Novi Slovenski biografski leksikon
BORŠTNIK, Zofija (rojstno ime Sofija Turk; umetniško ime Zvonarjeva; Sofija Zvonarjeva - Borštnik, tudi Sofija Borštnik - Zvonarjeva, Sofija Borštnik), igralka (r. 15. 5. 1868, Ljubljana; u. 3. 12. 1948, Zagreb, Hrvaška). Oče Janez Turk, dimnikarski mojster, mati Marija Turk, r. Tomel. Mož Ignacij Borštnik, igralec, režiser, gledališki pedagog.
Osnovno šolo je obiskovala v Ljubljani. Od 1882 je hodila v šolo Dramatičnega društva, kjer je bil njen prvi učitelj Josip Goetzel, od 1886 pa Ignacij Borštnik. 1887 je obiskovala dramatično šolo v Pragi pri Josefu Šmahi, 1902 pa šolo Aleksandra Strakoscha na Dunaju. Gledališko kariero je začela v Zagrebu, nato pa je delovala v Ljubljani, Zagrebu, Sofiji, Osijeku in drugod, povsod kot prva igralka.
Nastopila je v otvoritvenih predstavah takratnega Deželnega gledališča v Ljubljani (1892, sedanja Opera), Hrvatskega narodnega kazališta v Zagrebu (1895), Bolgarskega narodnega gledališča v Sofiji (1907) in Narodnega gledališča v Ljubljani – Drame (1919), kjer je bilo dotlej nemško gledališče.
Na odru ljubljanske čitalnice je debitirala decembra 1882 pri komaj štirinajstih letih z vlogama hčerke Jelice (Kosta Trifković: Šolski nadzornik) in kot hišna Jerica (Adolf L'Arronge, Gustav Moser: Oče so rekli, da le!). Živahna deklica, ki so ji priznali brhko zunanjost in izredno nadarjenost, je zaradi pomanjkanja igralk kmalu začela dobivati različne vloge; tudi vdove in fante v danes večinoma pozabljenih burkah, npr. Luiza (Friderich Schiller: Kovarstvo in ljubezen, 1886), Gregec (Gustav Heinrich Putlitz: Damoklejev meč, 1885), Ana Andrejevna (Nikolaj Vasiljevič Gogolj: Revizor, 1887).
Po Zvonarski 8, kjer je družina Turk živela ob popisu prebivalstva 1880, si je Zofija izbrala umetniško ime Zvonarjeva, s katerim se je podpisovala že od svojih prvih dveh vlog naprej.
Kljub ugodnim kritikam se je odzvala vabilu na igralsko izpopolnjevanje v Prago, k režiserju Josefu Šmahi. Tam je ostala le kratek čas, čeprav je imela možnost angažmaja v praškem gledališču (Narodni divadlo), kjer bi igrala neprimerno boljše vloge, kot so bile tiste v Ljubljani 1887–92. V tistem času je bila namreč Ljubljana brez gledališke hiše, saj je stara (na mestu današnje Filharmonije) februarja 1887 pogorela, nova (na mestu današnje Opere) pa je bila odprta šele jeseni 1892. Gledališče je v vmesnem času delovalo v skromnih razmerah na čitalniškem odru v Šelenburgovi ulici.
Kot igralka se je Zofija Zvonarjeva sprva nagibala k patetično romantični teatraliki, sčasoma pa je razvila moderni način igre, ki je prišel do izraza predvsem v dramah modernih avtorjev. Navdušene kritike si je prislužila zlasti v vlogah Klare (Friderik Hebbel: Marija Magdalena, 1890), Nore (Henrik Ibsen: Nora, 1892), Fedore (Victorien Sardou: Fedora, 1893), Maguerite (Alexandre Dumas: Dama s kamelijami, 1893), Amy (Alexandre Dumas: Kean, 1894), Margite (Franjo Marković: Karlo Drački, 1894), Magde (Herman Sudermann: Dom, 1895), Antigone (Sofokles: Antigona, 1896), Rozaure (Pedro Calderon de la Barca: Življenje je sen, 1899), Desdemone (William Shakespeare: Othello,1900), Salome (Herman Sudermann: Janez Krstnik, 1901), Amalije Edelreichove (Friedrich Schiller: Razbojniki, 1907), Laure (August Strindberg: Oče, 1909) idr.
1882–94 je bila članica Deželnega gledališča v Ljubljani, kjer je začela s prvimi mladostnimi nastopi. Nastopila je v naslovni vlogi Veronike Deseniške Josipa Jurčiča, ki jo je Ignacij Borštnik priredil za otvoritveni večer nove stavbe Deželnega gledališča v Ljubljani septembra 1892. Njeno Veroniko so kritiki ocenili kot odlično umetniško dovršeno igro, v kateri je izrazila izjemno nadarjenost, kakršno je opaziti pri najboljših svetovnih igralkah. Kot igralka se je z enako resnostjo in prizadevnostjo vživljala v vsako vlogo, tako tragično kot lahkotno, imela je izjemen dar za naravno podajanje zahtevnih tragičnih likov brez patosa in pretiravanja, ki sta bila značilna za mnoge igralce tistega časa. Skupaj z Ignacijem Borštnikom jo je 1894 za Hrvatsko zemaljsko kazalište angažiral intendant Stjepan Miletić. Revno ljubljansko Deželno gledališče se v tedanjih provincialnih razmerah v umetniški tekmi ni moglo primerjati s hrvaškim gledališčem, ki je imelo ugodnejše pogoje za razvoj. Odhod obeh Borštnikov je bil za ljubljansko Deželno gledališče hud udarec. 1895 so odprli novo stavbo zagrebškega gledališča, Zofija Borštnik je bila tam angažirana kot ena izmed prvih igralk. Zagreb je zanjo pomenil razvoj in umetniški vzpon, saj ji je omogočil bogate umetniške in gmotne možnosti. 1897–1902 je osvajala različne odre v Zagrebu, Sofiji in Ljubljani. Nenehno se je izobraževala, pogosto je bila gostja slovenskih odrov, na zagrebškem pa je s presledki delovala do 1907.
