Cegnar, Fran (1826–1892)

Cegnar Fran, pesnik, prevajavec in politik, r. 8. dec. 1826 pri Sv. Duhu pri Stari Loki, u. 14. febr. 1892 v Trstu. Ljudsko šolo je dovršil v Šk. Loki, gimn. in licej v Lj. (1839–47), bil časnikar, sourednik in urednik pri »Sloveniji« (1849, oz. 1850), urednik knjiž. dela pri LC (1850–1), dobil 1851 službo pri pošti v Lj., 1853 v Trstu, prestopil tu 1854 v brzojavno službo, postal 1856 višji telegrafist v Pazinu, od 1859 služboval zopet v Trstu (od 1875 kot kontrolor), kjer je šel 1890 kot višji kontrolor v pokoj. — Književno se je začel udejstvovati že na liceju, kjer je bil urednik dijaškega lista, pri katerem sta sodelovala tudi Svetec in Jeriša. 1848 je pričel pisati tudi v N in Slovenijo. V pesmih in prevodih do odhoda v Trst še ne kaže samostojnosti, učitelja sta mu Vesel-Koseski in Prešeren, zdaj prevladuje ta, zdaj oni, kakor nanese snov in metrum; lirika je bolj prigodnega značaja, pripov. pesmi anekdotično šaljive, največ pa je prevodov. Samostojneje se je začel razvijati, ko si je ob prevodih raznih nar. pesmi. očistil in opilil jezik; Glasnik slov. slovstva, N in prvi letnik SG (1858 do 1860) ga kažejo na višku pesniškega razvoja, tedaj je izdal tudi »Pesmi« (1860). Vsebinsko in idejno se ne razlikujejo od običajne sodobniške lirike, C. budi v njih k nar. delu (Rojakom), premišljuje naravno in človeško življenje (Na grobih), pogrešamo pa elementarne čustvene sile, neposredne doživljenosti; po skrbnosti jezikovnega izraza in oblike so poleg Levstikovih in Jenkovih pesmi važne za razvoj naše poezije: mogočni patos in zvočni ritem ob nedostatnem jezikovnem izrazu, znak koseskovstva, sta postajala bolj in bolj nemogoča. Važnejši je C. kot prevajavec. Prve prevode iz mladostne dobe, zlasti Schillerjevih pesmi in balad, kaze še koseskizmi. Preko prevodov nar. pesmi, zlasti slovanskih (Asan-aginica), se je po 1860 razvil v najboljšega pesniškega prevajavca svoje dobe. Najboljši njegovi prevodi so Marija Stuart (Cvetje iz domačih in tujih logov, 1861), ki ga je 1921 predelanega na novo izdal O. Župančič, Viljem Tell (Cvetje 1862, 2. nat. 1886) in Valenštajn (1866); dovršil jih je ob sodelovanju Fr. Levstika. Prevajal je tudi prozo, tako Grabowskega »Koliščino in stepe« (SG 1859, 2. nat. 1884) in B. Němcove »Babico« (Cv. 1862, 2. nat. 1884). Poskusil se je tudi kot pripovednik, potopisec (SG) in kritik. Kot časnikar je sodeloval v mladih letih pri Sloveniji, LČ in N, v Ilirskem Primorjanu (od 1866) in Primorcu (od 1867), posebno pa v E. Po obnovitvi ustavnosti se je z vnemo udeleževal društvenega in javnega dela v Trstu; bil je soustanovitelj tržaške Čitalnice (1861) in do 1890, ko je zbolel, tržaški mestni svetnik (dež. poslanec) in se kot tak moško boril za pravice slovenstva. — Prim.: Marn XXIX, 55; Glaser, DS 1892, 193 (s sliko); LZ 1892, 185 (Levec); Koledar za 1884, Trst, 35 (s sliko); KMD 1894, 54 (s sliko). Grf.

