Božič, Janez (1829–1884)

BOŽIČ, Janez (Ivan Božič, Ivan Božić; šifre: I. B.; J. B.), duhovnik, pisatelj (r. 15. 10. 1829, Nova vas pri Lescah; u. 28. 5. 1884, Korte/Trögern, Avstrija). Oče Jožef Božič, mati Helena Božič, r. Kristofič.

Obiskoval je gimnazijo v Ljubljani (1842–50). Bil je sošolec Janeza Trdine in Matije Valjavca ter eden najuspešnejših dijakov. Že kot gimnazijec je na pobudo Janeza Zlatousta Pogačarja sodeloval pri Slovenskem cerkvenem časopisu/listu (od 1847 Zgodnja Danica) in Vedežu. Nadaljeval je s študijem teologije (1850–54), v duhovnika je bil posvečen 1854. Med dveletnim kaplanovanjem v Krašnji je skupaj z Matejem Frelihom (Frölichom) uredil dva letnika Koledarja za Slovence s podobami (v Ljubljani, 1855 in 1856). Zaradi bolezni in vedno očitnejše oglušelosti je po Trdinovem posredovanju kot suplent 1856 sprejel službo na gimnaziji na Reki, kjer je 1856–57 poučeval latinščino in nemščino. Sluh se mu je izboljšal, zato se je odločil za študij klasičnih in slovanskih jezikov na Dunaju, vendar študija ni dokončal. Poleti 1864 je odšel v Celovec, kjer je opravljal duhovniški poklic. Po ustanovitvi prvega političnega časopisa na Koroškem Slovenec (1865) se je odločil, da prevzame njegovo urednikovanje. Zaradi članka z naslovom »Sawaschnigg − dvakrat Jurij!«, ki ga je napisal kot protest proti tedanjemu kranjskemu deželnemu šolskemu nadzorniku Juriju Zavašniku, je bil obsojen na večtedensko zaporno kazen. Po prenehanju izhajanja Slovenca (1867) je ostal v Celovcu, kjer je sodeloval v političnem življenju v obrambo slovenske nacionalne ideje. Sodeloval je tudi pri reviji Besednik. 1879 je že po upokojitvi postal oskrbnik beneficija v Kortah v obirski župniji pri Železni Kapli na kranjsko-koroški meji.

Prevedel in priredil je roman Harriet Beecher Stowe Koča strica Toma v obliki nabožne povesti Stric Tomaževa koča ali življenje zamorcov v Zjedinjenih državah severne Amerike od Henriete Stowe (v Celovcu, 1853). 1854 je prevedel prvi del Vodila grešnikov Ludovika Granaškega. 1861–62 je prevedel Platonovega Kritona in Apologijo, ki sta izšla v tretjem delu revije Cvetje iz domačih in tujih logov. Pisal je tudi za Novice.

Božič Janez, pisatelj, r. 15. okt. 1829 v Novi vasi pri Lescah na Gor., u. 28. maja 1884 v Kortah. Dovršil je kot eden najboljših učencev gimnazijo (1842–50, sošolec Trdinov in Valjavčev) in bogoslovje (1850–54) v Lj. (ord. 30. jul. 1854). Nato je kaplanoval dve leti v Krašnji, kjer je (radi vlažnega stanovanja) obolel in skoro oglušel. Zato je v šol. l. 1856/7. sprejel vabilo ravnateljstva (t. č. nemške) gimnazije na Reki, došlo mu po Trdinovem posredovanju, in odšel tja kot suplent (litterae commendatitiae škof. ord. 28. dec. 1856), učil je tam še v šol. l. 1857/8. Ker se mu je sluh izboljšal le začasno, je šel jeseni 1858 na Dunaj študirat klasično in slovansko jezikoslovje; vpisan je bil še v zim. teč. 1861/62. V poletju 1864 se je zatekel v Celovec, da bi stopil na Koroškem v dušno pastirstvo, a ko je Einspieler 1865 ustanovil Slovenca, je prevzel uredništvo in prosil po lj. šk. ord. za kaplansko pokojnino, ki se mu je dovolila 18. marca 1865. Ostal je v Celovcu tudi po prestanku Slovenca (1867) in se udeleževal nar. dela, 1879 pa je šel kot upokojenec oskrbovat beneficij v Kortah (ust. 1861 po kmetu Krničarju, ki je dal sezidati tudi cerkvico) v obirski župniji pri Železni Kapli. Na pobudo Jan. Zl. Pogačarja je začel B. že kot gimnazijec 1848 sodelovati pri Slov. cerkvenem časopisu (od 1849 ZD) in Vedežu, kot bogoslovec je »svobodno za Slovence zdelal« povest »Stric Tomaž ali žvljenje zamorcov v Ameriki od Henriete Stowe« (v Celovcu 1853, dve leti potem, ko je izšel angl. izvirnik, hkrati z Malavašičevim prevodom) in poslovenil prvi del »Vodila grešnikov« o. Ludovika Granaškega (Lj. 1854). Kot kaplan je uredil (z Matevžem Frelihom) dva letnika »Koledarja za Slovence« (Lj., za 1855 in 1856). Na Dunaju pa je poslovenil Platonovega Kritona in Apologijo (3. delo Janežičevega »Cvetja iz dom. in tuj. logov«, Celovec 1862) in pisal tudi za Novice. Odlično je sodeloval pri Einspielerjevem Slovencu in pozneje tudi pri Besedniku. — Prim.: Levec, LZ 1884, 445; Kres 1884, 376; Marn, Jezičnik XXV, 79; Glaser III, 201; arhiv škof. ord. v Lj., vseučilišča na Dunaju; letopisi reške gimnazije; Catalogus cleri lj. škof. Prim. tudi Valjavčeve »Sanje«, Poezije 1899, 147, in avtobiografijo v KK ll, 174; Trdinove Zbr. sp. I. 192, 252. Grf.