Zagreb je z obema Borštnikoma dobil igralca izrazito realističnih, pa tudi naturalističnih sozvočij in odrske izraznosti, nosilca repertoarja Henrika Ibsena, Gerharta Hauptmanna in sodobne domače produkcije. Zofija Borštnik se je zaradi svojega temperamenta večkrat sprla s sodelavci, po petih sezonah je bila 1902 v Zagrebu odpuščena zaradi spora z zagrebškim intendantom Ivom Hreljanovićem. Odšla je najprej v Nemčijo, nato na Dunaj, 1904 je gostovala v Beogradu, potem pa se je odločila za Sofijo, kjer je bila angažirana v sezonah 1905/06 in 1906/07.
Vračala se je tudi v Ljubljano, kjer je bila vedno lepo sprejeta. Na povabilo novega intendanta Friderika Juvančiča je prišla 1907 za tri nepolne sezone. Bila je angažirana kot prva dramska igralka. Nora Henrika Ibsena je postala njena življenjska vloga, igrala jo je kar osemindvajset let na ljubljanskem, zagrebškem in sofijskem odru; ta vloga ji je prinesla veliko priznanj. Morda poslednji triumf je slavila decembra 1907 z Noro ob petindvajsetletnici dela na ljubljanskem, zagrebškem in sofijskem odru.
V sezoni 1908/09 je vodstvo gledališča prevzel Fran Govekar in med njima so se začeli spori, tudi sodni, saj je bila Zofija Borštnik prepričana, da jo kot igralko zapostavlja. Po izgubljeni tožbi je bila 1910 v ljubljanskem gledališču odpuščena, vrnila se je v Zagreb.
1911 je nastopala in režirala v Osijeku, 1913 v Zagrebu, pri čemer je bila večkrat brez stalnega angažmaja.
1918–22 so se vrstila razočaranja in prizadetosti nekoč sloveče igralke. Z Ignacijem Borštnikom sta se neuradno ločila, Zofija se je dogovorila za gostovanja z novim ravnateljem ljubljanske Drame Hinkom Nučičem. K sodelovanju jo je vabil tudi režiser Milan Skrbinšek iz Slovenskega gledališča v Trstu, kjer je stalno živela. V Ljubljano se je zmagoslavno vrnila v vlogi Majke (Ivo Vojnović: Smrt majke Jugovićev,1919). Z Vrzo (Josip Jurčič: Tugomer, 1919) je požela ovacije presrečne slovenske gledališke publike, saj se je zastor dvignil kar štirinajstkrat. S to vlogo je simbolično poudarila začetek nove dobe slovenskega gledališča.
Naslednjič je na oder stopila šele 1920, ko so na repertoar prišle Laura (Avgust Strindberg: Oče), Nora (Henrik Ibsen: Nora) in Alice (August Strindberg: Smrtni ples). Močno je bila prizadeta zaradi kritike Franceta Koblarja, da se je v svoji vlogi Nore postarala. Tudi Alice iz Smrtnega plesa so kritiki ocenili kot stvaritev rutinirane, včasih nervozne igralke, ki ponekod nehote pretirava; edino Koblar je Alice pohvalil kot njeno najboljšo vlogo zadnjega obdobja. Zofija Borštnik se je zapletala v nove spore z gledališkimi kritiki, režiserji in intendanti. Malenkosten razlog je bil dovolj, da je zapustila predstavo, in gledališka uprava ji je razveljavila pogodbo. 1920 jo je angažiralo gledališče v Ljubljani, že 1922 pa jo je zaradi osebnega spora odpustilo. Z vlogo Gertrude (William Shakespeare: Hamlet, 1922) se je konec januarja 1922 sklenila njena odrska pot na Slovenskem, ki bi lahko še najmanj desetletje ustvarjala v mladem, komaj obnovljenem slovenskem gledališču. Končalo se je s sporom pred sodiščem in igralka se je poražena ter zagrenjena umaknila iz Ljubljane.
Upokojila se je 1926 v Ljubljani in nato živela v Zagrebu, kjer je istega leta nastopila še zadnjič. Živela je ponosna, a povsem osamljena in neznana novemu gledališkemu rodu. Pokopana je na zagrebškem pokopališču Mirogoj, grob je prekopan.
Bila je najboljša učenka Ignacija Boršnika, ki je bil natančen in strog učitelj. Kot ženska je bila zelo samosvoja, samozavestna, odločna, energična in zadnja leta svojega igranja že skoraj čudaško umaknjena vase. Bila je izrazita zastopnica teatrske vélike mode bontona tiste dobe ter vseh njenih odtenkov, fines in manir, ki jih je gojilo evropsko gledališče. Bila je mojstrska interpretka in primadona po vzoru Eleonore Duse z zapleti, spori in sodnimi procesi v osebnem življenju.
Zofija Borštnik spada med prve slovenske poklicne igralke, bila je ena največjih tragedinj ter najpomembnejših ljubljanskih in zagrebških umetnic na prelomu 19. in 20. stoletja. Imela je izjemen naravni dar, prikupno zunanjost in ognjevit temperament, ki ji je omogočal interpretacijo kar najbolj zahtevnih in raznolikih odrskih postavitev klasičnega in modernega repertoarja od monumentalnih antičnih junakinj do preobčutljivih žensk modernega časa. Igrala je v slovenščini, hrvaščini, nemščini in bolgarščini.
Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine