Bevk, France (1890–1970)

BEVK, France (psevdonimi Fr. Serafin Bogdanov, Sarafinov, Jablanko, Radoslav Bevk, Rado, Volarjev France, France Seljak, Esar Vano, Fran B., Radoslav B., Ivan Bežnik, Jože Jeram, C. Cej, Tone Čemažar, Jernej Jereb, Pavle Sedmak, Jerko Jermol, Ivan Lesjak, Čuk na pal'ci, Jože Gorički, Ivan Seljan, Jan K-s, Jaka, Spaka idr.; šifra R. B.), pisatelj, akademik (r. 17. 9. 1890, Zakojca; u. 17. 9. 1970, Ljubljana, pokopan v Solkanu). Oče Ivan, čevljar, mati Katarina, r. Čufer. Sinova Vasja Ocvirk, pisatelj in Marjan Bevk, gledališki režiser, vnukinja Alida Bevk, igralka.

Rojen je bil v bajtarski družini. Po končani ljudski šoli je bil nekaj časa vajenec pri trgovcu Kušlanu v Kranju, od koder se je vrnil domov in opravljal domača kmečka dela. Po nasvetu cerkljanskega dekana Franca Knavsa je 1907 odšel na učiteljsko pripravnico v Podgori pri Gorici in začel še istega leta obiskovati učiteljišče v Kopru in Gorici. Po maturi 1913 je nastopil učiteljsko službo v Orehku pri Cerknem. Zaradi črtic s protivojno tendenco (npr. v Dom in svet, 1914) je postal politično sumljiv (dobil je oznako p. v., preiskava je bila na njegovem domu in na uredništvu Doma in sveta) in 1916 premeščen v Novake. Kot dijak je bil zavrnjen na treh naborih, a 1917 kljub temu vpoklican v vojsko na vzhodni fronti v Galiciji in Bukovini. Poleti 1918 je bil pri svojem polku v Gornji Radgoni, razpad Avstro-Ogrske pa je dočakal na oficirskem tečaju v Piliscsabi pri Budimpešti. Jeseni 1918 se je vrnil na Cerkljansko. 1919−20 je delal v uredništvu Večernega lista in Slovenca v Ljubljani. Konec 1920 se je vrnil na Primorsko, kjer je urejal Mladino (1921−22), postal soustanovitelj Naše založbe in urednik Goriške straže (1921−22), 1923−26 je bil urednik satiričnega lista Čuk na pal'ci, dopisnik kulturne rubrike Edinosti ter ravnatelj Narodne knjigarne in papirnice. 1926 je bil zaradi satiričnih dovtipov Deset zapovedi za rekrute, objavljenih v Čuku na pal'ci, obsojen na štiri mesece zapora. 1927 je urejal publikacije Goriške matice, sodeloval v uredništvu Književne založbe Luč in postal sourednik Našega glasu v Trstu, kamor se je konec leta tudi preselil. Že spomladi 1928 je bil iz Trsta pregnan, nastanil se je v Gorici in 1929 prevzel uredništvo Luči ter Biblioteke za pouk in zabavo. Zaradi kulturno-prosvetne dejavnosti med Slovenci na Primorskem pod fašistično zasedbo je bil večkrat zaprt in 1930 obsojen na dve leti hišnega pripora. Spomladi 1934 je bil obsojen na tri leta konfinacije na otoku Ventotene pri Neaplju, vendar so ga po štiridesetih dneh izpustili. Udeležil se je kongresov PEN-klubov v Barceloni (1936), Parizu (1937) in Pragi (1939). Junija 1940 je bil ponovno zaprt in interniran (Pisticci v Lukaniji, Colfiorito v Umbriji in Isernio pri Campobassu do oktobra 1941). Znova je bil zaprt v Gorici (1942−43), od koder je po kapitulaciji Italije odšel v partizane. Postal je eden od voditeljev narodnoosvobodilnega gibanja na Primorskem: bil je član AVNOJ in predsednik PO OF za Slovensko primorje od novembra 1943, od februarja 1944 član IO OF in predsedstva SNOS, septembra 1944 je postal predsednik PNOO za Slovensko primorje in Trst. Po osvoboditvi je bil v Trstu izvoljen za predsednika Slovansko-italijanske antifašistične unije za Julijsko krajino in bil član posebne delegacije PNOO za Trst in Slovensko primorje na pariški mirovni konferenci (1946). Od 1947 je živel v Ljubljani, postal je podpredsednik Prezidija Ljudske skupščine LRS (do 1953) in tudi pozneje opravljal politične funkcije (mdr. je bil večkratni republiški in zvezni poslanec v Beogradu, član vodstev SZDL Slovenije in Jugoslavije). 1950 je postal predsednik Društva slovenskih pisateljev – to funkcijo je opravljal dva mandata – 1952−62 je bil podpredsednik Slovenske matice, od 1953 je bil redni član SAZU, 1960–66 je bil tajnik njenega razreda za umetnosti.

