Bulovec Mrak, Karla (1895–1957)

BULOVEC MRAK, Karla (rojstno ime Karolina Marija Bulovec; Karla Bulovec, Karla Bulovec-Mrak), kiparka, risarka (r. 21. 10. 1895, Bled; u. 23. 8. 1957, Golnik; pokopana na Žalah v Ljubljani). Oče Ivan Bulovec, trgovec, mati Evfemija Bulovec, r. De Peris. Sestra Štefka Bulovec, bibliografka, mož Ivan Mrak, dramatik, pisatelj, esejist, stric Mihael Bulovec, duhovnik.

Odraščala je na Bledu; mati ji je umrla 1902, oče 1910. Kot gojenka uršulinskega samostana v Ljubljani je obiskovala meščansko šolo (1904–11) in učiteljišče (do 1915). Po maturi je poučevala na uršulinski nižji gimnaziji v Mekinjah, v šolskem letu 1917/18 pa v Trebnjem in Šentvidu pri Stični. 1917 se je odločila za umetniški poklic, prve napotke je dobila od Ferda Vesela. Od 1918 je iskala možnosti študija v Münchnu, na Dunaju in v Pragi (tu je eno leto obiskovala Šolo za umetno obrt, 1919 pa se je vpisala na Akademijo upodabljajočih umetnosti). V finančni stiski je bila mdr. domača učiteljica v Vizovicah na Moravskem, kjer je tudi kiparila. Zgodaj je razvila značilen slog oblikovanja telesa s poudarjenimi grčastimi oblinami, ki je temeljil na Michelangelu in manierističnem razumevanju anatomije. V Pragi je 1919 načrtovala poroko z glasbenikom Jendo Novakom, a je njuna zveza razpadla. Prvo naročilo Bulovčevi je bil nagrobni spomenik Jendovi materi z motivom desetih angelov, ki trobijo k vstajenju. 1920 si je v Pragi uredila atelje, 1921 je tam razstavljala na skupinski razstavi čeških umetnikov, 1922 pa v sklopu umetniškega kluba Tvrdošíjny. Po diplomi pri Janu Štursi 1922 se je preselila v Ljubljano in si uredila atelje na Golovcu. 1924 je uradno izstopila iz Katoliške cerkve (ponovno vstopila 1953) in v Ljubljani prvič razstavljala skupaj z Rihardom Jakopičem, Matijem Jamo, Ferdom Veselom idr. 1925 je spoznala dramatika Ivana Mraka, s katerim sta se 1930 poročila in odtlej živela v gostilni Pri starem Rimljanu (danes Pri Mraku), ki jo je vodil Ivanov oče. Mrak je visoko cenil njeno delo in s pisanjem o njej ustvaril pravi mit. Pri izdelavi osnutkov za spomenik Petra Osvoboditelja so ji navdih predstavljale Michelangelove figure za nagrobnik papeža Julija II. in Mislec Augusta Rodina. Ko je kritika raztrgala njeno prvo samostojno razstavo v mali dvorani Narodne galerije decembra 1928, je Mrak napisal slavospev v drami Slepi prerok (1929), ki je bila zasnovana kot prvi del nerealizirane trilogije Obraz Karle Bulovčeve. 1929 je ljubljansko razstavo preselila še v Zagreb. Sledilo je več osnutkov za spomenike: Thomasu Alvi Edisonu, Rihardu Jakopiču, Ivanu Groharju in Ivanu Mraku. 1929 se je udeležila natečaja za spomenik Ivanu Cankarju. Upodobila ga je golega, ogrnjenega v draperijo in v dramatičnem zasuku telesa; s predlogom ni uspela. 1929 je načrtovala relief za sejno dvorano v palači Okrožnega urada za zavarovanje delavcev v Ljubljani; naročilo je prevzel Jakopič. Snovala je projekt Indijanskega panteona v počastitev Karla Maya s frizi in stebri z živalskimi motivi, do vhoda bi vodila aleja kipov. Podoben projekt je bil t. i. muzikalna dvorana; na velikih kartonih Harfa in Činele je simbolično upodobila Johanna Sebastiana Bacha in Ludwiga van Beethovna ter kartona 1931 z ugodnimi kritikami razstavila na Salonu neodvisnih v Parizu. Obe deli je razstavila še v Londonu in ju tam morda prodala (vendar ju ne hrani Tate Gallery). 1931 je razstavljala v Zagrebu v salonu Ulrich. 1933 sta z Mrakom živela v Pragi, kjer je razstavljala s češkimi umetnicami. Istega leta je razstavljala še v Celju, 1934 pa sta se z Mrakom preselila v Beograd, kjer je razstavljala v Salonu Cvijete Zuzorić. Maja 1936 se je udeležila skupinske razstave v Mariboru, julija pa sta se z možem tja preselila, da bi Karla pripravila osnutek za Slomškov spomenik. Sedeči Slomšek z levico objema Blažeta, z desnico pa na kolenih pridružuje knjigo, iz katere bereta. Zaradi dolgov za material jo je doletela tožba. Mavčni odlitek je 1937 kupil zasebnik in ga poklonil mariborskemu muzeju; med vojno so ga razžagali in skrili pred Nemci, 1996 pa odlili bronasto kopijo in jo postavili pred opatijsko cerkvijo v Celju (izvedba Momo Vuković). Zakonca sta se 1936 vrnila v Ljubljano. Škof Gregorij Rožman je pri Karli naročil portret (uničen), Mestni muzej pa je odkupil nekaj njenih del. 1937 je razstavljala v Trbovljah in Rogaški Slatini, z eno risbo je sodelovala na razstavi jugoslovanske umetnosti v Rimu. 1940 je v Jakopičevem paviljonu pripravila razstavo z dvainštiridesetimi risbami in petimi kipi, kritike so bile pohvalne. 1941 je dobila več naročil od škofa Rožmana. Do 1943 je izdelala sedem velikih kartonov (Sveti Stanislav Kostka, Kristusovo trpljenje, Mladenič Tarzicij, Jeremija, Juda in eden izmed apostolov, Asket in hetera, Janez Evangelist), ki jih je pojasnil Ivan Mrak in jih povezal s Karlinim odzivom na vojne strahote. 1944 je narisala avtoportret, v katerem Lev Menaše vidi simbolni zaključek ciklusa. Zakonca sta pri škofu Rožmanu večkrat posredovala v korist zaprtih sodelavcev OF; 1945 sta odklonila podpis pod t. i. izjavo o zločinskem delovanju škofa, zaradi česar jima je bilo onemogočeno javno delovanje. Bulovčeva je opustila kiparjenje in je le še risala. Februarja 1946 se je udeležila skupinske razstave Društva slovenskih likovnih umetnikov (DSLU) v Jakopičevem paviljonu, marca pa se je zaposlila na II. državni moški gimnaziji. Ker je Ministrstvo za prosveto in kulturo odklonilo odkup njene risbe, je 1948 izstopila iz DSLU. 1953 se je upokojila. 1954 je France Stele v Moderni galeriji pripravil razstavo njenih risb (portreti, cvetje, šokantne podobe mrtvih mačk); njen opus je opredelil kot zrcalo časa in pretresljiv odmev duhovne krize sodobnega človeka. 1954 je Marja Boršnik naredila edini intervju z umetnico, ki je bil objavljen šele 1967. 1955 je sodelovala na razstavi Slovenska umetnost po osvoboditvi 1945–1955 v Moderni galeriji.

Vplivala je na kiparja Jakoba Savinška v njegovem zgodnjem obdobju in na slikarja Franca Zupeta - Krištofa. Posmrtno razstavo njenih del so 1974 pripravili v Gorenjskem muzeju v Kranju. Ob odkritju Slomškovega spomenika (1996) so v Celju organizirali razstavo njenih risb in jo preselili še v Križanke v Ljubljano. 2003 je bila v Cankarjevem domu v Ljubljani retrospektivna razstava (avtor Lev Menaše). RTV Slovenija je 2014 o umetnici posnela igrano-dokumentarni film. Njena dela hranijo Mestni muzej in Moderna galerija v Ljubljani, Umetnostna galerija Maribor in Galerija Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki.

Bulovec Karla, kiparica, r. 21. okt. 1895 na Bledu. Absolvirala je učiteljišče v Lj., obiskala Dunaj in Monakovo ter študirala 1918–19 v Pragi na umetno-obrtni šoli (prof. Drahoňovský), 1919–1922 v spec. šoli prof. J. Šturse na umetnostni akademiji. Od 1922 živi v Lj., kjer se bavi s figuralno kompozicijo v kamnu, s portretom in risbo. Razstavila je 1921 s klubom »Tvrdošijni« v Pragi; na praškem pokopališču Pankrac stoji njen nagrobni spomenik za M. Novákovo (1922) iz peščenca. *