Birolla, Gvidon (1881–1963)

BIROLLA, Gvidon (Gvido Birolla), slikar, ilustrator (r. 12. 6. 1881, Trst, Italija; u. 29. 5. 1963, Ljubljana). Oče Feliks, trgovec, mati Antonija, r. Šink.

Otroštvo je preživel v Škofji Loki, kamor se je družina preselila po očetovi smrti 1884. Gimnazijo in Obrtno strokovno šolo je obiskoval v Ljubljani. 1902 je odšel na Dunaj, kjer se je vpisal na Grafično poskusno šolo (Graphische Versuchsanstalt), nato pa na Akademijo upodabljajočih umetnosti v razred profesorja Christiana Griepenkerla; kratek čas je bil tudi v Münchnu. Na Dunaju je bil 1903 med ustanovitelji umetniškega društva Vesna, v katerega so bili poleg slovenskih (Saša Šantel, Maksim Gaspari, Svetozar Peruzzi, Hinko Smrekar idr.) vključeni tudi hrvaški umetniki (npr. Ivan Meštrović). Člani so želeli s slikanjem folklornih motivov in domače pokrajine zbuditi zanimanje za domačo umetnost. Vesnani so se primarno posvečali risbi in grafičnemu izražanju. Prvi na Slovenskem so se načrtno ukvarjali z oblikovanjem plakatov.

Birolla se je javnosti prvič predstavil 1904 na 1. jugoslovanski umetniški razstavi v Beogradu s štirimi deli, od katerih je ohranjena le Narodna pesem (Tam za turškim gričem, akvarel in gvaš). V tistem času je risal karikature po zgledu nemškega satiričnega tednika Simplicissimus ter jih objavljal v ljubljanskem politično-satiričnem časopisu Osa (1905–06) in časniku Jutro (1910–12). Pozneje je karikaturo opustil, ohranil pa je poudarjeno karakterizacijo oseb. 1907 se je z Dunaja vrnil v Škofjo Loko in si na materinem domu uredil slikarsko delavnico. Takrat se je veliko družil z impresionistom Ivanom Groharjem.

1911 so pri Lavoslavu Schwentnerju izšle Pravljice Frana Milčinskega, ki sta jih z risbami opremila Birolla in Maksim Gaspari. Birolla je ilustriral devetnajst pravljic, vsako z eno celostransko in eno manjšo risbo.

Po nenadni smrti brata Jožeta je 1910 prevzel vodenje družinske apnenice v Zagorju ob Savi. Nekaj časa je še poskušal slikati, ker pa je bilo vodenje podjetja prezahtevno, je moral umetniško ustvarjanje opustiti. Eno zadnjih del so bile ilustracije k pesniški zbirki Otona Župančiča Mlada pota iz 1921, ki pa zaradi tiskarskih napak in po pesnikovem mnenju ponesrečenih ilustracij ni prišla na trg; v ponatisu je izšla 1978.

Birolla je 1918 naredil plakat za 15. umetnostno razstavo v Jakopičevem paviljonu, 1923 pa je bil med ustanovniki društva Narodna galerija in tudi član njene umetnostne komisije.

Podjetje v Zagorju je 1928 zaradi nerentabilnosti zaprl in ga preselil v Kresnice.

Šele 1939, ko je v apnenici zaposlil upravitelja, je Birolla spet našel čas za slikanje. Po 1945 je nekaj let spet vodil takrat že nacionalizirano podjetje, po tem se je nastanil v Ljubljani in se posvetil likovnemu ustvarjanju. 1950 je dobil naročilo ljubljanskega Mestnega muzeja za tri zgodovinske prizore (Brodarska postaja Prusnik ob Savi, Splavarji na Savi, Turki oblegajo Ljubljano).

Iz prvega Birollovega ustvarjalnega obdobja so v glavnem ohranjene risbe s svinčnikom, tušem ali črno kredo, risane z močno konturo, akvareli in gvaši (npr. Slovenska vas, Hiša v Gostečah, Stari popotnik, Glava bradatega starca s klobukom,Vasovalci, Minljivost); oljne slike manjšega formata so redke (npr. Istrska pokrajina). Dela zaznamujeta dediščina secesijskega vegetabilnega valovitega ornamenta ter vpliv risb Giovannija Segantinija in Gustava Klimta; prežemajo jih pravljična resničnost, zastrta barvitost in melanholija. Na sliki Zimska nedelja v Zagorju(1917), enem zadnjih del te faze, ekspresivna risba in hladne barve naznanjajo prihajajoči ekspresionizem.

Po 1939 je sprva ustvarjal predvsem oljne slike, ki so postale nekoliko večjega formata, po 1950 pa se je posvetil samo še ilustraciji. Glavne značilnosti slik so diagonalna kompozicija (npr. Jutro na vasi, Harfist), ekspresivni linearizem in dekorativna stilizacija (npr. vangoghovsko Lastovičje gnezdo); ploskovite forme s trdnimi konturami so se umaknile plastično oblikovanim z značilnimi vzporednimi cevastimi gubami draperij (npr. Koledniki, Vaški podobar); risba je postala manj stilizirana in bolj pripovedna (npr. ilustracije k Oljki Simona Gregorčiča ter Trije bratje in trije razbojniki Karla Široka).