Bevk je po več kot sto napisanih literarnih delih, od katerih so mnoga doživela več izdaj in številne ponatise, najplodnejši slovenski pisatelj. Njegova prva objava je bil prozni prispevek Vstajenje v reviji Domači prijatelj (1906), v literarno javnost pa je izraziteje vstopil okrog 1910, ko se je za dobro desetletje pridružil mladokatoliškemu krogu z objavami v Zori ter Domu in svetu. Pod vplivom katoliške moderne, poezije Josipa Murna in Otona Župančiča je izpovedoval lepoto kmečkega sveta, z vojnimi motivi ujel tok ekspresionizma ter pesnil o erotičnem zanosu in lepotnih občutjih domače pokrajine. Z zbirko Pesmi (1921) je svoje pesništvo v glavnem sklenil (pesmi je občasno objavljal še do 1927) in se ob manj izraziti dramatiki (npr. Kajn, Ljubljana, 1925) preusmeril v pripovedništvo. Sprva je pisal kratko prozo z obsodbo vojne in temo ponižane človečnosti, nastalo po vzoru Ivana Cankarja in Leonida Andrejeva. Deloma jo je zbral v zbirkah Faraon (1922) in Rablji (1923), nato se je opazneje posvetil pisanju obsežnejših novel, povesti in romanov z meščansko, kmečko, narodnostno (zgodovinsko in sodobno), socialno in moralno tematiko. Bevkova meščanska proza še vsebuje odmeve vojnih in povojnih razmer, vendar je (ne brez sledov Alojza Gradnika, Avgusta Strindberga in Fjodorja Mihajloviča Dostojevskega) osredinjena na temno erotiko ter duševna trenja med moškim in žensko: prinaša kritiko in mračno sliko meščanske družbe z romantično grozljivimi in kriminalnimi dejanji ter naturalističnimi opisi patoloških posledic erotičnega nagona (Suženj demona, Ljubljanski zvon, 1925; Muka gospe Venere, Dom in svet, 1925; Julijan Sever, Dom in svet, 1926; V zablodah, 1929; Gospodična Irma, 1930; Človek brez krinke, Ljubljanski zvon, 1934 idr.). S podeželsko prozo je Bevk posegel v preteklost in sodobnost. Največkrat je umeščena v odmaknjene kraje cerkljansko-tolminskega hribovja, prikazuje značajsko trde, samosvoje in čudaške ljudi, njihove pogubne strasti, maščevalnost, boj za ljubezen, zemljo in kruh, sega pa tudi v goriško in tržaško pokrajino ter Beneško Slovenijo. Rasla je iz ljudskega izročila, pisateljevih doživetij rojstne pokrajine, družbene in narodnostne stvarnosti. Ob folklorno-romantičnih primeseh, naturalistični in kriminalni motiviki se v tej prozi s tematizacijo moralnih vprašanj in socialnega položaja kmečkih ljudi pokaže Bevkova usmeritev v realizem. Psihologija hribovcev, združena z groteskno ljudsko motiviko, je prvič ubesedena v Povestih o strahovih (Mladika, 1922), podobno v prvi izrazitejši domačijski povesti Smrt pred hišo (1925), predelani v kolektivno povest (Ljudje pod Osojnikom, 1934) o hribovskih rodovih z razdrobljenimi zgodbami o razvoju in propadanju kmetij, o strasti in krutem obračunavanju med ljudmi, o boleznih, nesrečah, nastajanju bajtarjev idr. Številne kmečke povesti, novele in romani (Jakec in njegova ljubezen, 1927; Krivda, 1929; Vedomec, 1931; Dedič, 1933; Huda ura, 1935; Gmajna, 1933) pripovedujejo o mrkih značajih hribovcev, o njihovih prvinskih strasteh, ljubosumju, sovraštvu, umorih, o delu v koroških in romunskih gozdovih, pohlepu po zemlji, pogreznjenosti v privide in strahove ter o postopnem razumskem sprejemanju stvarnosti kakor tudi o spremembah življenja na vasi, npr. ob spominih na gradnjo obsoško-bohinjske železnice (Železna kača, 1932), o preseljevanju vaških deklet v mesto in njihovi usodi (V mestu gorijo luči, 1936), goriških dekletih in ženah, ki so se preživljale kot dojilje v Egiptu in tam zapadale v prostitucijo (Žerjavi, 1932). V sodobni in zgodovinski prozi (s to je najbliže Ivanu Preglju) se je posvečal trpljenju in narodnostni problematiki Slovencev na Primorskem. V zgodnjih povestih (npr. Kresna noč, 1927) je posegal še v davna izročila, jih prepletal z ljudsko fantastiko in demonično naravo, starodavnimi obredi in folklorno-mitološkimi bitji. V nadaljevanju se je oprl na domačo zgodovino in ob pobudi Zgodovine Tolminskega (Gorica, 1882) Simona Rutarja napisal romaneskno trilogijo Znamenja na nebu (Krvavi jezdeci, 1927; Škorpijoni zemlje, 1927; Črni bratje in sestre, 1929), ki sta ji sledila še povest Umirajoči bog Triglav (1930) in roman Človek proti človeku (1930). V tolminski trilogiji, ki sega v 14. stoletje, gre za tematizacijo srednjega veka na Slovenskem z motivi kuge, vojske, lakote, trpljenja kmečkega ljudstva in podložnikov, spopadov tolminskih kmetov s tujo zemljiško in cerkveno gospodo ter za preplet zgodovinske stvarnosti s folklorno-mitično motiviko, vizijami in apokaliptično simboliko. Z zgodovinsko prozo je Bevk osvetljeval preteklo trpljenje svojih rojakov pod (v njegovi perspektivi) tujo gospodo ter z asociacijami na sodobnost spodbujal narodni odpor primorskih Slovencev in osvoboditev izpod fašizma. V umetniško najbolj dovršenem romanu Kaplan Martin Čedermac (1938, podpisan s psevdonimom Pavle Sedmak) je neposredno posegel v čas fašistične okupacije in narodnega zatiranja Slovencev v Beneški Sloveniji. Z glavno osebo, narodno zavednim duhovnikom, trdno povezanim z ljudstvom, je tematiziral boj za slovenski jezik kot temelj slovenstva. O fašističnem nasilju je pisal tudi po drugi svetovni vojni (Črni bratje, 1953). Mdr. je napisal scenarij za film Še bo kdaj pomlad, potopisne črtice (Izlet na Špansko, 1936; Deset dni v Bolgariji, 1938) in spominsko prozo (Začudene oči, 1952; Pot v svobodo, 1953; Mrak za rešetkami, 1958; Pot v neznano, 1970).

