Črnologar, Konrad (1860–1904)

ČRNOLOGAR, Konrad (krstno rodbinsko ime Konrad Černalogar), učitelj, umetnostni topograf, konservator (r. 21. 11. 1860, Peščenik; u. 8. 4. 1904, Šmarje - Sap). Oče Mihael Černalogar, nadgozdar, mati Helena Černalogar, r. Finc.

Ljudsko šolo je obiskoval v Višnji Gori, nato je odšel v Ljubljano, kjer naj bi se izučil za knjigoveza. Ker je izkazoval talent za risanje in rezbarstvo (želel je postati kipar), so ga napotili na učiteljišče v Ljubljani. Tam sta ga še posebej podpirala Fran Levec in Jurij Kozina, ki sta spodbujala njegovo zanimanje za krajevno zgodovino in umetnostne spomenike. Učiteljišče je končal 1883. Še istega leta je postal učitelj na ljudski šoli v Podgabru (Veliki Gaber), 1887 je bil premeščen v Šentvid pri Stični in 1901 v Šmarje - Sap, kjer je poučeval do smrti 1904.

Že v času službovanja v Šmarju - Sapu se je ob poučevanju začel intenzivneje ukvarjati z umetnostnozgodovinskim, arhivskim in topografskih raziskovanjem. Čeprav je bil na tem področju samouk, je natančno opisal in analiziral ter z risbami tlorisov in drugih arhitekturnih detajlov opremil topografske opise vrste umetnostnih spomenikov, zlasti cerkva in gradov v okolici Višnje Gore, Stične, Šentvida pri Stični, Trebnjega in Novega mesta. Napisal je vrsto kulturnozgodovinskih poročil, največ v obdobju 1891−95. Prispevke je objavljal v Mitteilungen der k. k. Central-Commission zur Erforschung und Erhaltung der kunst- und historischen Denkmale, pa tudi v Mittheilungen des Musealvereines für Krain in Izvestjih muzejskega društva za Kranjsko. 1886 je postal dopisnik in 1897 konservator II. umetnostne sekcije dunajske centralne komisije za proučevanje in ohranjanje stavbnih spomenikov za področje Ljubljane z okolico in Črnomlja. V tem času je opravljal terensko delo konservatorja (1890, 1893) in s skrbnimi opisi spomenikov prispeval k njihovemu ohranjanju. Raziskovalno se je sprva posebej temeljito posvečal krajevni zgodovini župnij Višnja Gora in Šentvid pri Stični, vendar sta deli Kronika župnije Višnja gora (1885) in Topografično-histor. opis fare Št. Vid (1886) ostali v rokopisu. Kasneje je središče njegovega zanimanja postal samostan Stična, po 1900 se je osredotočil tudi na samostansko cerkveno opremo in nagrobnike. Dokončno je potrdil, da je barokizirana cerkev samostana v osnovi romanska (1891, 1895, 1900), določena pionirska opažanja pa je objavil tudi v primerih podružnične cerkve (p. c.) sv. Martina v Zgornji Dragi pri Višnji Gori, župnijske cerkve (ž. c.) sv. Vida v Šentvidu pri Stični (1891), ž. c. Marijinega rojstva v Šmarju - Sapu in p. c. Device Marije vnebovzete na Muljavi (1891, 1897). Objavil je tudi topografske opise več drugih slovenskih cerkva. Viri omenjajo, da je pripravljal zgodovino stiškega samostana in šmarske župnije, ki pa nista bili objavljeni. Zanimal se je tudi za arheologijo, pogosto je pri raziskovanju pomagal prijatelju zgodovinarju, arheologu in geografu Simonu Rutarju, 1893 je kot namestnik konservatorja I. arheološke sekcije dunajske centralne komisije za proučevanje in ohranjanje stavbnih spomenikov vodil prazgodovinska izkopavanja, ki jih je izvajal arheolog samouk Jernej Pečnik na Magdalenski gori, 1903 pa je začel pripravljati arheološko karto, na kateri naj bi bila označena vsa izkopavanja na Kranjskem, vendar dela ni dokončal. Posvečal se je tudi arhivistiki; na prošnjo občine Višnja Gora je urejal tamkajšnji mestni arhiv, kar je bilo podlaga za rokopis o kroniki župnije Višnja Gora. S področja arhivistike je objavil vrsto krajših prispevkov (npr. izpiske iz mestnega arhiva, podatke o cehih in privilegijih nekaterih trgov in mest). Dejstvo, da so bili zapisi ob njegovi smrti 1904 objavljeni v takratni periodiki tako s področja izobraževanja (Učiteljski tovariš) kot kulture (mdr. Dom in svet, Slovan, Ljubljanski zvon, Mittheilungen des Musealvereines für Krain – z bibliografijo), kaže na to, da je bil cenjen učitelj in poznavalec umetnostnozgodovinskih spomenikov. Njegovi topografski opisi so še danes pomembno izhodišče umetnostnozgodovinskih raziskav.

Črnologar Konrad, zgodovinsko-topografski raziskovatelj, r. 21. nov. 1860 v Peščeniku pri Višnji Gori, u. 8. apr. 1904 v Šmarju. Sprva se je šel učit knjigoveštva, kjer je pokazal toliko veselja do risarstva in rezbarstva, da so ga poslali na lj. učiteljišče; to sta spodbudno vplivala nanj zlasti prof. Levec in Kozina, kakor pozneje pri arheol. izkopavanjih S. Rutar. Služboval je kot učitelj v Podgabru, Vidu pri Stični in v Šmarju pri Lj. Umetnostno-zgodovinske, topografske doneske je objavljal ponajveč v MMK, IMK ter v Mitteilungen dun. centralne komisije za varstvo hist. spomenikov (ki ga je imenovala za svojega konservatorja v višnjegorskem okraju). Radi pomanjkanja preddel in lastnega predštudija se omejujejo njegovi spisi predvsem na ugotovitev zunanjih oblik. Tako je preiskal in opisal večino umetnostno-zgodovinskih spomenikov po cerkvah, gradovih in krajih v okolici Višnje gore, Stične, Šent Vida, Trebnja in Nov. mesta ter rešil marsikako umetnino in podatek pozabljenja. Bavil se je tudi z arhivalnimi študijami; priobčil je n. pr. vrsto izpiskov iz višnjegor. mestnega arhiva, dalje podatke o cehih in privilegijih nekaterih trgov in mest, o knjižnicah in knjigah ter nekaterih zanimivostih iz naše domače zgodovine. Podroben seznam Č.-jevih spisov gl. v MMK 1904, 214. — Prim. tudi: DS 1904, 311 (s sliko); LZ 1904, 319; Slovan II. 188. Mal.