Brumat, Mirko (1897–1950)

Brumat Miroslav, teolog, r. 18. jul. 1897 v Št. Petru pri Gorici. Gimn. je končal v Gorici, modroslovni in bogoslovni doktorat dosegel v Germanicu v Rimu in je kaplan v Gorici, kjer deluje zlasti na narodno-prosvetnem polju. Izdal je vzgojno knjigo »Kam?« (Gorica 1923) in »Na Sveto Goro!« (Gorica 1924). *

Brumat Mirko (Friderik), nabožni pisatelj, kulturni delavec, r. 18. jul. 1897 (v Šempetru pri Gor. trgovcu Petru in poštni uradnici Emiliji Goffo, u. 20. nov. 1950 v Gor. Osn. š. v Šempetru, gimn. v Gor. (1907–15) in Innsbrucku kot gojenec Canisianuma (1916–21). Tam posv. 26. jul. 1920; jan. 1921 doktoriral iz bogoslovnih ved. Službe: kpl v Solkanu (1921–22), stolni vikar (1922–35), zatem kanonik penitenciar (1935–45) in sholastik (1945–50) v Gor. V škofijskem okviru je opravljal še druge službe: suplent moralne teol. v bogoslovn. semen. (1921–22), prof. slovenščine v malem semen.; preds. Družbe sv. Rafaela za slov. izseljence; slov. škofijski delegat za misijone; prof. petja v bogoslovju; notar cerkv. sodišča; voditelj gor. Mar. družbe in škofijski voditelj vseh slov. Mar. družb (1935–50). Zrastel je v osrednjo vodilno osebnost slov. duhovščine na Goriškem, neustrašen v obrambi narodnih pravic slov. manjšine v dobi fašizma in nasprotnik komunizma. Sloveč cerkveni govornik in ljudski misijonar, apostol duhovnih vaj. Nabožni pisatelj: izdal je mladinsko vzgojno knjigo Kam?, Gorica 1923; šmarnice Na Sv. goro, Gorica 1924; Pota Marijina, Gorica 1925, šmarnice Mala Cvetka Marijina, Gorica 1929; življepis sv. Antona Pad. Čudodelnik, Gorica 1931, Molimo in trpimo za misijone, Gorica 1932. Pisal je v ZbsvP (več člankov 1921–25) in v JAlm (1927); v Čolniču je poročal o gibanju ženske mladine v Italiji in Nemčiji (1923–24); urejeval je mesečnik Svetogorska Kraljica (1938–39). Leta 1944 je začel izdajati Vijolico, notranje glasilo gor. dekliške Mar. družbe. Urejeval je tednik PrimS (1946–48) in mu bil od maja 1947 dalje tudi odg. urednik. Leta 1949 je prevzel odg. uredništvo KatG in ga urejeval do smrti. Kot urednik je rabil psevdonim Bonaventura Mahnič. V vseh listih je objavil vrsto člankov, v Svet. Kraljici humoristično pripoved o Trobcu. B. se je poskušal kot nabožni pesnik in glasbenik: vrsto pesmi je uglasbil sam in izdal zbirko Brezmadežnemu Srcu, Lj. 1944, ki obsega 29 pesmi. Uglasbil je tudi več priložnostnih pesmi, ki so ostale v rkp. B. je bil predvsem duhovnik; iz dušnopastirskih potreb je pisal, pesnil, komponiral, pridigal, spovedoval, urejeval časopise, vodil preko 120 zaprtih duhovnih vaj, še več tridnevnic v Gor. in na deželi. Pod njegovim vodstvom je gor. Mar. družba kljub fašizmu prirejala gledališke predstave, miklavževanja, božičnice v družbenem Domu Brezmadežne. Osnoval in vodil je škofijski dobrodelni odbor za pomoč slov. internirancem v Gonarsu in drugih taboriščih. Z odločnim nastopom je rešil slov. pridige v Gor.; pred kvestorjem se je moral zagovarjati, češ da je vodil slov. podtalno šolo (scuola clandestina), ker je zbiral slov. otroke k verouku. Kot prosvetni delavec in organizator je bil odbornik Zbora svečenikov sv. Pavla in urednik ZbsvP (1926). Bil je soustanovitelj in prvi preds. PzGor, a se je kmalu s kulturnega področja umaknil, ker je sodil, da s samim narodnim navdušenjem brez trdne verske podlage ne bo slov. manjšina mogla zavreti fašističnega raznarodovalnega pritiska. Ves se je posvetil verski poglobitvi z besedo in tiskom. Napisal je še Svetogorska pisma (v rkp 1942); brošuro Naš čolnič otmimo! Gorica 1950; Zlata knjižica krščanske služabnice; Goriška dekliška Marijina družba, Gorica 1951 (str. 63). Kot močna in samosvoja kršč. osebnost je vtisnil močan pečat življenju goriških Slovencev.

Prim.: ZbsvP 1922, št. 2; Bogoljub, 1924, 172, 187, 259; JAlm 1925–30, 104; KatG 1950, 22.11. s sl.; Vijolica 1950, dec; KolGMD 1961, 107 s sl.; Klinec, GMD, 28, 29, 91, 113, 114, 172; Sfiligoj, 43.

Hum.