Novi Slovenski biografski leksikon
BREZNIK, Anton, jezikoslovec, slovničar in pravopisec (r. 26. 6. 1881, Ihan; u. 26. 3. 1944, Ljubljana). Oče Anton Breznik, kajžar in sejmar, po rodu iz Rafolč pri Lukovici; mati Terezija Breznik, r. Orehek, iz Ljubljane.
Bil je prvi od petih otrok v kajžarski družini (po domače »pri Pekletovih«), ki je 1910 kupila Navžarjevo hišo v Ihanu, zato so domačini Breznika poznali pod imenom Navžarjev gospod.
Enorazrednico v Ihanu je obiskoval 1887–93, jeseni 1893 pa se je vpisal v četrti razred ljudske šole na Grabnu v Ljubljani (imenovana tudi ljudska šola na Zoisovi cesti). Šolanje je nadaljeval na osemletni humanistični gimnaziji v Ljubljani (1894–1902). 1902 je maturiral z željo, da bi nadaljeval študij slavistike v Gradcu, a se je na željo domačih odločil za bogoslovje. Nad svojo zamislijo pa ni obupal in je prepričal celo ljubljanskega škofa Antona Bonaventuro Jegliča, da bi v Gradcu združil oba študija; škof se je po začetni privolitvi kasneje premislil in mu dovolil študij slavistike šele kot bogoslovcu četrtega letnika. Iz Breznikove korespondence in fragmentiranih misli lahko razberemo, da je sčasoma zanemaril slavistični študij. 14. julija 1906 je bil posvečen v duhovnika in se po novi maši v Ihanu (21. julija 1906) odločil za počitniško preučevanje narečij. V tem obdobju je obiskal tudi svojega vzornika očeta Stanislava Škrabca v frančiškanskem samostanu na Kostanjevici v Gorici, že jeseni pa se je vrnil v semenišče. 1906–07 je bil kaplan v Postojni, kjer se je poleg rednega dela posvetil preučevanju narečij in ljudske ustvarjalnosti, jeseni 1907 pa ga je pomanjkanje kadrov na škofijski gimnaziji v Šentvidu prepričalo, da se je uklonil želji škofa Jegliča po profesuri ter se jeseni 1907 vpisal na študij slovenščine, latinščine in grščine v Gradcu. Tam je prvič srečal svojega dolgoletnega korespondenta, študijskega svetovalca in mentorja Karla Štreklja, med njegovimi predavatelji pa sta bila tudi indoevropeist Rudolf Meringer in slavist Matija Murko.
Zaradi potreb škofijske gimnazije in očetove bolezni je želel Breznik čim prej zaključiti študij, zato je že 1909 začel pripravljati doktorsko disertacijo s področja naglasoslovja pri slovanskem glagolu, julija 1910 je opravil rigoroz in bil še istega meseca promoviran z disertacijo Naglasni tipi slovanskega glagola (Die Betoungstypen des slavischen Verbums). V Domu in svetu je 1912 izšel Breznikov spominski članek (Dr. Karolu Štreklju za spomin), ki razodeva njuno tesno povezanost. Septembra 1910 je nastopil službo suplenta v Šentvidu, kjer je ostal vse do februarja 1944 (od 1937 kot ravnatelj). Med delovanjem v škofovih zavodih je objavljal za sočasno jezikoslovje pomembne razprave ter se uveljavil kot slovničar in pravopisec. Bil je razumevajoč pedagog ter skromen duhovnik in pridigar. Kljub oddaljenosti je vsako nedeljo maševal v domačem Ihanu in tudi v Šmartnu ob Savi. Njegovo rahločutno naravo in trajni občutek, da je šibkega zdravja, je ranila predvsem nemška okupacija in z njo ukinitev škofijske gimnazije ter zaukazana izselitev iz skromnih delovnih prostorov v zavodu, ki ga je zasedla nemška vojska. Po nastanitvi najprej v Ihanu, od koder se je moral zaradi nemške okupacije umakniti, nato pri bratrancu Josipu Brezniku v Ljubljani, kasneje pa v Marijanišču je nekaj časa predaval na klasični gimnaziji za ubežne dijake z Gorenjskega. Februarja 1944 je zaradi slabega zdravja zaključil ravnateljevanje. Na preiskavah v bolnišnici se je okužil in zbolel za pljučnico, zaradi katere je v naslednjem mesecu umrl. Do smrti je bil predsednik Slavističnega društva. Od maja 1940 je bil izredni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti.
Breznikova ustvarjalnost zagotovo ni izhajala iz mladostnih jezikoslovnih ambicij, saj njegove povprečne šolske ocene in odlomki iz pisem, ki odražajo tudi kanec jezikovne in miselne okornosti, pričajo o motiviranosti za druga področja. Najbolj od vseh sošolcev se je namreč izkazoval pri javnem delovanju. Še zlasti ga je motiviralo zbiranje narodnega blaga, h kateremu sta že od sredine 19. stoletja vztrajno spodbujala Slovenska matica in Karel Štrekelj, profesor slavistike na univerzi v Gradcu. Svoj narodopisni potencial naj bi začutil med dijaškimi počitnicami poleti 1899, saj je do konca 1901 Štreklju poslal nad 350 zapisov ljudskih pesmi, ki jih je slišal doma pri materi, sestri in očetu. Šele delo za Štrekljevo zbirko Slovenske narodne pesmi (1895–) je v njem prebudilo jezikovni čut in jezikoslovne ambicije ter veliko željo, da bi se izpopolnil pri zapisovanju govorjenega jezika in narečja. V Ljubljani se je med študijem bogoslovja v šolski knjižnici srečal z deli Franceta Miklošiča in različnimi slovanskimi razpravami o narečjih, vzpodbudo za nadaljnji študij pa je dobil tudi od Štreklja, ki je v tem obdobju očitno postal njegov slavistični študijski svetovalec glede strokovnih vprašanj, ki so mladega bogoslovca zanimala – vključno z izbiro ustreznih diakritičnih znamenj, zapisovanja neknjižnih glasov ipd. Že v prvem letu študija se je Breznik lotil tudi popisovanja psovk, ki jih je slišal v domačem okolju in med sošolci; želel jih je objaviti v slovarski obliki, a so danes ohranjene le v Štrekljevi rokopisni zapuščini.
K Breznikovim prvim objavam je prispeval porast jezikoslovnih strokovnih objav v tisku v obdobju 1895–1910, še zlasti v povezavi s Slovensko-nemškim slovarjem Maksa Pleteršnika (1894/95) in Slovenskim pravopisom Frana Levca (1899). 1903 je objavil svoj prvi »strokovni« odziv v reviji Dom in svet, in sicer precej ostro oceno seminarske naloge Jožefa Tominška (in ne disertacije, kot navajajo nekateri viri) Narečje v Bočni in njega sklanjatev (1903) – zlasti glede naglasa. V Domu in svetu je odtlej objavljal redno in – za njegov značaj nenavadno – v precej ostrem tonu, kar je kasneje opravičeval z mladostnim zanosom. Nadaljeval je s serijo Slovarskih navržkov (1904) v sedmih nadaljevanjih, v katerih je dokumentiral besedje, ki ga v Pleteršnikovem Slovensko-nemškem slovarju (1894/95), glavnem referenčnem viru tistega obdobja, ni bilo mogoče najti. Pri zapisu glasovne podobe besed se je Breznik odmaknil od Pleteršnika in se oprl na sistem Stanislava Škrabca. Za njegovo nadaljnjo leksikografsko dejavnost pa je bistvenega pomena uvodna misel v Slovarske navržke, ki se idejno napaja iz Štrekljevih načel pri zapisovanju pesemskega gradiva. Zagovarjal je namreč načelo, da je treba evidentirati vsako »zrno besednega klasja«, saj bo šele tako mogoče opraviti analizo celotnega slovenskega besednega fonda. Breznikov odmik od Pleteršnikove odločitve, da so v slovar vključene le dejansko potrebne oz. pomembne besede, pa je bil le mladostna poteza. Kasneje, zlasti pri pripravi normativnih del, je namreč Breznik izbral podobna načela kot izkušeni leksikograf Pleteršnik. Kmalu je začel redno objavljati tudi svoje ocene aktualnih jezikoslovnih del, ki mu jih je v branje pošiljal Karel Štrekelj ali so izhajale kot njemu dostopne (Iz zadnjega (XXV.) zvezka Archiva für slavische Philologie, 1903; Zur Kenntniss der slavischen Elemente im italienischen Wortschatze, 1904; Zur Phonetik des Dialektes v. Polstrau. von K. Ozvald, 1904; Zur slavischen Lehnworterkunde von Karl Štrekelj, 1904; Smeri našega pravopisa in pravorečja, 1904). Prva Breznikova samostojna strokovna razprava (Pogreški pri nekaterih priponah, 1904) nakazuje predvsem besedotvorno-pisno neustaljenost knjižnega jezika na prelomu stoletja; mladega avtorja razkriva kot tradicionalista, ki v viziji razvoja svojega jezika »ljudske« oblike postavlja pred novotvorbe. Podobna ideja ga je vodila tudi v njegovem drugem strokovnem prispevku (O stavi dopovednega glagola, 1905), v katerem je Levstikove jezikovne posege in napotek slovnice Antona Janežiča in Jakoba Sketa o stavi glagola sicer interpretiral kot željo po oddaljitvi od nemščine, vendar je opozarjal na potrebo po upoštevanju rabe in notranje jezikovne logike. Prizadevanje proti izumetničeni jezikovni podobi je razvidno tudi iz prizadevanja, da bi v semenišču opustili elkanje, ki je tedaj veljalo za omikano. Svoje laično jezikoslovno obdobje je zaključil z dvema razpravama o prevzetih besedah, ki odsevata njegovo željo po urejanju in ga razkrivata kot ostrega opazovalca jezikovnih navad govorcev slovenščine v prvem desetletju novega stoletja. V prvi (O tujkah in izposojenkah, 1906) določa smernice za ločevanje med potrebnimi in nepotrebnimi prevzetimi besedami, ob čemer izoblikuje večkrat obujeno načelo »izposojenke po domače, tujke po tuje«. V drugi (Kako je v naši pisavi s tujkami?, 1907) pa predstavi tudi bistveno dilemo predlaganega zapisovalnega načela o tem, kje je meja med preprostim in znanstvenim. To vprašanje je zagotovo izhajalo iz velikega razkoraka med različnimi zvrstmi pisanega jezika v Breznikovi dobi.
Ob študiju slavistike v Gradcu (1907–11) je nadaljeval vse že začete jezikoslovne dejavnosti: pisal je ocene (Dr. K. Štrekelj : Slovanski elementi v besednem zakladu štajerskih Nemcev, 1909); kritike (npr. Gorski venec vladike črnogorskega Petra II. Petroviča-Njeguša, 1908); razprave, ki so nastale tudi kot odziv na netočne zapise jezikoslovcev sodobnikov in jih je prvotno pripravil kot seminarske naloge (Besedni red v govoru, 1908). Odlikuje jih študioznost, ki se kaže v razgledanosti po sočasni jezikoslovni ustvarjalnosti evropskih sodobnikov. V tem obdobju je navezal korespondenčni stik s Franom Ramovšem na temo slovenskih narečij in sprejel uredništvo dijaške revije Mentor (do 1919), ki so jo začeli izdajati v škofovih zavodih in v kateri je poslej tudi redno objavljal (O učenju srbohrvaščine, 1908/09, Zanimivosti našega štetja, 1910/11). V graškem obdobju stopijo v ospredje Breznikove narodnozavedne poteze, ob njih tudi želja po priznanju in samobitnosti, kar je mogoče razbrati iz pisem in njegovih spremljevalnih besedil k objavam. Med njimi je ugledna predvsem disertacija, ki je leto po zagovoru izšla v Arhivu Vatroslava Jagića (Archiv für slavische Philologie, 1911).
Breznikovo šolsko delovanje (1910–44) je bilo manj kot v samo poučevanje jezikovnega sistema, slovnice in pravil usmerjeno v prizadevanja, da bi dijake motiviral in jih navdušil za materinščino. Breznikov sodobnik Jakob Šolar je v biografiji, objavljeni v knjižnici Življenje besed, zapisal, da je Breznik v dijakih skušal zbuditi veselje in radovednost. Spodbujal jih je z jezikovnimi in tudi drugimi zanimivostmi, ki jih je vnašal v učno snov, prinašal je stare izdaje slovenskih klasikov, poslušal je ne le kaj, temveč tudi kako govorijo, jih o slišanih posebnostih spraševal in si vse zapisoval. Kot mentor literarnega krožka, v okviru katerega je izhajal rokopisni list Domače vaje, in urednik dijaške revije Mentor je gimnazijce spodbujal k pisanju in lastni slovstveni ustvarjalnosti. Kot profesor začetnik se je v želji, da bi premostil vrzel med šolskimi učbeniki (učili so se iz Sketove slovnice) in lastnimi študijskimi spoznanji, v veliki meri posvetil študijam, ki so ga vodile ob zapisovanju ljudskih pesmi za Štrekljevo zbirko. Za šesto Izvestje škofijske gimnazije (1911) je napisal razpravo Naglas v šoli, s katero je utemeljil pomen govora, in ne zgolj pisave, kakor so učili nekateri šolniki do tedaj, in predstavil problem oblikoslovnega naglasa oz. enotne knjižne izreke za celoten slovenski prostor. Podobno usmerjen in s šolsko tematiko motiviran je v naslednjem Izvestju pripravil razpravo Izreka v poeziji (1912). Obe razpravi začenjata dolgotrajen boj za slovensko pravorečje v šolah: za uveljavitev izreke, ki temelji na naravnem govoru jezikovne skupnosti, ne posameznika, in ne izhaja iz branja po črki. Sodeloval je tudi pri Grško-slovenskem slovarju Antona Doklerja (1915); grške besede je etimološko osvetlil in jih prek indoevropščine povezal s slovanščino in slovenščino, kar je prvi poskus etimologije za Slovence v šolskem slovarju.
Ko ga je Društvo slovenskih profesorjev 1912 naprosilo, naj napiše novo šolsko slovnico, je to pripravil v štirih letih, pri čemer je upošteval nova slovnična spoznanja sodobnikov (Stanislava Škrabca, Josipa Šumana, Josipa Valjavca, Maksa Pleteršnika) in zato veliko pozornost namenil problematiki naglasa, izreke oz. govora, vse troje pa prvič povezal z oblikoslovjem, kamor je sprejel tudi precej skladenjskih posebnosti (poglavje O stavku). Uvedel je novo poglavje o leksiki in besednih figurah (Pomenoslovje in izvor jezika). V zavedanju, da slovnica prinaša bistvene novosti, je previdno, že v devetem gimnazijskem Izvestju (1914), objavil Začetna poglavja slovenske slovnice. Čeprav so jih sodobniki načeloma pozdravili (Ramovš, Škrabec, z manjšim zadržkom Luka Pintar in metodik Jože Debevec), pa ob izidu celotne slovnice (ki je izšla pri Mohorjevi družbi na Prevaljah, 1916) glavna recenzenta nista bila enotna: Rajko Nahtigal je slovnico priporočil, Josip Tominšek pa je glasoslovne novosti, ki so po straneh za trikrat presegle tiste v Janežič-Sketovi slovnici, označil za nepotrebne in neprimerne za šolsko obravnavo. Strokovna nesoglasja med Breznikom in Tominškom so izvirala že iz Breznikove kritične obravnave naglasa v oceni Tominškove narečjeslovne raziskave o Bočni (1903) in Antibarbarusa (1911). Vlada slovnice ni potrdila za šolsko uporabo, Breznik pa se je takoj odločil odpraviti mesta, ki sta jih recenzenta ocenila kot neustrezna, zlasti naglas in pojasnjevalne zanimivosti. Kljub temu je druga izdaja – verjetno tudi zaradi burnega družbenega dogajanja ob koncu svetovne vojne – izšla šele 1921 in bila brez odlašanja odobrena za šole. V uvodu je Breznik skorajda programsko opredelil razliko med izrazno in pomensko jezikovno ravnino jezika ter ubesedil tudi svoj pogled na slovnico in pravopis: medtem ko je pravopis rezultat dogovora in naj se ravna po rabi pišoče večine, pa so skladnja, stavčni ustroj, slog, besede in rečenice podrejeni ugotovitvam znanosti in raziskav, ki iščejo predvsem slovenščini bližje oblike in zgradbe. Slovnica je v precej višji nakladi izšla še tretjič (1924), skorajda nespremenjena.
Zasnovo svoje druge slovnice (izšla 1934) je pripravil z ambicijo preseči skladenjsko-stilistične napotke dotedanjih slovnic in popraviti, kakor se je sam izrazil, »svoje mladostne sanje«. Navaja tudi, da se je pri razširitvi poglavja o skladnji (zdaj tudi poimenovanega Skladnja) zgledoval pri Miklošiču in hrvaških delih (pri Avgustu Musiću in Tomislavu Maretiću), stilistični del pa je pripravil po zgledu nemške stilistike Paula Merkerja in Wolfganga Stammlerja. Da je dobro ocenil pomembnost tega področja jezikovne vzgoje, je menil tudi Joža Glonar, ki je – medtem ko je 1934 slovnico v svojem pikrem slogu ocenil v Sodobnosti – za novo skladnjo in stilistiko zapisal, da bi bilo treba slediti Brezniku. V slovnico je bil prvič vključen tudi pregled slovenskih narečij, ponazorjen s pomočjo narečne karte, ki ga je Breznik pripravil v sodelovanju s Franom Ramovšem. Nova slovnica ponovno ni bila sprejeta brez proceduralnih zapletov: kasnejši Breznikov biograf Jakob Šolar, ki je bil priča dogajanju, je opisoval njegovo razočaranje ob oceni Janka Lokarja, uradnega beograjskega recenzenta, ki je delo označil kot nezadostno, tudi v smislu prikazovanja jezikovne sorodnosti s srbskim in hrvaškim jezikom, kar je bilo sicer v skladu z državnim unitarizmom v slovanski državi treh narodov. Zaradi te ocene se je od nove slovnice odvrnila tudi založnica (Mohorjeva družba) in od Breznika zahtevala rokopis; spor se je s Šolarjevo pomočjo sicer razrešil brez tožbe. Slovnica je izšla čez dve leti (1934); očitno jo je Breznik dopolnil, saj so ob njenem izidu v Učiteljskem tovarišu (1934) opozorili na dejstvo, da je poglavje Slovenski pismeni jezik razširjeno z daljšimi pojasnili o razvoju srbsko-hrvaškega jezika in da je nekoliko razširjen del, ki obravnava izposojenke iz slovanskih jezikov (poglavje Besedni zaklad). Šolniki s to slovnico niso bili najbolj zadovoljni, zlasti ne z obravnavo skladnje. Morda je tudi to razlog, da se je skoraj sočasno s pojavom srednješolskih čitankarskih slovnic Breznik začel umikati z jezikoslovnega prizorišča. Deloma je sodeloval le še pri čitankah Ivana Grafenauerja, v katerih je poskrbel za razlage jezikovnih pojavov in priredbe besedil starejšega slovstva. V zadnji izdaji slovnice 1940 je bil sicer podpisan med drugimi avtorji (Anton Breznik, Anton Bajec, Rudolf Kolarič, Mirko Rupel, Anton Sovrè, Jakob Šolar), a Breznikov slovnični koncept tu ni več očiten.
