Novi Slovenski biografski leksikon
BURIAN, Václav, literarni zgodovinar, jezikoslovec (r. 3. 9. 1884, Božetice, Češka; u. 25. 5. 1952, Praga, Češka).
Študiral je moderno filologijo v Pragi, bil 1914 promoviran, nato je poučeval na tamkajšnjih srednjih šolah. 1922 je postal lektor za češki jezik na ljubljanski univerzi, 1933 tudi docent za primerjalno slovansko literaturo s poudarkom na zvezah Čehov in južnih Slovanov. Že v disertacijo Literární styky česko-slovinské v první poloviny 19. století (Praga, 1914) je proučeval to področje in ga med bivanjem v Ljubljani poglobljeno razvijal. Ukvarjal se je tudi s srbohrvaško leposlovno tradicijo (Hasanaginica). Po vrnitvi v Prago 1940 je bil na Karlovi univerzi imenovan za docenta vzajemnih slovanskih kulturnih in literarnih odnosov. Vodil je tečaje slovenščine ter bil na Visoki politični in socialni šoli docent za slovansko narodopisje in medslovanske zveze. Tudi v Pragi se je s številnimi objavami vračal k vplivom čeških miselnih tokov na jugoslovanski svet (od husitizma do preporoda). Nekaj let je bil član uredništva revije Slovanský přehled. Z Antonínom Frinto in Bohuslavom Havránkom je 1946 organiziral češko udeležbo na slovanskem kongresu v Beogradu.
V razpravah, esejih in člankih, ki jih je pisal tudi v slovenščini, je proučeval zlasti češki vpliv na staro slovensko književnost, iz pozabe obujal nekoč na Slovenskem delujoče češke kulturne delavce in seznanjal Slovence z najpomembnejšimi češkimi kulturnimi predstavniki ter vsestransko podpiral sodelovanje in izmenjavo kulturnih dobrin obeh narodov. Temeljnega pomena sta razpravi o staročeškem repertoarju v slovenski dramatiki in o sledeh češke knjige v staroslovenskem slovstvu. Čehom je predstavil začetke slovenske proze (uvod v nameravano knjižno izdajo slovenske novelistike). Med prvimi je s pomočjo arhivskega gradiva in korespondence zavzeto raziskoval češko-slovenske kulturnozgodovinske in literarne vezi od zgodnjega srednjega veka dalje; odkrival je bogato in pomembno tradicijo, ki ne izvira samo iz jezikovne in narodnostne sorodnosti, marveč tudi iz potrebe po združevanju proti germanizacijskim pritiskom. Veliko se je ukvarjal z Jernejem Kopitarjem in iz daljše študije o njem objavljal poglavja ali odlomke. Spisal je tudi nekaj ocen (Slavia, 1924; Slovenski narod, 1922, št. 155), npr. Jaroslava Vrchlickega prevod Antona Aškerca (Ljubljanski zvon, 1923) ali razprave Franca Grivca o Brižinskih spomenikih (Slovanský přehled, 1948).
Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine