Caf, Oroslav (1814–1874)

CAF, Oroslav (rojstno ime Jurij Caf; vzdevki/psevdonimi: Cafov, Belan, Belankin, Belanin, Belaninič; šifre: -fov, O., O. C., O. Caf), jezikoslovec, leksikograf (r. 13. 4. 1814, Zgornje Verjane; u. 3. 7. 1874, Ptuj). Oče Matija Caf, kmet, mati Magdalena Caf, r. Belan.

Ljudsko šolo je obiskoval pri bližnji Sveti Trojici v Slovenskih goricah, pet razredov gimnazije v Mariboru (1826–31), šesti razred gimnazije in dva letnika filozofije (liceja) pa v Gradcu (1831–34), kjer je 1834–38 študiral teologijo. Kot kaplan je služboval 1838–39 v Lebringu (nad Lipnico), nato pa je bil kar dvajset let (1839–59) kaplan v Framu pri Mariboru. Ker je škof Anton Martin Slomšek zelo cenil tudi njegovo teološko znanje, ga je ob prenosu sedeža lavantinske škofije v Maribor povabil v novoustanovljeno bogoslovje, a se je Caf za ta korak, ki je pomenil zanj bistveno manj časa za ukvarjanje z jezikoslovjem, težko odločil. 1859–60 je bil tam profesor pastoralke in cerkvenega govorništva ter semeniški podravnatelj, a se ni počutil dobro, zato mu je škof pomagal do beneficiata na Ptuju. Tam je preživel štirinajst let (1860–74). Spet je imel več časa za raziskovalno in zbirateljsko delo, a začeli so se kazati znaki duševne bolezni, med drugim preobčutljivost in preganjavica. Preden naj bi ga odpeljali v psihiatrično bolnico v Gradec, je naredil samomor.

Že v gimnazijskih letih se je začel učiti slovanskih jezikov, v bogoslovju še semitskih. Raziskovalno najbolj plodno je bilo njegovo framsko obdobje (1839–59), saj je nadaljeval s poglobljenim študijem jezikov, zlasti indoevropskih, od sanskrta do keltščine, ter indoevropske jezikoslovne literature (Franz Bopp in August Pott), intenzivno je zbiral gradivo za slovensko-nemški in grško-latinsko-nemško-slovenski slovar, pripravljal slovnico ter prevajal. Zbiral je tudi ljudske pesmi. V Framu je imel v mirnem okolju idealne pogoje za študij in dovolj časa za jezikoslovje, saj kot kaplan ni bil preobremenjen. Nadrejeni so ga spoštovali ter upoštevali njegovo predanost študiju in njegove osebnostne lastnosti. Odklonil je ponudbo Josefa Pavola Šafarika za profesorsko mesto primerjalnega jezikoslovja v Pragi in nato še vabilo Izmaila Sreznjevskega v Sankt Peterburg, ker ni čutil nagnjenja do javnega nastopanja.