Cegnar Fran, pesnik, prevajalec, časnikar, r. 8. dec. 1826 pri Sv. Duhu blizu Škofje Loke, u. 14. febr. 1892 v Trstu. Osn. š. je obiskoval v Škofji Loki, gimn. in lice v Lj. I (1839–49). Na U ni šel. Dve leti se je preživljal s pisateljevanjem. Sodeloval je pri Bleiweisovih N in pri listih Slovenija (izh. od 4. jul. 1849 do 29. marca 1850), ki je bila prvo slov. polit. glasilo, ter pri Ljubljanskem časniku (izh. od 2. apr. 1850 do konca 1851), ki je bil prvi slov. uradni list. Pri obeh listih je bil C. nekaj časa sour.; pri Lj. časniku je urejal literarni del. 1851 je C. stopil v poštno službo; 1853 se je preselil v Trst, od 1856 do 1859 je služboval v Pazinu pri brzojavnem uradu. Nato je bil spet v Trstu. Od 1860 do 1868 je poučeval slovenščino na drž. nemški gimnaziji v Trstu. 1890 je stopil v pokoj. C. je že v srednji š. urejal rokopisen dijaški list. Še pred marčno revolucijo je kot sedmošolec objavil v N (16. febr. 1848) svoj prvi prispevek pesem Minljivost stvari – večnost kreposti. To je prost prevod iz nemščine. Po revoluciji se je vneto udeleževal javnega življenja. Objavljal je pesmi, zlasti priložnostne in patriotične v N, Sloveniji in Lj. časniku. V teh letih je nastala prva redakcija znane nagrobnice Blagor mu, ki se spočije; izšla je prvič v N 1856. C. se je kot pesnik učil pri Prešernu in Koseskem ter pri velikih nemških pesnikih Schillerju, Uhlandu in Herderju. Te pesnike je tudi prevajal za N, Slovenijo in Lj. časnik. Prevajal je tudi iz srbščine. 1849 je izšla knjiga njegovih prevodov Zgodbe in povesti (spisal Tiln Jaiz = p. Aegidius Jais). Kmalu se je lotil težjih del, namreč velikih nemških dram v verzih. Prvi tak poskus je bila Schillerjeva Marija Stuart; odlomek je izšel 1850 v Lj. časniku, v knjižni izdaji pa 1861. Ta prevod je nanovo predelal in ga 1921 izdal Oton Župančič. V Lj. časniku je 1850 izšel odlomek Mosenthalove igre v verzih Deborah (celoten prevod v knjigi 1883). Iz češčine je prevedel igro Rodoljubi (1851). Izmed večjih dramskih prevodov je še omeniti dve Schillerjevi drami: Viljem Tell (1862; II. natis 1886 kot leposlovna priloga tržaške E) in trilogijo Wallenstein. Najprej je izdal 1864 prvi del Valenstajnov ostrog, naslednje leto odlomek v izvestju trž. nemške gimn., 1866 pa celoten prevod Valenštajn v založbi trž. čitalnice. To izdajo je denarno podprl mecen Ivan Kalister. Pri prevajanju Schillerjevih dram je C. mnogo pomagal Fran Levstik. Valenstajnov ostrog literarni zgodovinarji, kot Fran Levec, Anton Slodnjak štejejo med Levstikova dela. C. je prevajal tudi povesti, kot Babico češke pisateljice Božene Nemcove (1862, II. natis 1884), iz poljščine pa Koliščina in stepe (Slov. glasnik 1859, v knjigi 1884; koliščina je ukrajinska vstaja 1768). L. 1860 je izdal svoje Pesmi. Pozneje je napisal le še kako priložnostno pesem, npr. dva soneta v čast škofu Jerneju Legatu ob 25-letnici škofovskega posvečenja. Objavljena sta med latinskimi, nemškimi, hrvaškimi, hebrejskimi, italijanskimi pesmimi v prilogi aprilske štev. FoliumTerg 1872; podpisana sta s F. C. Ali pesem O posvečevanju zastave delavskega podpornega društva v Trstu (24. sept. 1882). V Trstu se je C. udeleževal javnega dela. Bil je med ustanovitelji trž. čitalnice (1861), pri kateri je bil prvi tajnik Fran Levstik. Bil je prvi preds. kmečke čitalnice v Skednju, katero so ustanovili 12. dec. 1868. Sodeloval je pri trž. polmesečniku Ilirski Primorjan, ki je izhajal od 7. jan. 1866 do konca istega leta; nato kot Slovenski Primorec od jan. 1867 do konca 1869; zadnji dve leti je bil tednik. To nista dva lista, temveč isti list, ki je v II. letniku poslovenil naslov (Šlebinger, Slovenski časniki in časopisi. Bibliografski pregled od 1797 do 1936. Razstava slov. novinarstva v Lj. 1937, 12). Pozneje je delal pri Primorcu (1871). C. je bil prvi urednik Edinosti, ki je začela izhajati 8. jan. 1876. Napisal je prvi uvodnik s programom, kjer pravi, da bo Edinost popolnoma neodvisen, svobodoljuben, miroljuben, naroden časnik, ki bo budil slovensko rodoljubje. »Z verskimi zadevami se ne bo pečal i le to želi, da vsak ohrani mirno i čisto vest, pa bode njemu i vsem najbolj prav.« V uredništvu lista je ostal do zadnjega. Ko je umrl pesnik Ivan Vesel Koseski (28. mar. 1884), mu je C. govoril na grobu. C. je bil nekaj let tudi trž. mestni svetovalec.

Prim.: Karel Glaser, Fran Cegnar 1892, 177–180, 226–228; Karel Glaser, Frančišek Cegnar KolclcMD 1894, 54–58; (Fran Levec), Fran Cegnar LZ 1892, 185–186; Grafenauer II, 211–220; E 16. jan. 1926 (jubilejna številka za 50-letnico; na raznih krajih, s sl.).

K-n