Vzporedno s slovničarskim raziskovanjem je potekalo tudi Breznikovo pravopisje, porojeno najverjetneje prednostno iz aktualnih pedagoških potreb. O nekaterih temeljnih zapisovalnih vprašanjih (zapiranje zeva, pisava skupaj in narazen itd.) se je razpisal že v oceni Tominškovega Antibarbarusa (Dr. Jos. Tominšek : Antibarbarus; Studije o napakah in pravilih slovenskega pisanja, 1911). 1913 je v Domu in svetu začela izhajati razprava Razvoj novejše slovenske pisave pa Levčev pravopis (1913–15), katere namen je bil predstaviti razloge za neuspeh Levčevega šolskega pravopisa (1899). V zgodovinskem pregledu skozi celotno drugo polovico 19. stoletja – s poudarkom na Levstikovih jezikovnih posegih, sicer pa s podrobnim, po mnenju jezikoslovcev, ki so delo kritično ovrednotili, žal neuravnoteženim dokumentiranjem knjižnojezikovnih prizadevanj Luke Svetca, Frana Cegnarja, Mateja Cigaleta, Ivana Navratila – je želel prikazati etimološko in zgodovinsko utemeljene stranpoti razvoja slovenskega pravopisja vse od novooblikarskega viharja (1848) dalje. Tik pred izidom druge izdaje slovnice je Breznik objavil še svoj pravopis (Slovenski pravopis, 1920); obseg pravil je glede na Levčeva pravila, v katerih so predstavljene tudi osnovne zapisovalne dileme na ravni glas – črka, precej skrajšan, slovarski del pa je razširjen z vidika jezikovnokulturne obravnave leksike. Sodobno jezikoslovje ga označuje kot preveč prepovedovalnega oz. purističnega, sočasna kritika pa mu je očitala, da z njim ne more zadovoljiti potreb vseh pišočih v državi Srbov, Hrvatov in Slovencev, kjer je prišlo do razmaha rabe slovenskega jezika na vseh področjih javnega življenja in znanosti. Še ne štiridesetletni Breznik se je v tem obdobju v javnem življenju uveljavil kot jezikovni in normativni svetovalec za novo upravno terminologijo ter za odrsko in šolsko izgovarjavo (O slovenski izreki, 1924, 1925), kar je zagotovo vplivalo na nadaljnje prilagajanje pravopisa v praktični priročnik za širši krog jezikovnih uporabnikov.
Več kot desetletje kasneje (1933) je Fran Ramovš v organizaciji Znanstvenega društva za humanistične vede prevzel pripravo novega pravopisa in pripravil njegovo pravorečno-glasovno ogrodje. Na osnovi listkovnega gradiva iz del sodobnikov in klasičnih piscev naj bi soavtor Breznik pripravil leksikalno zasnovo. Po pričevanjih sodobnikov pa ga je kopica neprimernega gradiva, ki je kazala na odklone od zarisanega jezikovnega sistema, spravljala v slabo voljo, zato se je zatekel k svojim zapiskom ob Pleteršnikovem slovarju in tako ponovno segel v leksikalni fond, ki ni odražal pravopisnih neustaljenosti obdobja tridesetih let 20. stoletja. Pravopis je izšel 1935 in bil sprejet z mešanimi občutki: tudi simpatizerji obeh glavnih avtorjev niso mogli spregledati spodrsljajev, ki so kazali na nepremišljenost in naglico pri nastajanju dela, po drugi strani pa rešitve niso bile povsem usklajene s tedanjimi šolskimi (čitankarskimi) slovnicami. Tretja značilnost tega pravopisa pa ni navdušila tistih, ki so želeli avtoritativno ubeseditev novih pravil, saj sta avtorja opustila izrecne normativne prepovedi, slovarske iztočnice pa opremila z naglasi in poudarjala tudi pogovorne posebnosti tedanje slovenščine. V obrambi pravopisa (Pomenki o novem pravopisu, 1935) je Breznik poudaril, da je pomembno dopustiti jezikovni razvoj v individualno smer, načela stroge pravilnosti in etimološke utemeljenosti