Pomembna je predvsem njegova priprava slovensko-nemškega slovarja. Leta je izpisoval pisane vire in zapisoval besede, ki jih je slišal. Po lastnih besedah naj bi pregledal in izpisal vso slovensko literaturo z izjemo dveh nemško-slovenskih slovarjev, in sicer avtorjev Mateja Cigaleta in Antona Janežiča (druga izdaja), ter knjižice Ribniška dolina na Kranjskem Antona Lesarja. Vsaki geselsko obdelani besedi, zapisani na listek, je pripisal ime kraja, v katerem je bila znana med ljudmi, oz. naslov knjige, iz katere jo je izpisal. Ljudi, ki so se oglašali pri njem v framskem župnišču, je spraševal po njihovih jezikovnih posebnostih in nekatere dalj časa (tudi leta) gostil in jih uporabil za informatorje. Znan je Rezijan Domenico Longhino iz vasi Bila/San Giorgio, ki je kot brusač potoval naokrog in kar dvanajstkrat prezimoval pri Cafu, iz Gornjega Senika pa mu je duhovnik in pisatelj Jožef Košič poslal informatorja Ladislava Casarja. 1846 je v Novicah objavil poziv, ki je vabil zbiralce jezikovnega gradiva, da bi mu poslali svoje zbirke za popolnitev slovarja. Povabilo k sodelovanju je objavil še 1849 v Slovenskih novinah. Slovarja nikoli ni izdal. 1856 je zaradi prepričanja, da slovar še ni dokončno urejen, zavrnil predlog Frana Miklošiča, ki je imel tudi sam obsežno slovarsko zbirko, da bi zbirki združila in slovar izdala skupaj. Tako Cafovo slovarsko gradivo kot Miklošičevo sta vključeni v Slovensko-nemški slovar Maksa Pleteršnika (1894–95). Cafovo slovarsko gradivo je obsegalo več zabojev drobnih listkov, ki so jih bogoslovci za končno redakcijo prepisovali na pole, a pri tem niso vedno pripisali ustnega ali pisnega vira, velikokrat pa niti oznake C. (= Caf) ne. Podobne pomanjkljivosti in netočnosti so nastale tudi pri prepisovanju gradiva drugih avtorjev, a pri njih se je dalo s pregledom izpuščeno dodati, pri Cafu pa to ni bilo mogoče, saj so večino listkovnega gradiva po uporabi uničili. Ohranilo naj bi se besedje na črko F, a se pred leti v Narodni in univerzitetni knjižnici (NUK) ni našlo. V Cafovi zapuščini je le nekaj lističev in še te besede niso vse v Pleteršnikovem slovarju. Vključenih je okrog 60.000 njegovih besed oz. pomenskih enot, kar pomeni, da je bil Cafov slovar eden od Pleteršnikovih najštevilnejših virov. Najdragocenejše so besede, ki so v slovarju izključno po Cafovi zaslugi, torej brez drugih oznak, nekaterih pa ni v nobenem drugem slovarskem viru oz. danes niso več žive. Sodobne raziskave Cafovega prekmurskega (1.720 besed) in rezijanskega gradiva (preko 300 besed) to potrjujejo. Narečno besedje je zapisoval z glasovi knjižnega jezika, da bi s tem razširil njegove meje, kajti takrat je bil še pod močnim vplivom dolenjščine in gorenjščine. Pleteršnik je Cafovo slovaropisno gradivo zelo cenil, Ivan Navratil pa mu je očital premalo frazeologije in zvez ter slab jezik.

Davorin Trstenjak je pri njem videl obsežne razprave o indoevropskem jeziku in etimologiji, o turških in novogrških besedah v besedilih bratov Dimitarja in Konstantina Miladinov, komentarje k Miklošičevemu delu Lexicon Palaeoslovenico-graeco-latinum, primerjalno razpravo o rezijanskem in prekmurskem narečju, ki pa niso nikoli izšle. Caf je malo objavljal: nekaj člankov v Novicah (1845, 1846, 1848, 1851), Slovenski bčeli (1851, 1852), Slovenskih novinah (1849), Zori (1853, 1872), Vestniku (1873–74), Slavische Jahrbücher. Skupaj z Václavom Hanko sta 1852 v Časopisu českého museuma v češčini objavila kritiko dveh Miklošičevih del, to sta Monumenta linguae palaeoslovenicae e codice suprasliensi in Lexicon linguae slovenicae veteris dialecti. V Zori jugoslavenski, ki jo je v Zagrebu urejal Radoslav Razlag, je 1853 objavil oseminšestdeset strani dolgo razpravo o glagolih, napisano v starocerkvenoslovanski jezikovni mešanici in s posebnim pravopisom, prirejenim za vse slovanske jezike. Slovanski glagol je na osnovi nedoločnika in druge osebe ednine delil v devet vrst. V leipziški reviji Slavische Jahrbücher je na osnovi svojih raziskav bolgarščine v nasprotju z Miklošičem dokazoval bolgarski izvor stare cerkvene slovanščine. Ko je začela izhajati mariborska Zora oz. njena znanstvena priloga Vestnik, ga je k sodelovanju povabil Davorin Trstenjak. 1873–74 mu je objavil več etimoloških člankov, zadnjega v več nadaljevanjih: Jezikoslovska preiskava: Ma-; »Roža in limbar se skrijeta pred njeno lepoto«; Nazoči; Ogeršica-repica; Ptuj, peč in tuj. Metodološko ustrezajo sodobnim etimološkim načelom: upoštevanje narečnega, slovanskega in drugega indoevropskega primerjalnega gradiva ter glasoslovnih zakonov. Etimologi njegovega dela še niso preiskali in kritično ovrednotili.

Svojo zamisel, kako bi presegel razlike med kranjsko, štajersko in koroško različico knjižnega jezika, je predstavil v objavi vzgojnopoučnega dela Robinson mlajši (1849) nemškega pisatelja Joachima Heinricha Campeja, ki ga je prevedel posredno iz češčine: pri mnogih besedah je zapisal sinonime, prevzete iz različnih slovenskih narečij, pa tudi iz drugih slovanskih jezikov, zlasti iz češčine in kajkavščine. Nekateri slovenski jezikoslovci pritrjujejo Cafovi tezi, da naj bi to pomenilo zavestno širitev meja slovenskega knjižnega jezika, dejansko pa je s tem širil le poznavanje narečnih besed s celotnega slovenskega ozemlja, zapisanih s knjižnimi glasovi. Fran Levstik je v Popotovanju iz Litije do Čateža pohvalil tematiko Robinsona mlajšega, kritiziral pa Cafove sinonimne nize. Caf je 1849 objavil še en prevod iz češčine: Svetodenski red ino pravila življenja pobožnega katoljškega kerstjana ali podloge prave pobožnosti (Svatodenj pořadek), kasneje pa nekaj drugih del iz nemščine:

1853–54 Romarsko palico po poti v večnost (Des Christen Pilgerstab auf der Reise in die Ewigkeit) in Žitek svetnikov za mesec april v Slomškovem Djanju Svetnikov Božjih ter računico za drugi in tretji razred ljudskih šol Franca Močnika(1848).

Caf je v Framu zapisal nekaj več kot tristo pesmi, ki so se ohranile v njegovi zapuščini in bile objavljene tudi v Slovenskih narodnih pesmih Karla Štreklja (1895–1923). Poleg pripovednih so najštevilnejše ljubezenske pesmi, med njimi tudi več »poskočnih«, ki kažejo Cafovo idejno širino. Pri mnogih je navajal tudi ime pevke oz. pevca.

Od bogate zapuščine – gradivo za slovar je v Ljubljano poslal sam – je le nekaj malega dobila Slovenska matica in to že 1921 podarila Državni biblioteki, predhodnici NUK, drugo se je porazgubilo.

Ob stoletnici Cafove smrti (1974) so na njegovi rojstni hiši v Zgornjih Verjanah odkrili spominsko ploščo. V Framu, Sveti Trojici, središču Maribora in na Ptuju so po njem poimenovali ulice.