1952 je samostojno razstavljal v Narodni galeriji. Retrospektivno razstavo njegovih del je 1979 pripravil Kulturni center Ivan Napotnik v Velenju, razstavo ilustracij pa 1993 Knjižnica Ivana Tavčarja v Škofji Loki.

Umetnikovo podobo sta nam poleg fotografij in avtoportretov (1904, 1943, 1953) ohranila Hinko Smrekar (karikatura, okrog 1905) in Svitoslav Peruzzi (doprsni bronasti kip, 1904). Večino Birollovih del hrani Narodna galerija v Ljubljani.

Za ilustracije v mladinski knjigi Trije bratje in trije razbojniki je 1951 dobil Levstikovo nagrado.

Birolla Gvidon, slikar, r. 12. jun. 1881 v Trstu, živi kot posestnik apnenic v Zagorju ob S. Dovršil je umetno-obrtno šolo v Lj. ter umetn. akademijo na Dunaju, a se potem umaknil iz javnosti. B. je bil soustanovitelj umetn. društva »Vesna«, ki je imelo namen uveljavljati slov. nacijonalno umetnost, tovariš Gasparija, Peruzzija, Meštroviča. Njega slikarsko delo označujejo snovno krajine z ljudskimi tipi, oblikovno pa stremljenje po ekspresivni risbi in sliki. V zasebnih rokah so njegovi akvareli, gvaši, risbe, grafični listi, oljna slika »Cerkev na gori« neznano kje v Belgradu, »Krajina z godcem« pri N. Sadnikarju v Kamniku, več slik v njegovi hiši. Udeležil se je jugoslov. razstave v Belgradu (1905). *

Birolla Gvidon, slikar in ilustrator, r. 12. jun. 1881 v Trstu, u. jun. 1963. Oče Feliks je bil trgovec, doma iz Pazina, po očetu italijanskega, po materi hrvatskega rodu. Mati Antonija Šink iz Škofje Loke. B. je bil sedmi od osmih otrok. Po očetovi smrti se je druž. pres. v Šk. Loko (1884). Gimn. in nato Obrtno strok. š. obisk. v Lj., od 1902 do 1907 na Dunaju. Graf. poskus. š. (Graphische Versuchsanstalt) ter naposled Akademijo za upodabljajoče umetnosti (Ch. Griepenkerl). Nato se vrnil v domovino in slikal na Škofjeloškem. Po bratovi smrti je prevzel apnenico v Zagorju in kasneje v Kresnicah. Po 1917 opustil slikarski poklic vse do 1939, ko se je vanj vrnil. Po 1945 je spet začel z industrijo, pa se znova, in tokrat dokončno, posvetil slikarstvu in knjižni ilustraciji. B. je bil na Dunaju soustanovitelj slikarskega kluba Vesna (vanj so spadali tako slovenski kakor hrvaški slikarji, ki so tedaj živeli, študirali in ustvarjali na Dunaju, tako: S. Šantel, M. Gaspari, F. Klemenčič, M. Koželj, A. Šantel, S. Peruzzi, H. Smrekar, I. Kerdić, T. Krizman, I. Meštrović), ki je imel v svojem umetniškem programu vsebinsko osamosvojitev slovenske narodne umetnosti, predvsem z upodabljanjem tipično slovenske snovi. Vesnanom je bilo slikarstvo, kot po drugi strani govorica ali pesem, sredstvo za zbliževanje med ljudmi, zato so se skušali v vsem približati slov. gledalcu. Tako so zapustili sliko slov. zemlje in njenih ljudi, ki je prepesnjena resničnost tistega, kar je imelo desetletja potem izginiti, oziroma postati muzejski predmet. B. se je prvič predstavil na Jugoslovanski umetnostni razstavi v Bgdu 1904 (med 4 razstavljenimi slikami je bila tudi »Tam za turškim gričem...«). Iz te prve dobe so olja H krstu, Kmetica, Portret učitelja Gašperina, Cerkev na gori pa cela vrsta akvarelov in risb, npr. Vasovalci, Mlin, Bradati mož, Hiša v Gostečah, Glava starca s klobukom, Kmečka šupa, Koči, Glava deklice iz Škofje Loke, Seničica, Stara Fužina. V dobi po prvi vojni pa je ustvaril še: Vaška pot, Zimska nedelja v Zagorju, Zima v Puštalu, Ženska glava. Po 22 letih »slikarskega molka« je B. nadaljeval svojo slikarsko pot, kjer jo je bil pustil, le da je postal sedaj še bolj izrazito samosvoj, tako v slikah Koledniki, Harfist, Lastovičje gnezdo, Jutro v planinah, Zima v Puštalu, K maši, Begunci, Vaški podobar, Kmetska koča, Predmestje v Škofji Loki. Dokončno vrnitev k slikarstvu pa pomenijo olja Stara Fužina, Mlin v Veštru, Jesen v Škofji Loki, Gorajte ter zgodovinske slike, izdelane po naročilu Mestnega muzeja v Lj., Splavarji na Savi, Brodarska postaja Prusnik na Savi, Turki pred Ljubljano. Pomembno je delo B. na polju knjižne ilustracije in opreme, saj prištevamo njegovih 19 ilustracij (ostalih 22 je izvršil Gaspari) v knjigi Pravljice Frana Milčinskega (1910) med vrhunce slovenske mladinske ilustracije. Med zadnjo vojno je ilustriral Gregorčičevo pesnitev Oljki (1944), po vojni pa nad 20 knjig, pretežno mladinskih, med njimi: Širok, Trije bratje in trije razbojniki; Milčinski, Mlada Breda in druge pravljice; Vuga, Škorenjček Matevžek; Bevk, Tovariša; Šavli, Brezen; Erben, Lonček kuhaj; Möderndorfer, Koroške pripovedke; Pravljica o Dravi; Sedem let pri beli kači; Repoštev; Finžgar, Triglav, Iveri in Leta moje mladosti; Irske pravljice; Aškerčeve Izbrane pesmi, Zupanc, Kamniti most; Milčinski, Desetnica in druge pravljice; Bevk, Tovariša – Jagoda; zraven pa še: Gregorčič, Izbrane poezije (1961), Bor, Uganke, Mohorjev koledar 1962 (oprema, mesečna zaglavja), Jurčič, Jurij Kozjak in Deseti brat. Kolektivno razstavo ob sedemdesetletnici je priredila Narodna galerija v Lj. (1952).

Prim.: B. G., SBL I, 40–1; F. S[tele], NE I, 1927, 210; Stane Mikuž, Doživetje pri slov. slikarju B., Obisk 1942, 2/3, 44–5; J 1944, 211, 3; Umetnostni zbornik 1, 1943, 149 z repr.; F. Šijanec in E. Justin, G. B., Tovariš 1951, 17, 268; isti, Tržačan G. B., slikar našega kmečko-folklornega, PDk 1951, 237; –a [Karel Dobida], G. B.: Turki oblegajo Ljubljano, LdP 1951, 156; isti, Slikar G. B., Pionir 1951/52, 9, 279–81; isti, NS 1952, 5, 468–74; LDk 1951, 94; LdP 1952, 15; NOja 1952, 6, 393–6; MbV 1952, 87; Beseda 1951/52, 9/10, 472–3; Slikarju G. B., KolMD 1952, 60; Č[rtomir] Š[inkovec], Razgovor s slikarjem B., Tovariš 1952, 24, 400+408; Asta Znidarčič, Svet slikarja B., SPo 1952, 83; Gvidon Birolla. (Uvod: Jelisava Čopič.) Lj. 1952 (katalog) s Smrekarjevo karikaturo in sliko); JČč (= Jalisava Čopič), B. G., EJ I, (1955) 582; F[rance] Zupan, G. B. in Maksim Gaspari, v Mali galeriji, SPo 1955, 110; Avtoportret na Slovenskem, Lj. 1958, 60–1; K. D. [= Karel Dobida], B. G., ELU I, (1959), 383 z repr.; France Stele, Umetnost v Primorju, 1960, 99, 112 z repr.; G. B., NRazgl 1960, 20, 471; K. Dobida, G. B., NRazgl 1961, 15, 470; –nc [= Jože Dolenc], G. B., Književna glasnik MD 1961, 2, 14–6; z ilustr.; Andrej Pavlovec, Ob visokem jubileju, Glas 1961, 123; Slikar G. B., Loški razgledi 1961, 103–111; Bogdan Pogačnik, Mlin in živopisec, Delo 1961, 161, 6; France Planina, Slikarju G. B. v spomin, Loški .razgledi 1963, 211–3; –rc, 80 let G. B., PDk 1961, 142; [Jože Dolenc] V hvaležen spomin, Književni glasnik MD [1963], 2, 16–25; Maksim Gaspari, G. B., Rodna gruda 1963, 233; isti, Umrl je slikar G. B., Delo 1963, 148; Luc Menaše, B., Likovna revija 1963, 7/8, VI; Jože Zupančič, G. B. – slikar slovenskih starosvetnosti in zasavske soteske, Večer 1963, 8. jun.; Bogdan Pogačnik, Umrl je slikar G. B., LD 1963, 146; Jože Zupančič, B. po sili apneničar, po srcu pa slikar, PDk 1963, 139; Emilijan Cevc, Slovenska umetnost, Lj. 1966, 173, 178–9; Menaše 232; MSE I, 170.

Brj.