Novi Slovenski biografski leksikon
BRADAČ, Fran (Franc Bradač), klasični filolog, prevajalec (r. 15. 6. 1885, Jama pri Dvoru; u. 1. 5. 1970, Ljubljana). Oče Ivan Bradač, delavec v železolivarni, mati Katarina Bradač, r. Lazar. Sin Franjo Bradač, pravnik, hči Zorka Bradač, pianistka, glasbena pedagoginja.
Kot otrok je živel pri sorodnikih v Ljubljani, kjer se je šolal na Prvi državni (pozneje klasični) gimnaziji in 1905 maturiral. Klasično filologijo je s pomočjo Knafljeve štipendije študiral 1905–10 pri Eugenu Bormannu, Edmundu Haulerju, Hansu von Arnimu in Augustu Engelbrechtu na Dunaju, kjer se je 1910 poročil s Čehinjo Boženo Ondráček iz Kolína. Študij je nadaljeval v Zagrebu, kjer je doktoriral pri Augustu Musiću z disertacijo O preskriptivnem optativu pri Sofokleju (1920). Nato se je eno leto izpopolnjeval v Pragi, kjer je spisal razpravo o Sofoklejevih Trahinkah, na podlagi katere je bil v Ljubljani habilitiran, in en mesec v Berlinu. 1910–23 je bil profesor na Prvi državni gimnaziji v Ljubljani, 1923–45 je bil zaposlen na ljubljanski Filozofski fakulteti, sprva kot docent. Med njegovimi študenti so bili Albin Vilhar, Josip Ilc, Milan Grošelj, Jože Košar in Jože Kastelic; 1931 je na kongresu slovanskih klasičnih filologov v Pragi kot član jugoslovanske delegacije predstavljal ljubljansko univerzo. 1936 je na podlagi razprav, objavljenih v obdobju 1926–33, postal izredni profesor za grški jezik in književnost. Te razprave so: Prispevki h kritiki teksta k Evripidovemu Hipolitu (1926), Zavesa starogrškega gledališča v klasični dobi (1927), Arhitektonika in simetrija v stari klasični poeziji (1928), Razlika med ei s futurom in eán s konjunktivom (1929), Der Gebrauch von árkho und árkhomai bei Homer (1930), Textkritische Bemerkungen – Euripides, Medea (1933), Quelques remarques sur l’épitaphe provenant de Césaree en Cappadoce (1932), Sofoklovi Sljednici i Euripidov Kiklop (1932) in Sapfina erotika (1933); kasneje je izšla še Kompozicija 64. Katulove pjesme (1933). Kot monografijo je izdal Postanek in razvoj drame 1 – tragedija (1931). Med drugo svetovno vojno (1944) so skupaj s celotno knjižnico Seminarja za klasično filologijo zgoreli tudi Bradačev obsežni rokopis kritično-eksegetične izdaje Aristotelove Poetike, pripravljen za natis, in rokopis Helenistična poezija v rimskih lirikih, interpretacije Evripidove Medeje, Evripidovega Hipolita ter Sofoklejevega Kralja Ojdipa ter tri četrt vseh pripravljenih predavanj. Avgusta 1945 je bil Bradač z odlokom ministra za prosveto Ferda Kozaka upokojen kot nasprotnik povojnega režima (z istim odlokom je moral z univerze denimo filozof France Veber, iz univerzitetne knjižnice pa klasični filolog Joža Glonar). Sprva je izgubil celo volilno pravico, grozila mu je izguba stanovanja na Gradišču 6 nasproti ljubljanske Drame (ki mu ga je hči ubranila s pomočjo Ljube Prenner), dobil je zelo majhno (po izjavi v intervjuju iz 1965 »sramotno«) pokojnino. Njegove šolske knjige so zaradi potreb ostale v rabi, a s prelepljenim avtorjevim imenom. Na tistem mestu je bilo nalepljeno naslednje besedilo »Odobril minister prosvete z odlokom K-83/1 od dne 1. avgusta 1945 kot učno knjigo za prehodno dobo«. Šele 1997 so mu na rojstni hiši odkrili spominsko ploščo, 1998 pa je bil skupaj z drugimi žrtvami ideoloških čistk na ljubljanski univerzi rehabilitiran.
Bil je prvi slovenski predavatelj klasične filologije na ljubljanski univerzi, kjer se je kot docent pridružil profesorju Janu Luňáku, Čehu, ki je pogosto predaval kar v nemščini. Izdal je več priročnikov in slovarjev, s katerimi je postavil temelje za slovenski pouk klasičnih jezikov, Grško slovnico (soavtor Josip Osana, 1919), Grško vadnico (1920), Latinsko-slovenski (1926) in Slovensko-latinski slovar (1944) ter Nemško-slovenski (1928), Češko-slovenski (1929) in Slovensko-nemški slovar (1930), Slovar tujk (1929) ter učbenik Nemški glagol (1938). Mnoga med temi deli so doživela več izdaj. Zlasti latinski slovar je ob monumentalnem, vendar založniško neuspešnem projektu slovarja Frana Wiesthalerja zagotovil osnovno pomagalo za pouk latinščine. 1937 je izšel v drugi, 1955 pa v tretji izdaji in je bil do konca stoletja z vrsto ponatisov pripomoček, ob katerem so se šolale generacije gimnazijcev.
Kot prevajalec iz latinščine in grščine je Bradač poslovenil vrsto najpomembnejših antičnih del. Ko je na univerzi postal persona non grata, je s svojim nekdanjim študentom Jožetom Košarjem pri mariborskih Obzorjih ustvaril zbirko Iz antičnega sveta, osrednji založniški projekt, v okviru katerega so v naslednjih desetletjih izhajali prevodi klasičnih avtorjev. Kako zelo povezan je bil z njo, kaže dejstvo, da je od prvih desetih knjig v zbirki kar šest njegovih. Njegov antični opus je impozanten, za delo v šoli je še pred prihodom na univerzo izdal Izbrane pesmi rimskih lirikov Katula, Tibula in Propercija (1921) ter jih nato objavil v slovenskem prevodu z naslovom Iz starorimske lirike (1923). Prevedel je Evripidove tragedije Medeja (1924), Hipolit (1925) in Ion (1962) ter satirsko igro Kiklop (1932), pa Aristofanove komedije Aharnjani (1925), Ptiči (1959) in Lizistrata (1959). Prevedel je tudi tri Mimnermove elegije (1930), Longov ljubezenski roman Dafnis in Hloa (1952), Pisma Plinija Mlajšega (1962), celoten Vergilijev pesniški opus – tako Bukolika in Georgika kot Eneida so izšli v istem letu (1964), pa Senekova Pisma (1966) ter Tacitove Anale (1968) in Platonov dialog Fajdros (1969). Prevoda Kvinta Kurtija Rufa Aleksander Veliki Makedonski in Tita Livija Od ustanovitve mesta sta ostala v načrtu, posthumno pa sta izšla Ciceronovo Največje dobro in največje zlo (1972, prevod je pod psevdonimom Tone Ločnikar dokončal Jože Košar) in prevod Pavla Diakona Zgodovina Langobardov (1988, rokopis je z izvirnikom uskladil Bogo Grafenauer).
Poleg klasikov je prevajal tudi strokovno literaturo, zlasti priročnike. Obsežen je njegov korpus literarnih prevodov iz češčine, nemščine in angleščine.
Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine