Bradaška, Matija (1852–1915)

BRADAŠKA, Matija (Mathias Bradaška, Matija Bradeško, Mathias Bradeshko), slikar, rezbar, fotograf (r. 17. 2. 1852, Lučine; u. 25. 12. 1915, Kranj). Oče Luka Bradeško, mizar, mati Helena Bradeško, r. Justin. Sin Anton Bradaška, slikar, sin Matija ml. Bradaška, slikar.

Pri petnajstih letih je stopil v uk k Štefanu Šubicu v Poljanah nad Škofjo Loko, kjer je ostal pet let. Sprva je kazal več zanimanja za rezbarjenje, pozneje pa se je skoraj v celoti posvetil slikarstvu. Eno leto je bil pomočnik pri slikarju Janezu Šubicu in pol leta pri Janezu Gosarju st. v Dupljah na Gorenjskem, potem je odšel k vojakom. 1873 se je po poroki z Apolonijo Ferlan, sorodnico Šubicev, kot samostojen mojster naselil v Poljanah, naslednje leto pa se je preselil v Kranj in v Savskem predmestju odprl lastno slikarsko-obrtniško delavnico. Ukvarjal se je predvsem s cerkvenim stenskim in oljnim slikarstvom, občasno je izdeloval kipe (npr. za ž. c. v Javorjah v Poljanski dolini), po potrebi je delal kot restavrator (npr. v Tržiču, Gorenjih Jesenicah), slikal je tudi portrete (npr. portret Franceta Prešerna) in bil eden prvih kranjskih fotografov.

Med cerkvenimi naročniki je bil zaradi všečnosti in cenovne dostopnosti zelo priljubljen, k temu pa je pripomoglo tudi njegovo članstvo v Društvu za krščansko umetnost. Največ njegovih del je na Gorenjskem, najdemo pa jih tudi drugod po Sloveniji; poznan je bil tudi na Hrvaškem.

Poleg cerkva je poslikaval tudi kapelice (npr. Predoslje, po 1878; Češnjevek, 1897; Krašnja, 1898; Kropa, konec 19. stoletja; Podbrezje, 1901) in znamenja. Naslikal je nekaj božjih grobov (npr. Črnomelj, ž. c., 1897) in bander (npr. bandero v Gornjesavskem muzeju Jesenice) ter okoli trideset križevih potov, v glavnem posnetih po Josephu von Führichu (npr. Kropa, p. c., 1880; Radomlje, 1883; Galicija, 1885; Mozirje, 1889; Lučine, 1900; Motnik, ž. c., 1901; Lom pod Storžičem, 1902; Planina nad Horjulom, 1904).

V Bradaškovo delavnico je poleti 1887 prišel Ivan Grohar, vendar jo je že po nekaj mesecih zapustil. Bradaška je hranil več osnutkov in slik kranjskega poznobaročnega slikarja Leopolda Layerja (in priskrbel v zvezi z njim več podatkov), pa tudi dela drugih slikarjev (npr. Janeza Šubica).

Od njegovih štirih sinov, ki so se prav tako ukvarjali s slikarstvom, sta najvidnejša najstarejši, Anton (1875–1924), in najmlajši, Matija ml. (1889–1962), ki je po očetovi smrti prevzel delavnico. Anton naj bi zadnji desetletji preživel v umobolnici v Ljubljani, kjer je, sodeč po dataciji ohranjenih slik (npr.Rožnovenska mati Božja, 1893, Kranjska Gora; Srce Jezusovo, Sv. Družina, 1910, Naklo), še vedno slikal. Sin Matija je v nasprotju z očetom le še redko dobil naročila za poslikave cerkva (npr. Dovje, 1919; Trzin), več je njegovih oltarnih slik (npr.Srce Jezusovo, Srce Marijino, 1919, Dovje; Sv. Janez Krstnik, 1923, Spodnji Otok; Srce Jezusovo, 1925, Radovljica; Sv. Anton Padovanski, 1934, Pudob). Na Gorenjskem je poslikal več kapelic in znamenj (npr. Bistrica pri Tržiču, 1927; Zabreznica, 1929; Tržič/Čegeljše, 1931; Naklo/Pivka, 1940; Češnjica pri Kropi, 1944). Za cerkev v Predosljah je skupaj z očetom naredil kulisne jaslice, 1936 pa še kulisni božji grob.

Slikarstvo Matije Bradaške sodi v nazarensko obarvani historizem poznega 19. stoletja. Ploskovite poslikave cerkvenih notranjščin učinkujejo čisto in urejeno, barve so močne in izrazite, poudarek je na risbi. Polne in plastične figure kažejo, da je poznal dela Janeza Wolfa, čigar slike je nekajkrat tudi obnavljal. Do figuralike je imel posebno afiniteto, včasih je slikal samo figuralno (npr. Preddvor), brez ornamentalnega okrasa, v čemer se razlikuje od drugih nazarenskih slikarjev, ki so ornamentiko kot enakovredno figuraliki redno vključevali v poslikave. Bil je zelo odvisen od predlog; kopiral je dela nazarenskih slikarjev (npr. Josepha von Führicha, Juliusa Schnorra von Carolsfelda, Heinricha Mückeja), Gustava Doréja (npr. v rožnovenski cerkvi v Kranju), pa tudi starejših mojstrov (npr. Tizianovo Assunto na Brinjevi gori), od domačih slikarjev se je zgledoval po Janezu in Juriju Šubicu (npr. Obiskovanje v rožnovenski cerkvi v Kranju). Najuspešnejši je bil, ko so načrte za poslikavo izdelali drugi. Poslikavi ž. c. v Begunjah in Predosljah sta narejeni po osnutkih Janeza Vurnika st., v Lešah pri Tržiču je slikal po načrtu Celestina Misa, načrte za neorenesančno poslikavo v Čadramu je priskrbel Avguštin Stegenšek. Kjer je Bradaška delal samostojno, je ornamentika večkrat neenotna in neskladna z arhitekturo (Lučine). V gotskih cerkvah je slikal srednjeveške geometrijske in rastlinske vzorce (Kranjska Gora), sicer pa prevladuje renesančni okrasni repertoar.

Bradaška Matija, slikar, r. v Lučinah 16. febr. 1852 (op. ur.: 17. febr. 1852), u. 25. dec. 1915 v Kranju. Njegov oče je bil mizar. V 15. letu je šel k podobarju in slikarju Štefanu Šubicu v Poljane, kjer se je pet let učil, najprej podobarstva, pozneje izključno slikarstva. Eno leto je potem služil kot pomočnik svojemu prijatelju Janezu Šubicu. Tedaj sta slikala pokopališko kapelo v Št. Rupertu. Nato je šel v Duplje h Gosarju. 1873 se je poročil s Šubičevo sorodnico Apolonijo Ferlan in se kot samostojen mojster naselil v Poljanah, a se že 1874 preselil v Kranj. V Kranju je okrasil vse tri cerkve s freskami; prav tako svetišče na Primskovem pri Kranju, v Predosljah, Lučinah, Kranjski gori, Lešah, na Dobravi pri Kropi, Otočah, Begunjah, v Preddvoru, Zapogah, Šmartnu pod Šmarno goro, Bovcu na Goriškem, vso cerkev v Čadramu, na Brinjevi gori pri Zrečah, v Dolenji vasi pri Vidmu in v Mozirju. Mnogo je napravil tudi oltarnih oljnih slik in ok. 30 križevih potov. Ljubil je jasne barve. — Prim.: Gorenjec 31. dec. 1915; Sava 31. dec. 1915. St.