Bilimovič, Aleksander Dimitrijevič (1876–1963)

BILIMOVIČ, Aleksander Dimitrijevič (Aleksandr Dmitrijevič Bilimovič, Alexander (D.) Bilimovich), ekonomist, pravnik, univerzitetni profesor (r. 25. 5. 1876 , Žitomir, Ukrajina; u. 21. 12. 1963, Monterey, Kalifornija, ZDA). Oče Dimitrij, vojaški zdravnik. Brat Anton Bilimovič, matematik.

Pravo je študiral v Kijevu, kjer je 1904 opravil tudi magistrske izpite iz ekonomije, finančnih ved in statistike. 1905–11 je študiral še v Tübingenu, Berlinu (tu je 1908 postal magister) in na Dunaju, kjer je sodeloval z Eugenom Böhmom von Bawerkom. Doktorsko delo je 1915 zagovarjal v Petrogradu. Od 1904 je bil privatni docent na pravni fakulteti v Kijevu, 1909 je postal izredni in 1915 redni profesor. 1919 je pobegnil pred boljševiki in bil do 1920 kmetijski minister v vladi Antona Ivanoviča Denikina. 1920 je z ženo in hčerko pribežal v Kraljevino SHS, kjer je istega leta postal pogodbeni redni profesor politične ekonomije na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani (od 1927 redno zaposlen, 1927/28 in 1936/37 je bil dekan, 1928/29 in 1938/39 pa prodekan).

V naslednjih letih je napisal svoja najboljša dela. Pisal je v ruščini, slovenščini, nemščini, francoščini in angleščini ter objavljal v takrat vodilnih evropskih znanstvenih časopisih. 1933 je postal član Econometric Society. Kot ugleden ljubljanski meščan se je vključeval tudi v društveno delovanje ruske emigracije v prvi jugoslovanski državi, mdr. v Društvo ruskih učenjakov in Rusko matico, katere predsednik je bil od 1924. 1945 se je pred komunizmom z drugo ženo in hčerko ponovno umaknil v Avstrijo, v Nemčiji je postal profesor na univerzi UNRRA v Münchnu, po njenem zaprtju pa se je 1948 preselil v ZDA, kjer je do upokojitve 1949 predaval na univerzi v Kaliforniji. Tudi po upokojitvi je objavljal članke o ekonomski teoriji in analizi sovjetskega gospodarstva.

Bilimovič velja za enega zadnjih predstavnikov kijevske ekonomske šole. Zanje je bila značilna precejšnja liberalnost v primerjavi z drugimi ruskimi ekonomisti tistega časa, zavračanje socializma, naslanjanje na nemško zgodovinsko šolo in zanimanje za metodologijo v ekonomski vedi. Bilimoviča so zanimala tudi socialna vprašanja ter dogajanja na različnih gospodarskih področjih, posebno v kmetijstvu in železniškem prometu. Zagovarjal je svobodno tržno gospodarstvo s posegi države za reševanje socialnih problemov.

Eno najpomembnejših vprašanj, s katerim so se v 19. stoletju ukvarjali ruski ekonomisti, je bilo vprašanje bodočega razvoja Rusije; kijevska šola je bila naklonjena uvajanju evropskega kapitalizma, velika skupina ekonomistov, zbranih okoli Nikolaja Černiševskega, pa je v tradicionalni kmečki skupnosti videla možnost za neposreden prehod v socializem. Na Bilimoviča je močno vplivala takrat v svetu vodilna ruska statistična šola s teoretičnimi statistiki, kot so Pafnuti Lvovič Čebišev in Andrej Andrejevič Markov ter pozneje Andrej Nikolajevič Kolmogorov. Že v študentskih letih se je Bilimovič ukvarjal tudi z uporabno statistiko; prvo delo, ki mu je odprlo vstop na univerzo in izredno hitro napredovanje, je bila statistična analiza.

Tudi v izgnanstvu je ostal zvest temeljem kijevske šole ter nadaljeval s teoretičnim in metodološkim delom na obeh področjih; tako je na eni strani obdržal zgodovinski pristop, na drugi se je nagibal k dedukciji in matematičnemu pristopu. Njegovo gledanje na ekonomijo je morda najbolj jasno izraženo v nastopnem predavanju Nekoliko misli o narodno-gospodarski vedi, ki je bilo objavljeno v Zborniku znanstvenih razprav Pravne fakultete. V njem razkriva svoje poglede in kaže popolno poznavanje dogajanj v sodobni ekonomski znanosti. Zanimalo ga je tudi dejansko dogajanje v takratnem slovenskem gospodarstvu in poljudno pisanje o njem. Objavil je tri monografije, najbolj znana je v Zborniku znanstvenih razprav objavljena monografija Nauk o konjunkturah (1931) in učbenik ekonomije za študente pravne fakultete Uvod v ekonomsko vedo (1933). Bilimovičev pomen za slovensko ekonomsko in statistično vedo je bil po drugi svetovni vojni iz ideoloških razlogov v veliki meri spregledan, čeprav je imel stike z najpomembnejšimi sodobniki ter je objavljal teoretične in uporabne članke v najbolj znanih ekonomskih časopisih tistega časa. Štejemo ga med ustanovitelje ekonomske katedre na ljubljanski Pravni fakulteti, ki je v veliki meri ohranila Bilimovičev koncept prepletanja različnih ekonomskih šol in kombinacije teorije z empiričnim delom, podprtim z uporabno statistiko.

Bilimovič Aleksander, ruski pravnik, polit. ekonom, r. 25. maja 1876 v Žitomiru (Rusija), je študiral gimn. (do 1894), pravo v Kijevu (do 1900), napravil 1904 magistrske izpite iz nar. gospod., finančne vede in statistike, nadaljeval studije v Tübingenu in Berlinu, 1908 postal magister, 1915 doktor istih strok v Petrogradu. Od 1904 je bil priv. docent na jur. fak. v Kijevu, 1909 postal izr., 1915 redni prof. tam do 1919, ko je bežal pred boljševiki, do 1920 služil v južni Rusiji, 27. avg. 1920 postal kontrakt. redni prof. polit. ekonomije na univ. v Lj. Poleg številnih strokovnih del, objavljenih v ruščini, in mnogih člankov v ruskih časopisih je B. pisal slovenski o problemih svoje stroke v Njivi (Lj. 1921, št. 13–14; 1922, št. 8–9), SP (1924), Zborniku znanstv. razprav (I; III). Od 1921 se je udeleževal kot delegat Društva ruskih učenjakov v SHS kongresov ruskih učenjakov v Pragi; Ruski matici (ustanov. 1924 v Lj.) je predsednik. *