Breckerfeld, Franc Anton, pl. (1739–1806)

BRECKERFELD, Franc Anton (plemiški naziv: plemeniti, Franz Anton von Breckerfeld, Francisci Antonii a Breckerfeld; šifre: B., F. A. v. B.), leksikograf, topograf (r. 31. 12. 1739, Zagrad pri Otočcu, Stari grad/Altenburg; u. 30. 1. 1806, Ljubljana). Oče Johann Sigismund Breckerfeld, državni uradnik, slikar, mati Marija Katarina Helena Breckerfeld, r. Schweiger pl. Lerchenfeld. Praded Konrad Adam Breckerfeld, zdravnik, ded Wolfgang Konrad Breckerfeld, zdravnik, stric Franc Breckerfeld, jezuit, matematik in astronom.

Izobraževal se je doma, kjer so imeli bogato knjižnico. Velik vpliv na njegovo izobrazbo in oblikovanje njegovih pogledov sta imela oče ter v poznejših letih brat Janez Nepomuk Breckerfeld, menih stiške opatije, ki je po razpustu samostana 1784 vsaj nekaj časa z njim živel na Starem gradu in ga seznanjal s humanističnimi vedami. Zanimal se je tudi za delo in dosežke drugih uveljavljenih in izobraženih sorodnikov. Oče, ki je bil velik ljubitelj narave (prevladujoč motiv na njegovih oljnih slikah so divje živali, zlasti ptiči), je sina uvajal v matematične vede, astronomijo, naravoslovje ter ga seznanjal z gospodarskimi, pravnimi in upravnimi vsebinami. Kako temeljito je Breckerfeldov oče poznal te vede, priča njegovih šestnajst nenatisnjenih rokopisnih del z omenjenih področij, ki so se delno ohranila. Oče je bil tudi nadarjen jezikoslovec. Po njegovi smrti je dvajsetletni Breckerfeld prevzel skrb za Stari grad in h gradu pripadajoča posestva. Ob zanimanju za kmetijstvo in splošna gospodarska vprašanja je sistematično zbiral tudi leksikalno gradivo. Ohranil se je del njegovih zapisov slovenskih poimenovanj za rastline, ptiče, žuželke, ribe, vrste prsti, najrazličnejša orodja in njihove sestavne dele (npr. delov pluga, stiskalnice) ter za različna opravila (npr. izrazi pri tkanju, gradnji hiš). Zapisoval je tudi slovenske pregovore, krajevna in ledinska imena ter popisal običaje v dolenjskih krajih. Zbrano gradivo je pošiljal slovenskim znanstvenikom. Žigi Zoisu je 1784 poslal obsežen seznam slovenskih imen rastlin, naslednje leto še seznam slovenskih imen za ptice, žuželke in ribe. Kulturnemu zgodovinarju in mecenu Jožefu Kalasancu Erbergu je pošiljal poročila o svojih zgodovinskih in domoznanskih raziskavah. Pripomogel je k nastanku Poskusa zgodovine Kranjske in ostalih dežel južnih Slovanov Avstrije Antona Tomaža Linharta, ki ga je citiral in navedel med maloštevilnimi prednaročniki njegove zgodovine. Za Kranjsko kmetijsko družbo je napisal dragocene pripombe k vinogradniškemu zakonu in več spisov o vinogradništvu, zlasti o izboljševanju različnih sort vinske trte, ki so ob strokovni vrednosti pomembni tudi za oblikovanje slovenske vinogradniške terminologinje. Z gradivom, ki ga je zbiral na terenu, je dopolnjeval dela drugih avtorjev, mdr. Glosarium slavicum Marka Pohlina, razširil in poglobil je tudi zgodovinsko-topografske zapise Janeza Vajkarda Valvasorja o dolenjskih krajih in gradovih ter z novimi biografskimi podatki dopolnil biografije pomembnih Kranjcev (pripombe k Spominski knjigi ljubljanske plemiške družbe sv. Dizma). Dopolnjevanje Valvasorjevega dela – v načrtu je imel obširno besedilo z delovnim naslovom Versuch und Beitrag zu einer Landkrainerischen Topographie – je zahtevalo tudi študij arhivskega gradiva. Sad njegovega dela je bilo obsežno besedilo o Novem mestu in dopolnitev Valvasorjevih topografskih opisov za vsaj petdeset slovenskih gradov in krajev. Študij virov je bil podlaga tudi za sestavo rodovnikov kranjskih plemiških družin. Breckerfeldove genealoške tablice in biografije (mdr. o Juriju Vegi) so se ohranile v zapuščini graščine Dol in so danes shranjene v Arhivu Republike Slovenije. Ohranila se je tudi bogata Breckerfeldova zbirka prepisov epigrafskih napisov in napisov na zvonovih. Zaradi njegovega dobrega poznavanja zgodovine, gospodarskih vprašanj in domoznanskih tem so mu tri leta pred smrtjo kranjski deželni stanovi kot stanovskemu odborniškemu svetniku zaupali delo komisarja za davčno regulacijo v Pazinski grofiji. Zaradi narave dela in zanimanja za zgodovinske, kulturne, etnološke idr. zanimivosti je veliko potoval po Istri in opažanja vestno beležil. Ohranilo se je štirinajst njegovih pisem baronu Jožefu Kalasancu Erbergu, izvleček iz dnevnika in še nekaj drugega gradiva (mdr. sestavek o enotnosti Istre ob priključitvi beneške Istre k Avstriji, več prepisov epitafov iz Istre). Breckerfeldovi spisi o Istri, enega obsežnejših je objavil 1804 že sam, so pomemben vir za zgodovino in etnologijo beneške Istre ter starih habsburških posesti v notranjosti polotoka.

Breckerfeld Franc Anton, nar. gospodar in zbiratelj nar. blaga, r. 3. jan. 1740 (op. ur.: 31. dec. 1739) v Starem gradu (Altenburg) pri Novem mestu iz plemenite rodbine, u. 30. jan. 1806 v Lj. Kot praktičen poljedelec se je mnogo bavil z gospodarskimi vprašanji ter med drugim napisal za Kranj. kmet. družbo dragocene pripombe k vinogradniškemu zakonu ter spomenico, kako izboljšati razne trtne in vinske vrste, za katere navaja vedno tudi slov. nomenklaturo. Bil je marljiv zbiratelj leksikalnega gradiva: po podatkih preprostega ljudstva je nabiral slov. imena rastlin, ptičev in rib, dalje poznamovanja za razne vrste zemlje, zbiral slov. pregovore, domača imena za najraznovrstnejše stvari (n. pr. izraze pri tkanju, pri delih pluga, ostrešja, stiskalnic, imena orodja itd.) ter si notiral nekaj popravkov k Pohlinovemu besednjaku. Tudi Valvasorjeve historično-topografične črtice je zlasti za nekatere kraje in gradove Dolenjske razširil z dragocenimi dodatki (MHK 1860, 15), za mnoge pa je priredil kar obširne monografije. Ena od teh je bila (brez statist. tabel) pozneje objavljena (Pfarrvicariat St Peter bei Werdel nächst der Gurk, MHK 1848, 74), po vzorcu te je obdelal, odn. nameraval obdelati še druge v enoten rokopis »Versuch und Beitrag zu einer Landkrainerschen Topographie«. Opisal je tudi istrske razmere in so mu stanovi 1803 poverili posel polnomočnega komisarja ob priliki davčne regulacije v pazinski grofiji. Napisal je tudi nekaj bijografičnih pripomb k bratovski knjigi sv. Dizme. Vsa ta njegova rokopisna ostalina je prišla pozneje z Erbergovimi stvarmi v lj. deželni arhiv. B. je bil nekaj časa tudi stanovski odborniški svetnik. — Njegov oče Janez Sigismund (r. 1689, u. 1760) je bil uvaževan upravni državnik; njegov sin hvali tudi njegove oljne slike. Zapustil je več, večinoma Kranjsko zadevajočih rokopisov gospodarsko-upravnega značaja, katere hrani deloma lj. deželni arhiv. (Našteva jih Hoff, Gemälde Krains, II, 48.) Ena panoga B.ov se je še začetkom 18. stol. imenovala Pleško pl. Brekkerfeld; verjetno je, da so se tudi predniki zgoraj imenovanih tako zvali, dasi se že pol stoletja preje podpisujejo izključno s priimkom Breckerfeld. Mal.