Borghi, Jožef (1846–1896)
Vir: Ilustrirani Slovenec, 4, št. 25, 17. 6. 1928

Slovenski biografski leksikon

Borghi Jožef, pisatelj, r. 6. okt. 1846 v Motovunu v Istri, u. 30. dec. 1896 v Lj. Gimnazijo je dovršil v Gorici, univerzo v Gradcu ter bil prof. v Gorici in od 1874 na realki v Lj., kjer je učil nem. in ital. Slovenec po očetu-uradniku, Italijan po materi, se je pri Šolarju v Gorici do dobra naučil slovenščine, volil vedno s Slov. ter bil v vseh prepornih služb. vprašanjih vedno najboljši tovariš svojih slov. kolegov. Skrbel je med prvimi, da so se slov. pisatelji vsaj nekoliko razznali med Italijani (sodeloval je pri Caninijevem Libro d'amore), na drugi strani pa napisal v LZ več beležk o zanimivih pojavih ital. slovstva (n. pr. 1887, 573). — Prim.: VI. Levec, LZ 1897, 114. Kd.

Kidrič, Francè: Borghi, Jožef (1846–1896). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi146507/#slovenski-biografski-leksikon (20. december 2024). Izvirna objava v: Slovenski bijografski leksikon: 1. zv. Abraham - Erberg. Izidor Cankar et al. Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1925.

Primorski slovenski biografski leksikon

Borghi Jožef, publicist, r. 6. okt. 1846 v Motovunu v Istri, u. 30. dec. 1896 v Lj., pokopan v Sežani (družinska grobnica). Oče je bil slovenskega rodu doma iz Kanala; prevajal je Prešerna v italijanščino. Prevodi niso ohranjeni. Kasneje je bil oče aktuar v Motovunu, adjunkt v Kopru, sodnik v Ajdovščini, svétnik deželnega sodišča v Sežani (tu u. 1884). Mati je bila Italijanka. B. je obiskoval osn. š. v Kopru, gimn. v Gor. (bil ljubljenec prof. Šolarja, pri katerem se je dodobra naučil slovenščine). Tri leta je študiral U v Gradcu, služboval nato v Gor., od leta 1874 dalje pa na realki v Lj. Poučeval je italijanščino, nemščino in slovenščino. Na šoli je tudi skrbel za knjižnico, da je bilo v njej vedno dovolj in dobrih slovenskih del. Kot pedagog je bil odličen posredovalec bogatega znanja. Njegovi dijaki so se še kasneje v življenju spominjali, kako živo jim je znal predavati (prim. Leveč, LZ 1897, 114). Vodil je tečaj italijanskega jezika na gimn. Volil je vedno s Slovenci. Skrbel je, da so si dela nekaterih slov. klasikov utrla pot med Italijane. Sodeloval je pri izboru ljubezenske lirike iz svetovnih slovstev, ki ga je v štirih knjigah pripravil Marco Antonio Canini z naslovom Il libro dell'Amore (Venezia 1885−89). Kako podrobno je poznal it. sodobno slovstvo, pričajo zapiski v LZ, ko poroča o De Amicisovem Srcu (Cuore). Od De Amicisa je bil dobil dovoljenje, da to delo prevede v slovenščino, a je prej umrl.

Prim.: LZ 1887, 573; Vladimir Leveč, Prof. Jožef Borghi, LZ 1897, 114; SBL I, 54 (F. Kidrič); Brecelj-Dobrovoljc, Bibliografija prevodov iz slovenskega leposlovja, 1971, enote 392−5; IS 1926 s sl.

Brj.

Brecelj, Marijan: Borghi, Jožef (1846–1896). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi146507/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (20. december 2024). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 3. snopič Bor - Čopič, 1. knjiga. Uredniški odbor Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1976.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine