Bonač, Janez (1832–1863)

BONAČ, Janez (..n..*..n.., J. B., Bonač, J. Bonač), duhovnik, nabožni pesnik in pisatelj (r. 9. 5. 1832, Topol pri Begunjah; u. 21. 12. 1863, Žužemberk). Oče Janez Bonač, mati Neža Bonač, r. Zalar.

Gimnazijo je obiskoval v Ljubljani, od tretjega razreda kot gojenec Alojzijevišča. Po maturi 1856 je v Ljubljani študiral bogoslovje. V duhovnika je bil posvečen julija 1859. 1860–61 je bil prefekt v Alojzijevišču, potem do smrti kaplan v Žužemberku (pri ježi se je smrtno ponesrečil).

V gimnazijskih letih je začel pisati pesmi nabožne vsebine, objavljal jih je v Zgodnji Danici 1857–58: Luč vere, Resnica, Lepši dom (Na pokopališu), Svetimu Jožefu, Presveto Rešnje Telo (Večni Križa bliš), Pomlad, Prava omika, Noč – dan duha, Zvezdicam, Starček, Slovo matere, Odgovor Svetogorskimu, Previdnost Božja, Pravica Božja, Sveta Terezija, Nebeški Jeruzalem (Za vsih Svetnikov dan), Ljubim ranjkim (Na vernih duš dan), Sveti Advent, Marija – Mati svete Ljubezni, Marija naše zavetje, Zvezdicam, Segorska dolina, Sveta Vera, Varstvo čistosti, Marija – Darilce Marii, Čednost, Solzica na prijatlov grob (v slovo Gregorju Kemperlu), Časa tek.

Po 1858 se je uveljavil predvsem kot pisec nabožnih proznih besedil, objavil pa je tudi pesem ob imenovanju ljubljanskega škofa Jerneja Vidmarja in Pogled v novo leto (Zgodnja danica, 14, 1861, 1) ter žalostinko Na grob slavnimu gospodu Gregorju Riharju (Zgodnja danica, 16, 1863, 172). V Zgodnji danici je 1858–61 po delih objavljal poučne zgodbe v spodbudo za bolj poglobljeno duhovno življenje, ki jih je naslovil Nektere iskrice. Napisal je tudi življenjepis prijatelja Gregorja Kemperla, ki je 1858 umrl med študijem bogoslovja. Življenjepis je bil najprej objavljen v Drobtinicah za leto 1859–60, nato je 1860 izšel v Gradcu v knjižni obliki in bil istega leta po delih ponatisnjen v Zgodnji danici (1860) ter zatem v istem letniku Zgodnje danice še nekoliko dopolnjen (Še nekoliko iz življenja Gregorja Kemperle-ta). V času študija bogoslovja je sestavil molitvenik z naslovom Sveta nebesa, naša prava domovina, ki je prvič izšel 1859 in kasneje doživel še štiri ponatise (1862, 1867, 1874, 1882). V semeniških letih je pripravil tudi molitvenik Iskrice.

Kot duhovnik je pospeševal češčenje presvetega Rešnjega telesa, pogosto obhajilo in skrb za lepšanje revnih cerkva, v Zgodnji danici je 1861 na to temo objavil prispevek z naslovom Lepe darila revnim cerkvam. Preizkušal se je tudi na prevajalskem področju. V slovenščino je prevedel delo Vedno češenje svetiga rešnjiga Telesa in lepšanje revnih cerkvá : premišljevanja in molitve, posebno za ude te bratovšine; izvirnik je napisal francoski jezuit Jean Baptiste Boone. Delo je prvič izšlo 1863 v Ljubljani, kasneje je z nekoliko spremenjenim naslovom izšlo še dvakrat (1869 in 1883). Prevajal naj bi tudi Sveto pismo, in sicer Baruhovo knjigo, vendar prevod ni ohranjen.

Bonač Janez, nabožen pesnik in pisatelj, r. 9. maja 1832 v Topolu pri Cirknici, u. 21. dec. 1863 v Žužemberku. Študiral je gimn. (od 3. razr. kot gojenec Alojzijevišča) in bogoslovje v Lj., bil posv 26. jul. 1859, 1860–1 prefekt v Alojzijevišču, 1861–3 kaplan v Žužemberku, kjer se je pri ježi ponesrečil. Že v gimn. je zlagal pesmice. V ZD 1857–8 je objavil z znakom ‥n‥*‥n‥ več skrbno oglajenih pesmi nabožne vsebine. Pozneje se je v vezani besedi redkeje oglašal in začel pisati v prozi. ZD 1859 in 1860 je prinesla Nekaj iskric, niz spodbudnih zgodbic. V bogoslovju je sestavil molitvenika Iskrice (po Simoniču: Lj. ok. 1864) in Sveta nebesa, naša prava domovina (Lj. 1859, 1862, 1866, 1874), opisal življenje prijatelja G. Kemperla, ki je 1858 umrl kot bogoslovec (Drobt. 1859–60, poseben natis Gradec 1860, ponatis ZD 1860, 153, 160, 167, 177, dostavki ZD 1860, 192, 200, 208). Kot duhovnik je pospeševal češčenje presv. R. T., pogosto obhajilo in skrb za lepšanje revnih cerkva (ZD 1861, 57) in v ta namen poslovenil knjigo belgijskega jezuita Jan. Booneja Vedno češčenje sv. R. T. in lepšanje revnih cerkva (Lj. 1863, 1869, 1883). — Prim.: ZD 1864, 13; Marn, XIX, 39; XXIV, 68; Glaser III, 116. Lkn.