Bratina, Janko (1882–1920)

Bratina Janko, pisatelj, r. 25. avg. 1882 na Otlici, u. 5. jan. 1920 v Lj. Gimnazijo je študiral v Gorici, slavistiko v Gradcu, kjer je 1908 promoviral. 1909 je postal biblijotekar na licejski knjižnici v Gorici, kjer je poučeval tudi na gimnaziji in moškem učiteljišču, od 1919 do smrti biblijotekar na licejski knjižnici v Lj. Izdal je povest »V znamenju miru« (Gorica 1905) in pisal beletristične podlistke, književna poročila in študije o naših starejših bogoslovnih pisateljih (v času in VBV). Gl.

Bratina Janko, pripovednik in literarni zgodavinar, profesor, knjižničar, r. 25. avg. 1882 na Otlici, u. 4. jan. 1920 v Lj. Oče Jernej, mizar, mati Ivana Krapež. Pri hiši se je reklo pri Toniškovih, družina je bila številna in revna. Po osn. š. v domačem kraju je obiskoval nemško gimn. v Gor., kasneje U v Gradcu, kjer je dosegel doktorat iz slavistike in primerjalne filologije (prom. nov. 1908), jan. 1909 pa je bil že nastavljen kot bibliotekarski praktikant v gor. licejski knjižnici. Službeno prisego je položil 7. apr. 1910. Istočasno z delom v knjižnici pa je poučeval slovenščino na gor. gimn. in na moškem učiteljišču. 16. nov. 1916 je bil imenovan za vojnega bibliotekarja v XI. avstroogrski armadi, kjer je ostal do 3. aprila 1918. Po vojni se je zaposlil v lj. licejski knjižnici najprej kot asistent, kasneje kot bibliotekar. Po 20-dnevnem zdravljenju (od 14. dec. 1919 do 4. jan 1920) je umrl v lj. bolnišnici. B.-ova dejavnost je šla v dve smeri: spočetka se je začel literarno udejstvovati, kasneje je prešel na literarnozgodovinsko področje. Z literarno prozo se je poskušal že kot dijak in kasneje kot vseučiliščnik. Pisal je (tudi pod psevdonimom Janko Filipovič Serjunov) v PrimL, Mir, E, Glas naroda, SN, SGos, še v P, DS, LZ in FoJ, Gorica, Dom. Teksti so krajše črtice, zgodbe ali novele, ki zajemajo snov iz domačega sveta ali študentovskega življenja, tako: Iz devete dežele, Občinski vodnjak, Moralist, Na ples, Mejnik (prvo tiskano delo), Francka, Gospod Hilarij, Naš pismonoša, Kozorepova povest, Mici, Po prvem izpitu, Preveč ljubezni, Zadnji dnevi filozofa Padeža itd. Edini daljši in tudi knjižno samostojno izdani tekst je povest iz domačega, otliškega sveta V znamenju miru (Gor. 1905). To je povest o »dobrem ljudstvu, z zlatim srcem pod trdo skorjo«, kakor ga pisatelj sam označuje. Pripoved je pravzaprav zgodba srenje, vaškega kolektiva, ki se upira tlaki in krivičnim davščinam in vsakršnemu pritisku tuje gospode, socialna podoba prebivalcev planote nad Vipavsko dolino okoli 1750. Literarno ni posebno uspela, vendar je zanimiva zaradi drugotnega gradiva (etnografskega). Literarnozgodovinske prispevke ima v DS, LZ (1905, 632–4) in v Č. Pomemben je njegov bibliografski prispevek Goriško slovensko časopisje, bibliografska črtica (Č 1915, 340–4), dalje razprava Janez Svetokriški in jezuit Segneri (Č 1915). Podobno je obdelal barnabita J. M. Žbogarja iz Solkana, Franca Ksaverja Galičiča in še katerega. Pomagal je Karlu Štreklju pri zbiranju slov. narodnih pesmi. Veliko je objavil tudi kritik in recenzij. Furlanske narodne pesmi in drugo blago je objavil v FoJ.

Prim.: Marijan Brecelj, Imeli smo jih... Kulturno zgodovinski drobci iz ajdovske občine 6, Ajdovski tekstilec 1968; F. Dobrovoljc, B. J., Leksikon pisaca Jugoslavije, Novi Sad 1972, 332; Dr. J. B.: (nekrolog), Slovenec 1920 (8. jan.); osebna mapa v NUK; † Dr. J. B., UL 1920, 4, 4.

Brj.