Borštnik, Ignacij (1858–1919)

BORŠTNIK, Ignacij (Ignaz Borschnik, Ignjat Borštnik; umetniško ime Gorazd), igralec, režiser, gledališki pedagog (r. 1. 7. 1858, Cerklje na Gorenjskem; u. 23. 9. 1919, Ljubljana). Oče Jožef Borštnik, kmet, mati Marija Borštnik, r. Hribernik. Žena Zofija Borštnik, igralka.

Osnovno šolo je obiskoval v Cerkljah (1868) in Ljubljani (1869–71). Od 1872 je v Ljubljani obiskoval klasično gimnazijo (prve tri razrede) in morda učiteljišče. 1878 je opravil triletno vojaško obveznost in se zaposlil kot uradnik pri podružnici banke Slavija v Ljubljani, ki jo je vodil Ivan Hribar. Obiskoval je šolo Dramatičnega društva, ki sta jo vodila Anton Trstenjak in Josip Stare. Podobno kot drugi slovenski igralci druge polovice 19. stoletja je tudi Borštnik na poklicni gledališki oder stopil iz ljubiteljskih vrst.

Prvič je z dobrimi kritikami nastopal v ljubljanski čitalnici decembra 1882 v vlogi Danila (Kosta Trifković: Svojeglavneži), kjer je nastopala tudi Zofija Turk (umetniško ime Zofija Zvonar), njegova bodoča življenjska in umetniška sopotnica. 1882–85 je nastopal pod psevdonimom Gorazd. Odigral je petnajst vlog, večinoma v komedijah Johana Nestroya in Ferdinanda Raimunda ter francoskih salonskih dramah. Eno od Nestroyevih komedij je tudi režiral.

Med prvimi je Borštnikovo nadarjenost opazil Ivan Hribar, ki je spodbudil nadaljevanje njegovega igralskega izobraževanja. Tako je 1885–86 obiskoval igralsko šolo na Dunaju, šolanje pa je financiralo slovensko Dramatično društvo. Njegova profesorja, igralca Burgtheatra Bernhard Baumeister in Friedrich Krastel, sta zastopala deklamatorno in patetično šolo, medtem ko je bil edini pristaš realistične preprostosti in nepatetične igre Rudolf Tyrolt, čigar usmeritev je postala temeljna za Borštnikovo umetniško ustvarjanje.

Po vrnitvi v Ljubljano 1886 je v Dramatičnem društvu prevzel vodenje in režijo društvenega gledališča. Še istega leta je prevzel tudi vodstvo novoustanovljene dramske šole, kasneje istega leta pa še vodstvo društva. Do 1894 je v društvu deloval kot gledališki pedagog, umetniški vodja, režiser in glavni igralec. Do požara februarja 1887 je prirejal predstave v starem gledališču ter v Čitalnici igral ljubezenske in komične vloge. 1892 je na stari čitalniški oder pripeljal prvo moderno evropsko dramo, Noro Henrika Ibsena, z Zofijo Zvonarjevo v naslovni vlogi. Septembra 1892 je v novi stavbi (današnja Opera) začelo delovati novoustanovljeno Deželno gledališče, vodenje je prevzel Borštnik. V njegovi režiji je v otvoritveni predstavi Veronika Deseniška Josipa Jurčiča naslovno vlogo spet upodabljala Zofija Zvonarjeva, s katero se je 1889 poročil.

Kot zagovornik odrskega realizma je svoje poglede javnosti večkrat predstavljal v pisnih prispevkih. Do sodelavcev je bil zelo kritičen. Zaradi nezaupanja do gledališkega ansambla je redko uprizarjal zahtevnejša dela.

1894 je skupaj z ženo sprejel povabilo upravnika zagrebškega gledališča Stjepana Miletića in se preselil v Zagreb. Tam je med 1894 in 1918 ustvarjal temelje hrvaške moderne realistične igre. Skupno delo z Miletićem je kasneje ocenjeval kot svoja najlepša leta z odprtimi potmi v umetniškem ustvarjanju. Odhod zakoncev Borštnik iz Ljubljane je bil usoden za razvoj slovenskega gledališča, saj so odtlej v njem kar dve desetletji prevladovali češki igralci, režiserji in pevci. Zagrebško občinstvo je Borštnika sprejelo z veliko naklonjenostjo (sonorni glas, lahkotnost konverzacije, drznost njegovega realizma). V Zagrebu je v petindvajsetih letih delovanja odigral okrog 270 različnih vlog. Največ (okrog petdeset) nastopov je imel v sezoni 1907/08.

Ko je bilo 1908 prvič razpisano mesto ravnatelja v ljubljanskem Deželnem gledališču, so si mnogi prizadevali za Borštnikovo vrnitev, vendar je s podporo župana Ivana Hribarja mesto ravnatelja zasedel Fran Govekar.

1911 je bil Borštnik izvoljen za predsednika Združenja zagrebških gledaliških igralcev. Po odhodu Stjepana Miletića z mesta upravnika zagrebškega gledališča ni imel več enakih možnosti, vendar je še vedno veliko igral, čeprav so mu spori z novim upravnikom grenili zadnja zagrebška leta. V začetku gledališke sezone 1913/14 je prevzel vodenje ljubljanskega gledališča, a se je aprila 1914 vrnil v Zagreb, saj je bilo ljubljansko gledališče spremenjeno v kinematograf.

Junija 1918 je zadnjič nastopil v Zagrebu kot Edgar (August Strindberg: Smrtni ples). V svojem zadnjem zagrebškem obdobju je kot igralec in scenarist sodeloval tudi pri nastajanju hrvaške in pozneje jugoslovanske filmske industrije, kot so takrat imenovali še nepriznano novo zvrst umetnosti.

1919 se je v času obnove ljubljanskega gledališča vrnil v ljubljansko Dramo z željo in nalogo poskrbeti za šolanje domačih igralcev. Izdelal je podrobni učni načrt o triletnem šolanju gledaliških ustvarjalcev v okviru Glasbene matice v Ljubljani, ki je pomenil spodbudo tudi za poznejšo organizacijo gledališkega šolstva na Slovenskem. Nadaljevanje njegove poklicne poti je preprečila sorazmerno zgodnja smrt.

Igralec Borštnik se je po vrnitvi z Dunaja posvečal slikovitim značajem iz romantične drame in t. i. ljudski igri. Uspeh pred občinstvom je dosegal z zaokroženo kompozicijo, ostro karakterizacijo in zbranostjo celotne interpretacije. Igral je npr. hlapca Melhiorja (Johann Nepomuk Nestroy: Danes bomo tiči, 1885, to je bila tudi njegova prva režija), Ferdinanda (Friedrich Schiller: Kovarstvo in ljubezen, 1886), naslovno vlogo v Starem Iliji (Ignacij Borštnik, 1890), Revčka Andrejčka (Karl Morre: Revček Andrejček, 1887), Matijo Somraka (Ludwig Anzengruber: Krivoprisežnik, 1893) itd. Uveljavljal pa je tudi svojo težnjo po moderni dramatiki in prvi med Slovenci uprizoril Helmerja (Henrik Ibsen: Nora, 1892), Hlestakova (Nikolaj Vasiljevič Gogolj: Revizor, 1892) idr. Kritiki so mu priznavali elegantno zunanjost, lep glas, čisto, pravilno izreko in tem lastnostim primerno igro.

Enajst let po vrnitvi z Dunaja je bil duša vsega gledališkega dela in življenja v Ljubljani. Borštnik je pri vzgoji igralcev opuščal patetično teatralnost in se nagibal k realizmu. Vzgojil je celo vrsto slovenskih igralcev, med njimi popularnega komika Antona Verovška, Avgusto Danilovo in Zofijo Zvonar.

Na zagrebškem odru so ga vabile zahtevne vloge sodobnega psihološkega repertoarja, kot npr. Oswald (Henrik Ibsen: Strahovi, 1896). Zaradi značaja in nagibanja k poudarjanju družbenih, duhovnih, pa tudi patoloških anomalij v posameznih dramskih likih je postal prvi hrvaški tolmač ruskega repertoarja v vlogah Astrova (Anton Pavlovič Čehov: Striček Vanja, 1902), Satina (Maksim Gorki: Na dnu, 1903) in Fjodorja Karamazova (Fjodor Mihajlovič Dostojevski: Bratje Karamazovi, 1912). Zagreb je z zakoncema Borštnik dobil igralca realističnih, pa tudi naturalističnih sozvočij in odrske izraznosti, nosilca repertoarja Henrika Ibsena, Gerharta Hauptmanna in vse sodobne domače produkcije. Borštniku so zagrebški kritiki priznavali diskretnost, čut za mero, izogibanje karikiranju, odrsko naravnost, prepričljivost in inteligenco. Večinoma je šlo za glavne, besedilno obsežne in interpretativno zahtevne vloge, kar veliko pove o njegovi vsestranski aktivnosti, ki je zajemala repertoar najširšega obsega. V zagrebškem gledališču je izpopolnil načine za prikaz problematičnih značajev v klasični drami in ponekod dosegel malone hipnotični učinek. Najboljši je bil v interpretacijah modernih vlog iz sodobnega realističnega in psihološkega repertoarja. Vloge v naturalistični drami je oblikoval v zgoščeni kompoziciji, z nenavadno individualizirano, ritmično natanko pretehtano dikcijo in zadržano, malodane demonsko energijo (Gerhart Hauptmann, Avgust Strindberg itd.).

Boršnik se je v tistem času v Ljubljano vračal le kot gost. Nastopil je v naslovni vlogi pri ljubljanski krstni predstavi prve drame Ivana Cankarja Jakob Ruda (1900), istega leta pa je poskrbel za uprizoritev te drame v Zagrebu kot prevajalec, režiser in igralec naslovne vloge. V Cankarjevih dramah na gostovanju v Ljubljani je ustvaril nekaj svojih najboljših igralskih vlog, npr. Jakob Ruda (Jakob Ruda, 1900) in Kantor (Kralj na Betajnovi, 1918), slednja je bila Borštnikova paradna slovenska vloga. S Cankarjem ju je vezalo medsebojno zaupanje in spoštovanje, pri čemer je Borštnik Cankarjevim dramam utiral pot na zagrebški oder.

Petindvajsetletnico umetniškega ustvarjanja je proslavil v Zagrebu kot stari Grutz (Karl Schönherr: Zemlja, 1907), podobno tudi tridesetletnico z velikim uspehom v vlogi mojstra Antona (Friderik Hebbel: Marija Magdalena, 1913).

Njegove vloge lahko razdelimo na nekaj skupin. Prvo mesto pripada klasiki, kjer je mojstrsko upodobil nekaj vlog iz klasičnega repertoarja, npr. Tartuffa (Jean Baptiste Poquelin Molière: Tartuffe, 1895) ali Gesslerja (Friedrich Schiller: Viljem Tell, 1906). Sodeloval je v celotnem shakespearskem ciklu Stjepana Miletića: kot Edmund (Kralj Lear, 1894), Hamlet (Hamlet, 1895), Tibalt (Romeo in Julija, 1895), Rihard (Rihard III., 1896), Jago (Othello, 1898), Shylock (Beneški trgovec, 1898), Gremio (Ukročena trmoglavka, 1900), Pompej (Antonij in Kleopatra, 1906), Macbeth (Macbeth, 1911) itd. Najljubše pa so mu bile moderne realistično-naturalistične vloge različnih avtorjev: Henschel (Gerhart Hauptmann: Voznik Henschel, 1899), Keller (Hermann Sudermann: Očetovski dom, 1899), Lazaro (Gabriele d'Annunzio: Jorijeva hči, 1911), Nil (Maksim Gorki: Malomeščani, 1903), Boris Godunov (Aleksej Konstantinovič Tolstoj: Smrt Ivana Groznega, 1905), Astrov (Anton Pavlovič Čehov: Striček Vanja, 1902), Fjodor Karamazov (Fjodor Mihajlovič Dostojevski: Bratje Karamazovi, 1912), Herod (Oscar Wilde: Saloma, 1905). V dramah Henrika Ibsna je bil legendarni Oswald (Strahovi, 1896), Rank (Nora, 1903), Gregers (Divja račka, 1904), Brack (Hedda Gabler, 1906), Tujec (Gospa z morja, 1908), Kroll (Rosmersholm, 1910), Halvard Solness (Gradbenik Solness, 1913). Tudi v dramah Avgusta Strindberga je bil nepozaben, npr. Gustav (Upnik, 1904), Östermark (Tovariši, 1907), Ritmojster (Oče, 1912) in Edgar (Smrtni ples, 1918). Posebne pozornosti je vreden Borštnikov delež v izvirnem repertoarju, sodobni hrvaški dramatiki so imeli v njem zanesljivega interpreta. Bil je Niko Marinović (Ivo Vojnović: Ekvinokcij, 1895), Srdovlad (Dimitrije Demeter: Teuta, 1898), Jegor Jegorović (Milan Ogrizović: Sujet, 1906), Ćako (Petar Petrović Pecija: Solza, 1907), Ilija Šalić (Josip Kosor: Požar strasti, 1911) itd.

Kot pisatelj je bil Borštnik učenec Ludwiga Anzemgruberja. V svojih dramskih poskusih, ki se jih je lotil zaradi repertoarne nuje in v skrbi za slovensko izvirno igro, je dosegel sorazmerno izvirnost v ljudski igri. Dramatiziral je novelo Ivana Tavčarja Otok in Struga (1888), priredil pa komično sliko Ponesrečena glavna skušnja, ki jo je uprizoril v Dramatičnem društvu 1886. Poleg tega je napisal dvoje izvirnih dram: precej učinkovito ljudsko igro Stari Ilija (1891) in izgubljeno Ni moj okus (1891).

Prevedel je nekaj nemških del (Martin Böhm: Njegova gospa se brije, 1887; Charlotta Birch-Pfeiffer: Mesto in vas, 1888; Karl Dietmar Kohl Leopold: Kastor in Poluks in Milord Cartouche, obe prevedeni 1889; Theodor Wehl: Zlobna šala, 1890; Karl August Görner: Putifarjeva žena, 1906) in češko igro (Josip Štolba: Bratranec, 1902) ter veseloigro neznanega avtorja Bukovška goska.

Uveljaviti se je skušal tudi kot esejist in pesnik, čeprav kot igralec na odru ni maral vezane besede. Napisal je okrog šestdeset pesmi, v katerih so poleg preprostih verzov z otožnimi spomini na domače gore tudi nekatere pretresljive izpovedi dramskega umetnika, kot je npr. Spustite zagrinjalo. Pred koncem življenja je pripravljal pesniško zbirko, ki pa je ni izdal.

Po njem se imenuje trg v Ljubljani, ulica v Mariboru in od 1966 osrednji slovenski gledališki festival v Mariboru, na katerem podeljujejo najvišja slovenska gledališka priznanja in nagrade, mdr. od 1970 Borštnikov prstan, najvišje priznanje za življenjsko delo.

Borštnik Ignacij, igravec, r. 11. jul. 1858 (op. ur.: 1. jul. 1858) v Cerkljah na Gor., u. 23. sept. 1919 v Lj. Po nekaj razr. gimnazije in učiteljišča v Lj. je postal uradnik banke Slavije in kot diletant nastopal v lj. Čitalnici (prvič 10. dec. 1882). Jeseni 1885 je odšel na Dunaj v dramatično šolo, se vrnil 1886 v Lj. in vodil dramat. šolo ter prirejal predstave v starem gledališču (do požara 17. febr. 1887), potem igral v Čital. ljubimce in komične vloge. Ob otvoritvi novega gledališča (29. sept. 1892) je govoril Funtkov prolog in priredil Jurčičevo »Veroniko Deseniško«. Maja 1894 je sprejel po Miletiću vabilo v Zagreb, 1919 se vrnil k drami v Lj. Začel je (pod psevdon. »Gorazd«) v majhnih vlogah, potem prevzemal večje (»Kovarstvo in ljubezen«, »Revček Andrejček«), v Zagrebu nastopil kot Loris Spanor (»Fedora«) in drž. pravdnik (»Valenska svatba«). Ljubil je klasični repertoar (Kasij, Hamlet, Kean, Tartuffe, Alba, Jago, Rihard III., Shylok), najljubše pa so mu bile moderne realistično-natural. vloge: Strindberg, Hauptmann, Sudermann, d'Annunzio in Ibsen, s katerim je prvi seznanil Slovence. Mojstrsko je igral starce; za zagrebško 25-letnico si je izbral Grutza (Schönherr, »Zemlja«). Že težko bolan nastopi zadnjič kot ritmojster v Strindbergovi igri »Oče«. Cankarjev Kantor je njegova paradna slov. vloga. Kot pisatelj je bil B. učenec Anzemgruberja in teatralnih rutinerjev. Njegova liter. dela: pesmi, dramatizacija Tavčarjevega »Otoka in Struge«, igrici »Ponesrečena glavna skušnja« in »Ni moj okus« (vse v rokopisu) ter precej učinkovita ljudska igra »Stari Ilija« (Lj. 1891). Kot igravec patosa tudi v izražanju največjega afekta ni poznal. Ostal je vedno miren, neteatralen. Stavke je govoril hitro, s sijajno dihalno tehniko. Rad je zamahnil s trpko, odsekano gesto in napravil par korakov z upognjenimi koleni. Glásu je znal dati v treh neposredno sledečih si stavkih trojen docela različen zvok. Bil je mojster v varčevanju z zunanjimi sredstvi in v poglabljanju značaja. B. je bil splošno priznan največji slov. igravec, kot človek pa malo beseden, samoten in poštenjak. — Prim.: DS 1908, 93, 187 (s sliko); Slovan 1908, 95; LZ 1908, 63; 1919, 60; 1920, 33; Slovenec 1919, št. 206, 219, 220, 221, 224; SN 1919, št. 223, 225, 226; Jugoslavija 1919, št. 231, 232, 233; Trstenjak, Slov. gledališče. Rbd.