Brollo, Giacomo (1834–1918)

BROLLO, Giacomo (Jacopo Brollo, Jakob Brollo, Giacomo Brolli), slikar (r. 19. 9. 1834, Humin/Glemone/Gemona del Friuli, Italija; u. 19. 1. 1918, Humin/Glemone/Gemona del Friuli, Italija). Oče Antonio Brollo, zidarski mojster. Sin Antonio Brollo, slikar, sin Ugo Brollo, slikar.

Po končani petrazredni osnovni šoli je 1847 odšel v uk k huminskemu slikarju Giuseppeju Bonittiju, pri katerem je ostal pet let. Osemnajstleten se je vpisal na beneško akademijo (Accademia di Belle arti di Venezia) in jo obiskoval dve leti. 1854 je bil vpoklican v avstrijsko vojsko, 1857 pa se je vrnil v Benetke. Med t. i. drugo vojno za neodvisnost Italije je bil 1859 ponovno vpoklican k vojakom. 1860 je kot pomočnik Mattie Wieserja delal v okolici Beljaka. Naslednje leto je postal pomočnik rojaka Tomaža Fantonija; slikarja sta se koristno dopolnjevala, saj je bil Fantoni bolj vešč slikanja v fresko tehniki, Brollo pa je bil boljši v figuralnih kompozicijah. Njuno prvo skupno delo je poslikava notranjščine župnijske cerkve sv. Lovrenca v Brežicah, kjer kupolo ladje krasi iz vogalov rastoča lahkotna neorokokojska slikarija; neogotska poslikava romarske cerkve na Gorci nad Malečnikom (1864) je nastala po osnutkih graškega slikarja Johanna Maxa Tendlerja. Sodelovala sta vse do 1867, potem je Brollo nastopil samostojno pot, vedno s tremi ali štirimi pomočniki, da je lahko hitreje izvrševal naročila (1890 je s seboj pripeljal sina Antonia, naslednje leto še sina Uga, med pomočniki sta bila tudi Osvaldo Bierti in Jonas Paschini). Ko je Antonio 1899 slikal v ladji podružnične cerkve v Vitanju, je očeta povabil k sodelovanju pri slikanju figuralnih kompozicij, vendar je bil ta takrat že precej slaboviden in je delal le še na manj zahtevnih detajlih.

Skoraj štiri desetletja je Brollo vsako poletje prihajal na Slovensko, predvsem na Štajersko (imenovan kar cerkveni slikar lavantinske škofije, posebej ga je priporočal kanonik Marko Glaser) in Koroško, delal je tudi v Podravini in Medžimurju. V zimskem času je doma v Huminu slikal tabelne slike, križeve pote, božje grobove, naslikal je zastor za gledališče in nekaj portretov, ki so hranjeni v zasebnih zbirkah. Poslikal je nekaj kapelic (npr. kapelico sv. Jožefa na huminskem pokopališču), slikal pa je tudi po cerkvah v bližnjih krajih (npr. v Interneppu, skupaj s sinom Antoniem, in v Avasinisu; freske so bile uničene v potresu 1976).

Brollo je pisal spomine (rokopis hrani knjižnica v Huminu) v obliki letnih poročil, v katerih je natančno beležil lokacije svojega delovanja, naročnike in motiviko slikarij. V njih se kaže njegov način dela, lasten tudi drugim furlanskim slikarjem, ki so ga cenili in spodbujali naročniki, večinoma štajerska duhovščina: delo je bilo treba opraviti dostojno in v postavljenih rokih, za posvečanje slikarskim problemom (npr. pripravljalnim risbam, študiju anatomije) ni bilo časa; z delom preobremenjeni slikarji so zato večinoma uporabljali likovne predloge. Po potrebi je Brollo delal tudi kot »restavrator«, renoviral je npr. poslikavo v župnijski cerkvi v Kamnici (1868) in v podružnični cerkvi sv. Roka nad Šmarjem pri Jelšah (1887). Po lastnih besedah je naslikal okoli sto oltarnih slik in okoli petnajst križevih potov.

Brollov ustvarjalni vrhunec sega od sredine sedemdesetih let do devetdesetih let 19. stoletja, ko so dekorativni sistemi postajali vse bogatejši in naslikana ornamentika vse bolj plastična. V sozvočju s historicističnimi težnjami časa je delal v baročni in rokokojski maniri (npr. Brežice, Stara Gora pri Vidmu ob Ščavnici). Poslikave baročnih cerkva (npr. Petrovče, Ponikva), ki se po zasnovi in izbiri ornamentike prilagajajo slogu arhitekture, so praviloma med njegovimi boljšimi deli; v gotskih cerkvah je bila njegova bogata, že kar težka dekoracija manj prikladna, zato so bile te poslikave večinoma odstranjene oz. prebeljene (npr. Slovenske Konjice, Ormož), slikal pa je tudi v novozgrajenih cerkvah (npr. Migojnice, Prebold). Figuralna polja so običajno motivno zasičena, druga pa so zapolnjena z rastlinsko in geometrijsko ornamentiko. Značilen dekorativni repertoar so naslikane niše (predvsem pri okrasu kupol) in prestoli (reminiscenca na slikarje t. i. tolmeške šole iz časa ok. 1500) ter arhitekturni okvirji. Barve so primarne in všečno živahne. V ikonografsko bogati poslikavi župnijske cerkve pri Novi Cerkvi je mdr. upodobil slovenske »narodne« svetnike (sv. Viktorin Ptujski, Maksimilijan Celjski, Ciril, Metod, Modest, Mohor in Fortunat), baročno-rokokojska poslikava župnijske cerkve na Ponikvi, v kateri mu je pri slikanju figuralike pomagal sin Antonio, pa je verjetno sploh njegovo najboljše delo. Zgledoval se je zlasti po nazarenskih slikarjih, med katerimi izstopata Julius Schnorr von Carolsfeld z vplivno Biblijo v 250 slikah iz 1852–60 in Joseph von Führich, zlasti s Križevim potom v dunajski cerkvi sv. Janeza Nepomuka (1844–46). Kot predloge so mu služila tudi dela Franza Ittenbacha, Gustava Doréja in starejših mojstrov, Leonarda, Rafaela, Fra Bartolomea, Murilla, Piazzette idr. Oltarne slike kažejo naslon na tradicijo beneškega slikarstva. Poleg cerkva je slikal še kapele in kapelice, izdeloval je kulise za božje grobove (npr. Gornji Grad, župnijska cerkev, 1863, skupaj s Fantonijem).

Brollo Jakob, slikar, r. 19. sept. 1834 v Gemoni (ki je bila tedaj še avstrijska). Oče je hodil kot zidar 51 let v Borovlje. Sina je dal po dovršenih 5 razredih ljudske šole 1847 učit slikarstva k najboljšemu mojstru Gemone Jožefu Bonittiju. Pri tem je B. delal pet let in je potem vstopil v beneško akademijo. L. 1854. je moral za poltretje leto k vojakom, 1857 se je povrnil v Benetke, pa moral 1859 zopet na vojno. Slikarsko umetnost je pričel izvrševati šele 1860. To dobo je imel mnogo naročil na Spodnjem Štajerskem Tomaž Fantoni, ki je povabil B.-a na skupno delo. 1861–1867 sta skupno krasila cerkve, potem je B. na svoje začel in delal do 1896. L. 1868. je poslikal svetišče na Gojki (Frankolovo); 1869 kapelo šolskih sester v Mariboru; 1870 župno cerkev v Čakovcu in Lembahu; 1871 ž. c. Sv. Petra pri Mariboru; 1872 svetišče podružnice Marije Svetinske nad Celjem; 1873 kapelo sv. Frančiška v mariborski stolnici in ladjo žup. c. v Ormožu; 1874 svetišče v Ljutomeru; 1875 ladjo v Petrovčah; 1876 ž. c. pri Veliki Nedelji; 1878 ladjo ž. c. v Ljutomeru; 1879 svetišče ž. c. sv. Andreja v Slov. gor.; 1882 svetišče ž. c. v Jarenini; 1883 pa ladjo iste cerkve; 1883 samostansko cerkev sv. Trojice v Slov. goricah; 1885 ž. c. v Kapeli pri Radincih; 1886 ž c. pri Novi cerkvi; 1887/8 ž. c. v Selnici ob Dravi; 1890 ž. c. sv. Jederti nad Laškim; 1891 ž. c. v Hočah in Slivnici; 1892 ž. c. v Vuhredu; 1893 ž. c. sv. Petra v Savinjski dolini in sv. Križa pri Ljutomeru; 1894 ž. c. sv. Tomaža pri Vel. Nedelji; 1896 ž. c. sv. Marjete niže Ptuja. B. se je 9. avg. 1896 povrnil v domovino, pustil pa je sina Antona na Štajerskem, ki je bil 7 let na akademiji v Benetkah in je 7 let pomagal očetu. B. je imel vedno 3–4 pomočnike. Naslikal je 15 križevih potov in ok. 110 drugih oljnih slik, vrhu tega še mnogo poljskih znamenj in kapelic. — Prim.: Stegenšek, Dekanija Gornjegr., 179. St.

Brollo Jakob, slikar, r. 19. sept. 1834 v Guminu (Gemona) v Furlaniji, u. tam 19. jan. 1918. Učil se je pri J. Bonittiju in 1852–54 in 1856–59 obiskoval slikarsko akad. v Benetkah. Kot najpomembnejši predstavnik furlanskih slikarjev poznonazarenske smeri je delal med 1861–96 na slov. Štajerskem, najprej kot sodelavec T. Fantonija, pozneje s pomočnikoma O. Bertijem in sinom Antonom. Za cerkev je slikal freske, oljne oltarne podobe, križeve pote in božje grobove. Za gledališče v Guminu je naslikal odrski zastor. Med pomembnejše poslikave, ki oživljajo predvsem baročne in rokokojske sheme, sodijo slikarije v Petrovčah, Gradišču v Slov. goricah, na Kapelskem Vrhu, na Stari Gori pri Vidmu ob Ščavnici, na Ponikvi (1890) in v Vitanju.

Prim.: Andreja Žigon, Enc Sje I, 388 in tam navedena liter.; članek se nanaša na omenjeno geslo.

Ured.