pa označil za zgrešena; preobrat v smislu sprejetja določenih besednih oblik, ki jih je jezikoslovje že več desetletij preganjalo, je utemeljil z jezikovno rabo – tudi če je ta nedosledna ali nenačelna. Podobno je zapisal tudi v odgovorih kritikom (zlasti Glonarju in Koštiálu) v podlistku Ocenjevalcem Slovenskega pravopisa (I–VII), ki je izhajal v časopisu Slovenec (novembra 1936); v njem je zavrnil očitke o prepisovanju iz tujejezičnih pravopisov in izpostavil le zgledovanje v želji po tehnični izpopolnjenosti. Breznik-Ramovšev pravopis 1935 je bil precej manj prepovedovalen od svojega predhodnika. Tej spremembi je morda botrovala liberalizacija splošne jezikoslovne zavesti, verjetno pa tudi spremenjena metoda dela, ki jo je prineslo Ramovševo soavtorstvo, vendar je tudi Ramovš Breznika ocenil kritično, češ da se je težko otresel zastarelega nazora, da ima pravilnost knjižnega jezika podlago v zgodovinski utemeljenosti, in ne v skladnosti s svojo posebno strukturo in v splošni rabi. Ob zavrnitvi Breznik-Ramovševega pravopisa lahko govorimo o zavrnitvi jezikoslovnih oz. normativnih konceptov, s katerimi je slovensko jezikoslovje z Breznikom na čelu seglo prek nacionalnih interesov in pokazalo enakovrednost z najnaprednejšimi evropskimi jezikoslovnimi koncepti. Breznik ni več aktivno sodeloval pri nadaljnji usodi tega pravopisa. Pobudo za njegovo uradno potrditev sta prevzela Lovro Sušnik, vodja prosvetnega oddelka, in Jakob Šolar, ki sta izdelala seznam popravkov in uskladitveni pregled s slovnico (1934) ter slovenskimi čitankami za nižje razrede. V mali izdaji pravopisa (1937) so bile opuščene Ramovševe inovacije (naglas ter podatki o izreki in pogovornih oblikah) ter v knjižnem jeziku manj rabljene besede. V neslovarskem delu, tj. pravilih, pa je narejenih toliko sprememb, da se je za pravopis 1937 kasneje uveljavilo prepričanje, da gre za novo oz. samostojno izdajo. Banska uprava Dravske banovine je skupaj s Šolarjevimi in Sušnikovimi usklajevalnimi popravki izdala brošuro Novi slovenski pravopis (1937), ki je spremljala naslednjo, malo oz. šolsko izdajo pravopisa (1937), v kateri je poudarjena potreba po enotni jezikovni normi ter usklajenosti vseh jezikovnih priročnikov določene dobe, nato pa je zapisan odlok zakona, ki določa uvedbo Breznik-Ramovševega pravopisa po vseh šolah v Dravski banovini s šolskim letom 1937/38.
Čeprav jezikoslovje ni soglasno v priznavanju pravopisnih zaslug Brezniku in ga čisla kot slovničarja, pa je v pravopisju pustil neizbrisen pečat ne le s pronicljivo izbiro normativno problematičnih mest v jezikovnem sistemu, ampak tudi s ponazarjanjem reševanja zadreg (nekateri njegovi zgledi ponazarjajo pravopisna pravila še v pravopisu iz 2001). Nanj so se sklicevali tudi kasneje, mdr. pravopisci med drugo svetovno vojno, ki so z Osnutkom pravopisnih pravil (ciklostirana izdaja 1945) skušali normativno usmeriti prodor govorjenega in neknjižnega jezika ter narečnega in prevzetega besedja v pisani jezik, hkrati pa zajeziti pretirano rabo velike začetnice, pri čemer so se sklicevali na Breznikove misli in utemeljitve. Pomemben je tudi Breznikov vpliv na nadaljnja kodifikacijska in slovnična dela. Obdobje pravopisov Breznika in Frana Ramovša (1935 in 1937) je bilo za knjižni jezik prelomno: pravopis nima več vloge določevalca jezikovne norme, ampak skuša biti čim bolj verodostojen posnetek dejanske jezikovne stvarnosti.
Tretje obsežno področje Breznikovega jezikoslovnega delovanja je v razpravah o jezikovnih posebnostih ter slogu slovenskih leposlovnih ustvarjalcev in časnikarjev. Poleg že omenjenih narečnih in besedjeslovnih razprav ter razprave o zgodovini pravopisja v drugi polovici 19. stoletja je med najpogosteje citiranimi zgodovinska razprava Literarna tradicija v Evangelijih in listih (1917). Njena največja odlika ni le razkriti pisce vseh besedil tega obdobja (na pomen besedil je pokazal že Jernej Kopitar v svoji slovnici na začetku 19. stoletja), temveč predvsem poiskati razvojno os v jezikovnih posebnostih in protigermanskih stilističnih prizadevanjih. V okvir te raziskave jezikoslovje umešča tudi razpravo Japljev prevod Svetega pisma (1928), v kateri je Breznik s številnimi ponazoritvami dokazal, kako različne vire – poleg prevoda Jurija Dalmatina še prevod Matije Kastelca ter slovarja Andrije Jambrešića in Marka Pohlina – je Japelj uporabljal pri svojem prevodu. Breznikova neutrudljivost pri iskanju detajlov in dokazovalnega gradiva je širila njegovo bibliografijo tudi z leksikografskimi razpravami. Opisal je starejše in novejše slovenske slovarje (Slovenski slovarji, 1926; Iz zgodovine novejših slovenskih slovarjev, 1938) ter njihov vpliv na slovarje hrvaškega in srbskega jezika (Vpliv slovenskih slovarjev na srbskohrvatske, 1931), Popovičev Specimen vocabularii vindocarniolici ter Pohlinov Glossarium slavicum iz 1792 (1927). Ne le šolski pouk in stik z dijaško ustvarjalnostjo, tudi študij zgodovine slovenskega jezika ga je utrjeval v kritičnosti do sočasne jezikovne ustvarjalnosti in sloga. Že 1918 je objavil razpravo Novejše napake slovenskega sloga, v zreli dobi pa je precej pozornosti namenil slogovnim posebnostim besedil z najširšim krogom bralcev: Jezik v kmetski povesti (1930), Jezik naših pripovednikov (1934–36), O časnikarski slovenščini (1933). Jezikovno pot Ivana Tavčarja, Josipa Jurčiča, Josipa Stritarja, Frana Detele, Janeza Mencingerja, Janeza Bleiweisa, Frana Levstika in drugih piscev je podrobno razčlenil ter jih kot osebnosti umestil v njihov čas, predstavil je tudi okoliščine pisanja ter vzore in zgledovalce, največjo pozornost pa je posvetil jezikovnim izbiram, predvsem tujk, jih kritično pretresal in presojal upravičenost njihove rabe, s tem pa širil tudi jezikovno zavest med bralci in dijaki. Svoje prepričanje in skrb za samobitnost je utrjeval še pri pregledu stanja v drugih slovanskih jezikih, npr. bolgarščini, srbščini in hrvaščini. Njegova prizadevanja so bila pogosto razglašena za puristična in neutemeljena, a kljub temu posamezne normativne odločitve (borba, rus. > boj), ki razkrivajo navezanost na starejša izrazna sredstva, jezikoslovci sprejemajo v svoje priročnike in slovarje vse do danes. V zadnjem desetletju življenja je raziskovanje jezika omejil na gradivo, ki mu je bilo dostopno, predvsem na tiskane vire, manj na primere iz sočasne govorne prakse, kar je pomenilo preozko postavljena posamezna spoznanja in trditve, gradivsko pa bogate raziskave: Primeri predikatnega nominativa v slovenščini (1941), Stavčna negacija v slovenščini (1943), Zloženke v slovenščini (posthumno, 1945).
Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine