Novi Slovenski biografski leksikon
BREZIGAR, Milko, gospodarski teoretik, gospodarstvenik, novinar, politik (r. 6. 10. 1886, Doberdob, Italija; u. 22. 4. 1958, Salzburg, Avstrija, pokopan v Ljubljani). Oče Jožef Brezigar, nadučitelj, matiAlojzija Brezigar, r. Ferfolja. Bratje Mirko Brezigar, višji policijski komisar, podnačelnik okraja Ljubljana-okolica, okrajni načelnik v Brežicah, Kočevju in Škofji Loki, Srečko Brezigar, tajnik na ministrstvu za zunanje zadeve Kraljevine SHS, tajnik poslaništva Kraljevine SHS v Pragi, in Metod Brezigar, uradnik.
Maturiral je 1904 na gimnaziji v Gorici. Pravo je študiral v Gradcu in na Dunaju, kjer je 1910 doktoriral. Nato je kot štipendist avstrijske vlade študiral ekonomijo v Berlinu. Kot visokošolec je deloval v akademskem društvu Slovenija na Dunaju in pripadal krogu liberalno usmerjenih slovenskih visokošolcev. Po študiju je bil krajši čas odvetniški pripravnik v Ljubljani in Gorici, 1914 je postal urednik gospodarskega dela dunajske Reichpost. Ob začetku prve svetovne vojne je bil zaradi suma veleizdaje aretiran in prepeljan v Gorico. V preiskovalnem zaporu je ostal do novembra 1914. Spomladi 1915 se je zaposlil v statističnem oddelku Žitnega zavoda na Dunaju, nato je bil 1917–18 vodja njegovega oddelka za nadzor nakaznic za moko in kruh. Marca 1918 so ga zaradi suma nezakonitega prekupčevanja z nakaznicami za moko aretirali, po odhodu iz preiskovalnega zapora konec maja pa obtožili osumljenega kaznivega dejanja. Do sodne obravnave, odrejene v novembru 1918, zaradi razpada Avstro-Ogrske ni prišlo.
Pozimi 1916 je začel jugoslovanskim emigrantom v Švici na lastno pobudo posredovati poročila o položaju Avstro-Ogrske na področju prehrane. Spomladi 1917 je bil med ustanovitelji t. i. slovenskega tajnega odbora, skupine mlajših liberalnih izobražencev – uradnikov, rezervnih oficirjev in študentov, ki je v Švico pošiljala prostovoljna zaupna poročila o stanju avstro-ogrske armade in prehranjevalnih razmerah v državi ter z nekaterimi pomembnimi podatki koristila Antanti. Iz tega časa izvira njegovo tesno sodelovanje z liberalnima politikoma Gregorjem Žerjavom in Albertom Kramerjem. Julija 1918 je prišel v Ljubljano in avgusta postal glavni tajnik Narodnega sveta za slovenske dežele in Istro ter član njegovega gospodarskega odseka. V odseku se je posebej ukvarjal z valutnim vprašanjem.
Po nastanku Kraljestva/Kraljevine SHS je po nalogu ministrstva za finance v tujini preučeval valutno problematiko. Po vrnitvi januarja 1919 je bil vključen v gospodarsko-finančno sekcijo delegacije Kraljestva SHS na mirovni konferenci v Parizu. Po odstopu Karla Trillerja konec marca 1919 je bil do oktobra 1920 poslanec liberalne Jugoslovanske demokratske stranke (JDS) v Začasnem narodnem predstavništvu Kraljestva SHS. Deloval je v njegovem finančnem odboru, v katerem si je prizadeval za izboljšanje finančne uprave. Novembra 1919 je na Dunaju kot delegat ministrstva za trgovino in industrijo s predsednikom avstrijske vlade Karlom Rennerjem vodil razgovore o vrnitvi terjatev in premoženja jugoslovanskih državljanov v Avstriji. Bil je tudi član komisije za valutno reformo, ki jo je konec 1919 oblikovalo finančno ministrstvo. Novembra 1920 je na listi JDS za volilno okrožje Maribor-Celje kandidiral na volitvah v Ustavodajno skupščino Kraljevine SHS, vendar ni bil izvoljen. Pred volitvami sta narodnosocialistična Nova pravda in katoliški Slovenec objavila, da je bil 1918 v preiskovalnem zaporu. Ker ga je Slovenec prikazal kot nezakonitega prekupčevalca, je tožil njegovega odgovornega urednika. Odmevna sodna obravnava pred porotnim sodiščem v Ljubljani 1921, v kateri je tožnikova stran očitano ravnanje pojasnjevala kot zagotavljanje gmotne pomoči slovenskemu protiavstrijskemu delovanju, se je končala s poravnavo.
Po 1920 se je posvetil delovanju na novinarskem, gospodarskem in bančnem področju. Kot novinar se je zaposlil pri novoustanovljenem liberalnem dnevniku Jutro, 1920–21 je bil njegov urednik za gospodarska vprašanja, pozneje pa je vodil Jutrove gospodarske posle. V tridesetih letih 20. stoletja je bil član konzorcija in solastnik Jutra. V začetku dvajsetih let 20. stoletja je bil predsednik Zveze slovenskih zadrug, 1923 je postal eden od glavnih delničarjev Narodne tiskarne in član njenega upravnega odbora. Od 1929 je bil tudi član upravnega odbora Kranjske industrijske družbe. Kot zastopnik Hranilnice Dravske banovine je 1931 sodeloval pri prevzemu Kreditnega zavoda za trgovino in industrijo v Ljubljani iz rok zavoda Kredit-Anstalt für Handel und Gewerbe (Kreditni zavod za trgovino in obrt) na Dunaju. 1933 je deloval v posvetovalnem odboru za poslovanje denarnih zavodov pri ministrstvu za trgovino in industrijo. Sredi tridesetih let 20. stoletja je vodil Zvezo lastnikov kinematografov Kraljevine Jugoslavije (KJ). Med svetovnima vojnama je bil dejaven tudi kot član vodstva akademskega društva Jadran. Bil je član društva in od 1938 konzorcija Kazina v Ljubljani.
V tridesetih letih 20. stoletja je stopnjevano deloval na obveščevalnem področju. Sodeloval je v dejavnosti jugoslovanske obveščevalne službe na Slovenskem, usmerjeni proti Italiji in po nastopu nacizma tudi proti Nemčiji. Po nemški zasedbi Češkoslovaške marca 1939 je pomagal češkim beguncem v KJ, po začetku druge svetovne vojne 1939 pa je kot sodelavec britanske organizacije Special Operations Executive (Uprava za posebne operacije) usmerjal protinacistično sabotažno in propagandno dejavnost slovenskih liberalcev. Ob okupaciji KJ 1941 se je iz Ljubljane umaknil v Split. Po nekaj mesecih se je vrnil v Ljubljano, živel ilegalno in pri Slovenski zavezi pripravil več elaboratov o ureditvi avtonomne Slovenije v povojni Jugoslaviji. Poleti 1943 je sodeloval pri snovanju četniške vojaške organizacije na Slovenskem. Po kapitulaciji Italije septembra 1943 je odšel v Rim, kjer je sodeloval z jugoslovanskim poslaništvom v Vatikanu in jugoslovanski begunski vladi pošiljal poročila o položaju v Sloveniji. V njih je zastopal izrazito protikomunistično stališče.
1945 je postal član Slovenskega narodnega odbora (SNO) v Rimu, ki ga je osnoval nekdanji minister SLS Miha Krek. Bil je med podpisniki t. i. Velikonočnega letaka SNO aprila 1945. Letak je pozival, da je v Jugoslaviji treba preprečiti komunistično zmago. Po koncu svetovne vojne je ostal v tujini. Sodeloval je pri izdajanju časnika Glas zaveznikov, 1947 pa je sam izdajal šapirografirano glasilo Glas Jugoslavije. Medtem ga je Sodišče narodne časti v Ljubljani avgusta 1945 obsodilo na deset let prisilnega dela, izgubo narodne časti in zaplembo premoženja, vendar so še istega meseca kazen prisilnega dela preklicali. Po 1949 se je preselil v Avstrijo in zadnja leta preživel v zavetišču za starejše begunce v Salzburgu. Tam je pripravljal delo Die Kultur, ki ni izšlo. Kljub zagotovilu jugoslovanskih oblasti 1953, da se lahko vrne v domovino, je ostal v Avstriji.
Kot gospodarski teoretik je od 1911 objavljal v Vedi in drugem slovenskem in nemškem tisku. Obravnaval je bančništvo, problematiko gospodarske konjunkture, kriz in zastojev, slovenski narodnogospodarski program ter zunanjo trgovino Kraljevine SHS. Zaradi drugih obveznosti je znanstveno delo kmalu po prvi svetovni vojni opustil. V svoji najpomembnejši študiji Osnutek slovenskega narodnega gospodarstva, ki je izšla oktobra 1918, je zasnoval prvi dolgoročni gospodarski načrt Slovencev. Zagovarjal je nacionalizacijo, tj. prehod zemljiške lastnine, industrije, obrti in trgovine v slovenske roke, pospeševanje industrializacije in zunanje trgovine, uvedbo zaščitnih carin, ustrezno socialno politiko in s strani države določen intenziven način obdelovanja zemlje. Tako bi slovenski narod dvignili med moderne gospodarske narode, lastnike vsega, kar ustvarijo in s tem svobodno razpolagajo. Študija je tudi vir za pregled stanja gospodarstva na slovenskem narodnostnem ozemlju pred prvo svetovno vojno.
Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine