Brecelj, Anton (1875–1943)

BRECELJ, Anton (psevdonim Bogdan Kazak; šifre: A. B., DRAB), zdravnik, zdravstveni pisec, publicist, politik (r. 9. 6. 1875, Žapuže; u. 22. 9. 1943, Ljubljana). Oče Matija Brecelj, kmet, krojač, mati Marija Brecelj, r. Slejko. Sin Marijan Brecelj, pravnik, politik, sin Bogdan Brecelj, zdravnik, tast Angel Casagrande, posestnik, družbenopolitični delavec.

Osnovno šolo je obiskoval v Šturjah (danes del Ajdovščine), gimnazijo v Ljubljani (1887–95). Po maturi 1895 je vstopil v goriško semenišče, vendar je študij bogoslovja že po nekaj mesecih zamenjal za študij medicine na univerzi v Gradcu. Po promociji (1901) je krajši čas služboval kot asistent na kliniki v Gradcu, od 1903 pa je v Gorici sprva opravljal zasebno prakso, nato je postal primarij tamkajšnje Bolnišnice usmiljenih bratov. V Gorici je ostal tudi med prvo svetovno vojno, razen v času italijanske zasedbe mesta od avgusta 1916 do oktobra 1917. Ob prevratu 1918 je bil imenovan za poverjenika oddelka za zdravstvo v Narodni vladi Slovencev, Hrvatov in Srbov v Ljubljani, vendar je funkcijo zaradi navezanosti na Gorico opravljal le en mesec. Vendarle se je zaradi ukrepov italijanske zasedbene oblasti 1920 preselil v Ljubljano. Imenovan je bil za vodjo invalidskega odseka pri poverjeništvu za socialno skrbstvo Deželne vlade za Slovenijo (1920), postavil je temelje invalidskemu varstvu na Slovenskem in se zavzel za ustanovitev zdravilišča za pljučne bolnike na Golniku. Po razpustu deželne vlade je 1922 odšel iz državne službe in do smrti deloval kot zasebni zdravnik.

Njegovo življenje je bilo razpeto med delom zdravnika in političnim udejstvovanjem. Veliko se je posvečal zdravstveni publicistiki, saj je že v študentskih letih pisal za Katoliški obzornik in Zoro). Kot predavatelj se je posvečal predvsem zdravstvenemu ozaveščanju prebivalstva s poljudnimi predavanji o boleznih, preventivi in zdravljenju. Pri tem je sledil pogledom in napotilom Janeza Evangelista Kreka, ki ga je omenjal v uvodu svoje prve knjižne objave Jetiki – boj (1918). O tuberkolozi je pisal že 1900 v Katoliškem obzorniku, kjer je 1897–99 objavil tudi obširno študijo Darvinizem.

Število njegovih strokovnih objav se je povečalo po prvi svetovni vojni. 1926 je izšla njegova knjiga Čuda in tajne življenja, v kateri je na katoliški verski podlagi obravnaval človeško telo, dedovanje, bolezni, staranje, umiranje in nesmrtnost. Zlasti plodno je bilo njegovo sodelovanje pri mesečniku Mladika, kjer je poleg strokovnih člankov objavljal tudi spomine na svoje zdravniško delo. Izbor njegovih prispevkov z avtobiografskimi spomini je pod psevdonimom Bogdan Kazak izšel tudi v knjigi Zdrav, kolikor hočeš (Gorica, 1938).

Sodelovanje pri znanstveni reviji Čas mu je ponudilo priložnost za še bolj poglobljene razprave in razmišljanja o stanju zdravstva v Sloveniji in njegovih perspektivah. Pogosto je pisal o družini in ženskem vprašanju, sterilizaciji, splavu, spolni vzgoji, predaval je o verstvu in zdravstvu kot uvodu v pastoralno medicino. O stanju slovenskega zdravstva v prvem desetletju po prvi svetovni vojni je pisal v zborniku Slovenci v desetletju 1918–1928.

Brecljevo javno delo je bilo vseskozi usklajeno z načeli prvega slovenskega katoliškega shoda (1892). Sodeloval je v dijaški prilogi Rimskega katolika Antona Mahniča. Med študijem v Gradcu je bil član akademskega društva Triglav, sodeloval je z dunajskim študentskim društvom Danica ter objavljal v njenem glasilu Zora(članki so izhajali pod skupnim naslovom To in ono, 1898). Skupaj s katoliško usmerjenimi člani je 1901 izstopil iz akademskega društva Triglav in ustanovil društvo Zarja. Ob prihodu v Gorico se je kmalu uveljavil v katoliškem političnem taboru, ker se je v Krekovem duhu lotil reševanja socialnih vprašanj. 1907 je postal predsednik Slovenske krščansko-socialne zveze za Goriško (zveze prosvetnih društev), sodeloval je pri ustanavljanju SLS za Goriško (1907). Sodeloval je pri ustanovitvi društva Lasten dom (1907), saj je ugotavljal, da so slabe bivalne razmere vzrok za nastanek bolezni.

Med prvo svetovno vojno je Brecelj v okviru nove struje krščanskih socialistov sodeloval pri reševanju begunskega vprašanja, pomagal pri obnovi Goriške zveze gospodarskih zadrug in društev, sodeloval je tudi pri obnovi političnega življenja. Kot predstavnik Goriške je bil 1917 izvoljen v prenovljeni odbor osrednje SLS, sodeloval je tudi pri ustanovitvi Pokrajinskega odseka Narodnega sveta v Gorici. Po preselitvi v Ljubljano se je udeleževal političnega življenja v okviru SLS. V tridesetih letih 20. stoletja je z odvetnikom Ivanom Stanovnikom nasprotoval vključitvi (bivše) SLS v vsedržavno Jugoslovensko radikalno zajednico. Med drugo svetovno vojno se je vključil v OF in bil član njenega vrhovnega plenuma. Bil je tudi eden posrednikov za navezavo stikov med vodstvom OF in ljubljanskim škofom Gregorijem Rožmanom; škof se na vabilo ni odzval.

Na pobudo Kluba starih goriških študentov so mu v Žapužah na rojstni hiši julija 1975 odkrili spominsko ploščo.

Brecelj Anton, dr. med., r. 9. jun. 1875 v Žapužah (obč. Šturije pri Vipavi), je študiral gimnazijo v Lj., medicino v Gradcu (promoviran 1901), bil 2 leti na kliniki v Gradcu, od 1903 je deloval kot zdravnik, potem primarij v Gorici, od 1920 v Lj. kot zaseben zdravnik. Pisal je o darwinizmu (KO 1898 do 1901), o zdravstvenih razmerah v Sloveniji in raznih strokovnih vprašanjih (Čas 1919–25), objavil mnogo poljudno-zdravstvenih člankov s poučno in nravno-prerodno tendenco (Mladika 1923–25) ter knjigo »Jetiki boj!« (Lj. 1918). V Gorici je bil (1908 do 1912) predsednik ondotne Slov. kršč. soc. zveze in med ustanovitelji Slov. kat. tisk. društva. — Slika v Poročilu o slov. hrv. kat. shodu v Lj. *

Brecelj Anton, politik, publicist, zdravnik, r. 9. jun. 1875 v Žapužah pri Šturjah v Vipavski dolini. Oče Franc (op. ur.: Matija) je bil majhen posestnik in krojač, mati Terezija Slejko. Osn. š. je obiskoval v Šturjah, gimn. v Lj. Po maturi 1895 je stopil v gor. semen.; čez nekaj mesecev je izstopil ter se nato vpisal na medicinsko fakulteto v Gradcu. Promoviral je 1901; nato je delal kot asistent na kliniki v Gradcu. L. 1903 je prišel v Gor., kjer je bil sprva zasebni zdravnik, potem primarij bolnišnice usmiljenih bratov. V Gor. je ostal tudi med boji ob Soči do it. zasedbe v avgustu 1916. V mesto se je vrnil, ko so ga it. čete po kobariškem zlomu zapustile. Ob prevratu je bil imenovan za poverjenika za zdravstvo v Narodni vladi za Slovenijo. Dne 4. nov. 1918 je šel v Lj., povedal, da tega imenovanja ne sprejme, ker želi ostati v Gor., in se 6. nov. vrnil v Gor. (Slovenci v desetletju 1918–1928, 437). Leta 1920 se je moral preseliti v Lj. in je bil imenovan za voditelja invalidskega oddelka pri poverjeništvu za socialno skrbstvo, kar je ostal do 1922, ko je izstopil iz državne službe. Potem je bil zasebni zdravnik za otroške in notranje bolezni do smrti 22. sept. 1943. V gimnazijskih letih ga je »zajeto gibanje, ki se je začelo s prvim katoliškim shodom v Ljubljani« (M 1937, 14). Po lastni izjavi (M 1937, 14) je kot višjegimnazijec sodeloval v dijaški prilogi Mahničevega Rimskega katolika. Prispevki dijakov v tej prilogi niso podpisani z imeni. Brecljev utegne biti članek Kako se dokaže duhovnost in neumrljivost človeške duše? (RK V 1893 dijaška priloga 42–45). Kot avtor je naveden »Šestošolec«; B. je bil tisto leto v šesti šoli. Sam pravi večkrat (M 1931 94; 1937 14), da se je takrat veliko ukvarjal s filozofijo. Dr. Mahniča in njegovo delo je cenil; odločno pa je odklanjal njegovo kritiko Gregorčičevih pesmi, in to v predavanju, ki ga je imel kot osmošolec v Lj., ter kot bogoslovec v ustnem razgovoru z dr. Mahničem (M 1937, 14). O Gregorčiču je pozneje napisal nekaj osebnih reminiscenc (Goriški slavček, M. 1937, 13–18) in proti dr. Tumi je branil neomadeževanost njegovega spomina (Pesnik Simon Gregorčič v dr. Tumovi luči (Dejanje II, 1939, 242–249). Kot medicinec se je seznanil z dr. J. Ev. Krekom, s katerim ga je potem do smrti vezalo trdno prijateljstvo. Udeleževal se je javnega življenja med visokošolci. Najprej je bil član akad. društva Triglav. Leta 1898 je izstopil in z nekaterimi drugimi ustanovil za slov. delavce in visokošolce v Gradcu kat. izobraževalno društvo Naprej. A že spomladi 1901 so to društvo zavzeli liberalni akademiki in izgnali iz njega kat. misleče delavce in dijake. Zato so kat. akademiki 6. junija 1901 ustanovili svoje društvo Zarja (Erjavec, 123). Na shodu slov. kat. visokošolcev 1898 je B. obširno govoril o organizaciji in enotnem delovanju za narod. Izjavil je: »Jaz sem prepričan, da je katoliška vera našemu narodu v največjo srečo.« (Aleš Ušeničnik: Po shodu slovenskih visokošolcev. KO 1898, 345–353). Na drugem sestanku krščanskih akademikov 13. sept. 1899 je B. predaval o alkoholizmu z ozirom na socialno vprašanje (A. Ušeničnik: Drugi sestanek krščansko mislečega akademiškega dijaštva. KO 1899, 378–379). B. je sodeloval pri glasilu kat. dijaštva Zora. L. 1898 je prispeval več obširnih člankov pod skupnim naslovom To in ono. Tu je pisal o »novi struji« (mislil je moderno, novo strujo v literaturi, ne poznejše politične nove struje na Goriškem), o omikanosti, o katoliški veri. Naslednje leto je objavil dva članka: Naša bodočnost in Pismo o ljubezni med moškim in žensko. V Zori se je podpisoval kot Bogdan Kazak. Istočasno je bil stalen sodelavec revije Katoliški obzornik. V letih 1897–1899 je priobčil v obliki razgovora med zdravnikom Vinkom in profesorjem Božidarjem nad 180 strani obsegajočo znanstveno-kritično študijo Darvinizem. 1900 je objavil medicinsko sociologično študijo Jetika (str. 319–330), 1901 pa v oddelku Apologetične misli članek Vera in nravnost – pradediščina človeštva (242–257). Prispeval je tudi krajše notice. Podpisoval se je s kraticama A. B. Po doktoratu je to sodelovanje prenehalo. V Gor. se je kot Krekov učenec takoj vključil v socialno, prosvetno in narodno-politično delo. Dne 11. marca 1906 je na skupnem občnem zboru slov. kat. delavskega društva in ženskega društva Skalnica govoril o delavskih stanovanjih. Izvajal je, da so slaba stanovanja kriva mnogih bolezni. Zato naj se v Gor. ustanovi stavbinsko društvo, ki naj gradi delavcem zdrava stanovanja (Primorski list, 22. marca 1906). V naslednji številki Prim. lista (29. marca 1906) je objavil prvi poziv za ustanovitev društva Lasten dom. Društvo je potem v predmestju Livada zgradilo vrsto preprostih enodružinskih hiš z vrtom, ki so postale last delavcev. Udeleževal se je tudi prosvetnega dela. Hodil je na deželo predavat. Leta 1907 so v Gorici ustanovili goriško Krščansko-socialno zvezo, to je zvezo prosvetnih društev. B. je postal predsednik te zveze. Javno delo ga je potegnilo v politiko. Na Goriškem je tista leta zorel razkol. Dotedanji voditelj Anton Gregorčič, ki je na šolskem in gospodarskem področju dosegel velike uspehe, je bil mladim preveč oblasten, konservativen in premalo načelen. Skupina mlajših izobražencev laikov (B., odvetnik Fran Pavletič, prof. Karel Capuder, časnikar Franc Kremžar) in duhovnikov (Jože Abram, Josip Ličan, Ivan Rejec, Josip Srebrnič, Ciril M. Vuga) je počasi prehajala v opozicijo proti A. Gregorčiču. Ta Skupina je dobila ime »nova struja«. Leta 1908 so na pobudo J. Srebrniča ustanovili Katoliško tiskovno društvo (KTD), ki je omogočilo izdajanje tednika Novi čas. Ta je izhajal od 29. dec. 1909 do 24. jul. 1915, torej še dva meseca po začetku bojev na soški fronti. Takrat je bil edini Slov. list v Gorici. Nesoglasje med A. Gregorčičem in novo strujo je ob volitvah v deželni zbor v jul. 1913 pripeljalo do jasnega razkola. Pri teh volitvah je kandidiral tudi B., a ni bil izvoljen. Zadnje leto vojne je B. z novostrujarji pomagal pri obnovi Goriške zveze gospodarskih zadrug in društev. V sept. 1918 so ustanovili tednik Goriška straža (prva štev. je izšla 19. sept.). B. je aktivno sodeloval pri ustanovitvi Narodnega sveta za Goriško. Leta 1918 je B. izdal svojo prvo knjigo Jetiki boj, ki je izšla v Lj. V predgovoru, katerega je napisal v Ajdovščini, pravi, da je o jetiki kot družabni bolezni že nekoliko pisal in predaval po raznih krajih Goriške. 24. maja 1917 pa je bil v Vipavi sestanek županov, duhovnikov in učiteljev. Na dnevnem redu je bil razgovor o vladnem načrtu glede oskrbovalnice za bolne na pljučih. B. je tam poročal o tej ljudski bolezni in sprejel nalogo za sestavo poljudne knjige o jetiki. V knjigi omenja tudi, da mu je J. Ev. Krek kot mlademu medicincu priporočal ljudsko higieno, ljudsko zdravstvo, ki je osnova »za gmotno in duševno povzdigo bednega ljudstva« (str. 47). Ko si je po vojni uredil življenje v Lj., je stopil med sodelavce Mladike, ki se je bila 1923 preselila iz Gorice na Prevalje. V M je v letih 1923–1925 objavil devet krajših poljudnih zdravstvenih razprav, katerim je 1938 dodal še eno (Ob četrtem zobljenju). Ob smrti starega gor. politika Antona Gregorčiča (1925) se ga je spomnil z nekaterimi toplo pisanimi vrstami (V spomin dr. Antonu Gregorčiču, M 1925, 350–351). V isti reviji je od 1931 do 1936 objavil okoli štirideset daljših prispevkov o svojih zdravniških doživljajih z mnogimi avtobiografskimi podatki. Nekaj teh je izdala GMD v knjigi Zdrav kolikor hočeš (Zdravnikovi spomini, 1938, str. 120). Leta 1925 je Družba sv. Mohorja na Prevaljah izdala njegovo knjigo Čuda in tajne življenja (Splošno življenjeslovje ali biologija, str. 160). V tej knjigi obravnava telo, dušeslovje, dedovanje, bolezni, staranje, umiranje, nesmrtnost, vse na katoliški verski podlagi. V predgovoru, ki je bil napisan na svečnico 1925, pravi, da ga je J. Ev. Krek že več let pred vojno nagovarjal, naj napiše knjigo o človeku. Četrta in zadnja njegova knjiga Ob viru življenja (Spolne zadeve v preglednih obrisih. Družba sv. Mohorja v Celju, str. 235) je izšla 1938. V predgovoru, napisanem na angelsko nedeljo 1937, pravi: »To knjigo sem začel pisati pred tridesetimi leti na pobudo prijatelja in učitelja Janeza Evangelista Kreka. Še sedaj hranim rokopis prvega poglavja, kjer se mi je pero zataknilo.« To trezno in moderno sestavljeno delo razodeva veliko poznavanje in razumevanje tega večno človeškega vprašanja. Po prvi svetovni vojni je sodeloval pri znanstveni reviji Čas. Prvi prispevek je bila ocena knjige Josipa Demšarja »Spolne bolezni« (1920, XIV, 263–265). Od 1921–1925 je za vsako leto napisal po uradnih podatkih dolge družabno–zdravstvene študije o narodovem zdravju oziroma o zdravstvenih razmerah v Sloveniji z natančnimi statističnimi in drugimi podatki. Pozneje je obravnaval seksualno vprašanje v zvezi z inteligenčnim naraščajem (1924/25 XIX, 289–301). V JAlm je napisal članek Zdravstvene zadeve v Julijski krajini (1923, 103). Na 5. kat. shodu v Lj. je nastopil z govorom O družini in ženskem vprašanju. Ob okrožnici »Casti connubii« je objavil zdravstveno razmišljanje Družina in zdravje (1931/32 XXVI, 1–16). Analiziral je stigmatazacijo glede na znano Terezo Neumann iz Konnersreutha (1932/33 XX, 41–54), presojal fakultativno sterilnost (1. c. 203–209) in poročal o ruskih izkustvih o splavljanju (1. c. 338–342). Predaval je o verstvu in zdravstvu kot uvodu v pastoralno medicino (1933/34 XXVIII, 73–86) in pisal o prisilnem izjalovljenju (l. c. 158–159), o zdravniški umetnosti (1. c. 167), o zdravju in boleznih (1935/36 XXX, 73–86), o spolni vzgoji (1936/37 XXXI, 98–106), o zdravstvu v preteklosti in sedanjosti (1938/39 XXXIII, 291–300). V naslednjem letniku je prispeval le oceni dveh medicinskih knjig; potem je njegovo sodelovanje v Času prenehalo. Zunaj te pretežno zdravstvene in socialne publicistike je treba omeniti članek Dr. Anton Gregorčič in stranka (Čas 1924/25 XIX, 324–326). Tu imenuje Gregorčiča največjega kulturnega delavca Goriške zadnjih 30 let. Navaja pa tudi nekaj stvarnih razlogov, ki so pripeljali do razkola med Gregorčičem in novo strujo. Za jubilejni zbornik Slovenci v desetletju 1918–1928 je B. prispeval izčrpno poročilo Zgodbe našega zdravstva in skrbstva (437–461). Težko pregledno je število njegovih člankov v Zdravniškem kotičku dnevnika Slovenec. Med drugo vojno je simpatiziral z osvobodilno borbo. IOOF je dne 17. julija 1943 sklenil, da ga povabi v svojo sredo skupaj s Finžgarjem, Otonom Župančičem in inž. Sernecem. B. je 15. avgusta prišel na razgovor, a za stalen odhod na teren se zaradi raznih pomislekov ni odločil. (Kocbek, Listina 158, 215). Tudi je kmalu zatem umrl. B.-evo delo in osebnost dobro označujejo njegove lastne besede, katere je zapisal v spominu Samoizpoved: »Vodilo našega velikega učitelja Janeza Evangelista: naj dajemo, pozvani ali nepozvani, od tega, kar imamo, svojemu narodu, naj mu samo vračamo, kar smo prejeli od naroda kot posojilo, ne kot dar« (M 1932, 298). Na pobudo Kluba starih goriških študentov so mu v Žapužah pri Ajdovščini odkrili spominsko ploščo. Psevdonimi in kratice: A. B.; Bogdan Kazak; DRAB.

Prim.: V članku navedena bibliografija; SBL I, 57; Moder, Moh. bibl. 445; ZSS IV, 146; JAlm 1923; 5. Kat. shod v Ljubljani, 1923, 266–270; IS (sl.), 1926, 11 (kot kandidat SLS); Bogdan Kazak, Iz zdravnikovih doživljajev, M 1931; Gabršček I, 524; II, pass.; Erjavec, pass.; Jagodic 131, 201, 455, 456; O odkritju spominske plošče: D[rago] K[lemenčič], Spomin zaslužnemu možu, Družina 1975 št. 30, str. 5; PDk 1975, 22. jul., str. 3 (s sl. plošče); M[aks] Hožič, Njegovo ime je vgrajeno v temelje naše OF, Delo 1975, 24 jul.; NL 1046, 1975, 24. jul. str. 5 (poročilo o odkritju plošče); Ljubljana v ilegali, I, 59–60; Zora 1910–11, 9/10, 13; † Dr. A. B., S 1943, 216, 3 nekrolog; Dr. A. B. na zadnji poti, S 1943, 218, 3; Velikonja Narte, Možu, ki mi je rešil življenje, S 1943, 218, 3; MSE I, 217; F. Adamič, Naš prispevek v razvoju genetike in žlahtnenja rastlin, ZZNT 2, 98–9; l. z. Fervidus [=Ludvik Zorzut], Dr. A. B., KolGMD 1975, 152; s prigodnico V mramoru sklesan spomin, str. 152–3 s sl.

R. B.+Ur.