mu je večkrat izpremenil disert. temo, se je vrnil jeseni 1873 na Dunaj, postal 3. sept. 1876 suplent, po avstr. usposobljenostnem izpitu pa 27. nov. 1876 pravi učitelj na zagrebški gimn., poleg tega učitelj slovanskih jezikov na zagr. vseučilišču (nastopno predavanje 31. okt. 1878) in šel kot gimn prof. 1890 v pokoj, na vseučilišču pa deloval do smrti. Zanimanje za slov. in slovansko književnost se mu je zbudilo že na gimn. (prof. Iv. Macun), k pisateljevanju pa ga je spodbudil uspeh sošolca Jurčiča. Ž njim in s F. Marnom je izdal v osmi šoli 1865 leposl. zbornik Slovenska Vila (edini letnik), ki je prinesla iz C.-ovega peresa razen rodoljubnih pesmi tudi povestico »Oskrbnik Lebeškega grada«, romantično zgodbo iz 17. stol. na ozadju domače krajine. Kot dunajski dijak je zahajal z Jurčičem i. dr. v Stritarjevo literarno družbo in objavil v SG uspel prevod Ilijade, VI. sp. (1867), popotno novelico »Mala Furlanka« (1867) s spretnimi orisi miljeja in značajev in kmetiško povestico »Gostinja« (1868); napisal je tudi molierovsko veseloigro »Roza« (ST 11, 1869), ki pa ni uspela. Leposlovje je pozneje popustil, pesmi pisal le bolj zase, nekaj malega priobčil v SS (od 1888 s šifro —st—), ki je prinašal tudi njegove slov. prevode iz ruskega in ruske prevode iz hrv. in slov. pesništva. Glavno C.-ovo delo so razprave o kulturnih in književnih razmerah slovanskih narodov, ki jih je že v zrelih letih pisal. S »Pismi iz Rusije« o potovanju v Rusijo in petrograjskem življenju (Z. 1870) in z listki v SN (1871 sl.) je pričel vrsto razprav o Rusiji in njeni prosveti in jih nadaljeval v Z, LZ in Slovanu; razpravljal je o »Ruskih radikalnih strujah« (Slovan 1887), slovanski kulturi (Slavjanska pisma, LZ 1887), slikal portrete iz ruske književnosti: Gogolja, Puškina (Slovan 1884), Lermontova (tam 1885), Bjelinskega, Aksakova (LZ 1886), Katkova (Slovan 1887) in napisal znamenito knjigo o sodobni Rusiji »Rußland seit Aufhebung der Leibeigenschaft« (1875) in zgodovino ruske književnosti (ostala v rokopisu). Motril pa je z višjega kulturnofilozofskega stališča tudi naše prosvetno življenje; tako je razlagal v »Mislih« (1877) svojo filozofijo dela za hrv. in slov. nar. prosveto, razčlenil »naše kulturno obazorje« ob pogledu na kulturne vrednote Levstika, Jenka, Stritarja, Jurčiča (Naše obzorje, LZ 1883), oziroma še posebe v razpravi o Stritarju (Slovan 1887) in govoril tudi o »Ženskem vprašanju« (LZ 1884). Pri vsem svojem delu ni gledal kot bojevnik za slovansko skupnost edino na dobre strani slovanske prosvete, ampak je kot kulturni kritik odkrival tudi njene slabosti in hibe; usposobila ga je za to njegova visoka izobrazba, pridobljena ob študiju sodobne evropske filozofije in kulture. Objavljal je tudi številna književna poročila, največ iz ruske književnosti (SS) in pisal tudi v hrv. jeziku, tako v »Viencu« o Prešernu (1881), Dostojevekem (1883) in razna krajša poročila; književna podjetja je podpiral tudi gmotno (tako SS). — Prim.: Slovan 1884, 435 sl. (s sliko); SS 1895, 404; Tomić, Vienac 1895, 761 ( s sliko); Fr. Göstl, LZ 1896, 99 sl.; INK 1892, 50. Grf.