Caf Oroslav, jezikoslovec, r. 13. apr. 1814 na Rečici pri Sv. Trojici v Slov. gor., u. 3. jul. 1874 v Ptuju. Doma je obiskoval ljudsko šolo, v Mariboru gimn. 1826–31, v Gradcu gimn. do 1832, fil. do 1834, teol. do 1838, bil kaplan v Gradcu do 1838, Lebringu pri Wildonu do 1839, Framu pri Slivnici pod Mar. do 1859, v marib. bogoslovju prof. pastoralke in semeniški podravnatelj do 1860 in beneficijat v Ptuju, kjer si je v blaznosti sam končal življenje. V gimn. se je začel pridno učiti slovanskih jezikov, v bogoslovju se je naučil še semitskih. V Framu je začel študirati indoevropsko jezikoslovje po Boppu in Pottu ter se naučil vseh indoevropskih jezikov od stare indijščine do keltščine. Poleg vednega učenja jezikov je marljivo zbiral gradivo za slovenski slovar in slovnico. Ekscerpiral je zato vse slovenske tiske do 1848 in deloma tudi rokopise, zbiral dijalektološko gradivo iz vseh slov. dijalektov in se pred vsem oziral na prekmuriščino in rezijanščino. Vzdrževal je pri sebi dalje časa može iz Prekmurja, Rezije in drugih slov. krajev, da jih je izpraševal po dijalektološkem gradivu domačih narečij in zapisoval njihove nar. pesmi (z napevi) in pregovore. Slovar je bil v glavnem izdelan do 1846, ko je v N izdal »Proglas«, naj mu lastniki besednih zbirk pošljejo svoj materijal, da slovar izpopolni. 1849 je v celjskih Slov. Novinah še enkrat objavil »Prošnjo do slovenskih pisavcev in vrednikov«, da bi zbirali in priobčevali v listih narodno slovarsko gradivo. Slovar ni nikdar izšel, ker je bil C. sam premalo odločen, Miklošičevo ponudbo iz 1856, da bi ga skupno izdala, pa je zavrnil. Njegovo gradivo je porabil Pleteršnik v svojem slovarju. Prav tako ni izšla njegova slovnica. Sestavljal je tudi grš.-lat.-nem.-slovan. slovar, a prišel samo do črke K. Natisnjenega je malokaj, n. pr. nekaj člankov v N 1845, 1846, 1848, 1851, SB 1851, 1852, »Svetotedenski red« (1850), »Robinson mlajši«, preveden s češkega (1851), »Romarska palica«, prevod z nemškega (1853–54), »Žitek svetnikov« za mesec april (v Slomškovem »Djanju Svetnikov Božjih« (1853–54), prevod Močnikove računice za 2. in 3. razr. ljud. šol (1848). Večje število člankov in poročil s podpisom »—fov, Cafov« je izšlo v II. letn. že omenjenih Slov. Novin 1849. Njegov precej obširen spis v Razlagovi »Zori« II (1853) »O glagolěh« je pisan v neki starocerkvenoslovanski mešanici in z njegovim posebnim pravopisom, prirejenim za vse slovanske jezike. V tem spisu je delil slovan. glagol na podlagi infinitiva in II. sg. praes. v 9 vrst. V »Čas Čes. Mus.« 1852 je priobčil skupno s Hanko češko pisano kritiko o Miklošičevih »Mon. linguae palaeosl. e cod. Suprasl.« (1851) in »Lexicon linguae slov. veteris dial.« (1850), kjer je pokazal svoje obilno znanje in točnost svojega dela. V Trstenjakovi »Zori« 1872 in »Vestniku« 1873–74 je objavil nekaj svojih etimologij. Dopisoval je tudi v leipz. »Slav. Jahrbücher«. Na podlagi svojih študij o bolgarščini je proti Miklošiču zagovarjal bolgarski izvor stcksl. jezika. Zastopal je jezikovno zbližanje s Slovani, zlasti z Iliri. V pismeni zvezi je bil z vsemi znamenitejšimi slovanskimi jezikoslovci. Hoteli so ga baje tudi na univerzo v Prago in Petrograd za ide. jezikoslovje. C. je vse svoje življenje tudi pesnil, a poeta natus ni bil (ZSM 1900, str. 173 sl.). Izvrstno pa je bil podkovan v teologiji; zato ga je Slomšek poklical v Maribor, kjer pa ni bil zadovoljen. Bil je blag, miren in tih, celo boječ značaj, a tem bolj delaven za svojo znanost in tudi za ljudstvo. Tako je v Framu pomagal ustanoviti občinsko bolnico, šolo, novo cerkev, drevesnico in župno knjižnico. Njegov tragični konec je povzročila največ prevelika občutljivost, ki je bila pač tudi za izdajo njegovih spisov precej usodna. Iz liter. zapuščine, ki je bila baje precej številna, je dobila le nekaj malega Slov. Mat., drugo se je po smrti večinoma porazgubilo. — Prim.: Glaser III, 143, 291; Štrekelj, ZSM 1900, 173; Flegerič, DS 1903, 273, 341 (s sliko); Ilešić, ZMS 1905, 185, ČZN 1905, 60; Jagić, Istorija slavj. filol. 750; Zora 1872, 40. Klč.