Že pred drugo svetovno vojno je bil eden najvidnejših ustvarjalcev slovenske mladinske književnosti najrazličnejših zvrsti. Začetnim dramskim prizorom (Veseli god, 1912, s psevdonimom Esar Vano), otroškim pesmim in igram (Pastirčki pri plesu in kresu, 1920) so sledile najbolj znane in umetniško najboljše povesti o življenju otrok v tedanji družbi in njihovi povezanosti z naravo (Tatič, 1923; Lukec in njegov škorec, 1931; Lukec išče očeta, 1932; Pastirci, 1935; Grivarjevi otroci, 1939; Pestrna, 1939). Tem je po vojni dodal povesti in zgodbe o NOB ter življenju pod fašizmom (npr. Tonček, 1948; Mali upornik, 1951; Učiteljica Breda, 1963; Vanka partizanka, 1963), avtobiografske črtice (Otroška leta, 1949); biografske črtice o Titu (Knjiga o Titu, 1955), besedila za slikanice (Naše živali, 1966; Kurir Markec, 1977), zgodovinske povesti (Tolminski punt, 1968), potopise po slovenskem etničnem ozemlju (Pisani svet, 1958; Ob morju in Soči, 1959; Rož, Podjuna, Zila, 1965) idr.

Bevkova dela so prevedena v hrvaščino, srbščino, makedonščino, bolgarščino, češčino, slovaščino, poljščino, ruščino, nemščino, litovščino, italijanščino, angleščino, danščino, madžarščino, albanščino, turščino, japonščino, esperanto, romunščino, francoščino, ukrajinščino idr. Po nekaterih delih (Kaplan Martin Čedermac, Pastirci, Črni bratje) so bili posneti filmi in TV-oddaje, nekaj pesmi je uglasbenih (Pri čevljarju, Rajanje, Otroci zibljejo idr.). Bil je urednik različnih revij in časopisov (Mladost, Čuk na pal'ci, Goriška straža, Naš glas, Razgledi, Čukov koledar idr.), soustanovitelj Nove založbe, uredil je antologijo Enodejanke (1921), izbor slovenske mladinske poezije Malčki in palčki (1921) ter zbirko narodopisnih pesmi Mlada Zora (1924). Prevajal je besedila iz slovanskih jezikov za potrebe Glasbene matice, mdr. dela Vladislava Stanislava Reymonta (Tomek Baran, 1928), Elze Orzeszkowe (Kmetavza r, 1931), Karla Čapka (Hordubal, 1939). Napisal je dve biografiji (V spomin narodnemu heroju Janku Premrlu - Vojku, Knjiga o Titu ) in se posvečal bibliografskemu delu (popisi primorskega tiska v zborniku Luči ).

Bevk velja v slovenskem literarnem spominu za izjemno plodovitega in fabulativno nadarjenega pisatelja za odrasle, ki je v številnih delih tematiziral preteklo in sodobno življenje v rojstnem tolminsko-cerkljanskem hribovju ter na širšem Primorskem, in kot eden najvidnejših ustvarjalcev slovenske mladinske književnosti. Poznamo ga kot narodno zavednega Slovenca, neutrudnega borca za osvoboditev Primorske izpod fašizma in kot vsestranskega kulturnega delavca. Bevkova umetniško najbolj prepričljiva dela za odrasle in mladino (Kaplan Martin Čedermac, Peter Klepec, Lukec in njegov škorec) so uvrščena v slovenski literarni kanon in se ponatiskujejo tudi v današnjem času.

Bevkov doprsni kip na solkanskem pokopališču in spomenik v Novi Gorici sta delo Borisa Kalina, prav tako Bevkov doprsni kip v Ljubljani (postavljen 1974). Po pisatelju so poimenovane Bevkova bralna značka, Goriška knjižnica Franceta Bevka v Novi Gorici, Osnovna šola Franceta Bevka v Tolminu in Ljubljani, več ulic in trgov itd. Volarjeva domačija v Zakojci, v kateri je preživel otroštvo in mladost, je bila 1990 preurejena v muzej. Prejel je več priznanj, odlikovanj in nagrad, mdr. nagrado Mladinske matice za Pastirce (1935), Prešernovo nagrado za Tončka (1948), Levstikovo nagrado za Otroška leta (1949), Prešernovo nagrado za življenjsko delo (1954), nagrado mladega pokoljenja v Beogradu (1960), nagrado AVNOJ (1968), priznanje zlata knjiga za Pestrno (1968) in za Malega upornika (1969).

Bevk France, pisatelj, r. 17. sept. 1890 v Zakojci pri Cerknem na Goriškem. Po dovršeni ljudski šoli je bil delj časa trgovski vajenec, nato šel s 17. letom na pripravnico v Podgori pri Gorici, študiral na učiteljišču v Kopru, pozneje v Gorici. Po maturi (1913) je učiteljeval v Orehku in Novakih pri Cerknem do 1917, ko je moral (do jeseni 1918) k vojakom. 1919–20 je bil član uredništva Slovenca in Večern. lista, 1921 se je vrnil v Gorico, kjer je postal urednik Mladike, ravnatelj Narodne knjigarne in odbornik Goriške Matice. Prve pesmi in črtice je priobčil v DP; pozornost je zbudila šele njegova lirika v DS (od 1914), ki je z nebrzdano ritmiko in smelo simboliko nadžupančičevala Župančiča (Bela smrt, Pomladnja pesem, 1914) ali skoraj na futuristični način poizkušala predočiti naravne barve in zvoke (Žive barve, 1914) ali podala kako zamisel tudi v golih 14 besedah (Pipico kadim, 1915). Kar je prijalo v njih tudi nasprotnikom novega, še neizčiščenega oblikovanja, je bila popolna doživljenost, brezobzirna, skoraj izpovedana odkritosrčnost njegove lirike, ki daje vrednost zlasti njegovim trpko nežnim ljubavnim pesmim (Najina žalost, 1914; Koča na samoti, 1915). Tudi črtice so presenečale z drzno izbero snovi (Grešnik, Anuška pred poroto, 1914) in z nenavadnim pogledom na življenjske probleme. V vojni se je B. kot pisatelj boril proti organiziranemu klanju (zato konfisciran in osebno preganjan), kakor priča njegova lirika (verzi in proza) v DS (1914–18). Pisal je dalje v goriško Mladiko, Jadranski almanah, izdal »Pesmi« (Gorica 1921), izbor črtic »Faraon« (Trst 1922), »Rablji« (Gor. 1923), zbirko (svojih in drugih) pesmi za mladino »Pastirčki pri kresu in plesu« (Lj. 1920) in izbor nar. pesmi »Mlada Breda« (Goriška Matica, 1924). — Slika: KGM 1922, 33. Grf.

Bevk France, pisatelj, pesnik, dramatik, prevajalec, urednik, bibliograf, publicist, družbeni delavec, r. 17. sept. 1890 v Zakojci, u. 17. sept. 1970 v Lj. Iz bajtarske družine. B.-ovi predniki so se na Bukovo priselili iz doline ob Idrijci. Spočetka so bili polgruntarji in krčmarji. V začetku prejšnjega stoletja, so tam živeli trije bratje, godci in veseljaki. Najmlajši, Matevž, je moral v vojake na Laško. Ko se je vrnil, je postal čevljar in goslač, preselil se je v Zakojco. To je bil pisateljev praded. Ded Jakob je bil najprej hlapec, nato je moral v vojake, prebil osem let na Laškem, postal četovodja (se naučil brati in pisati). Ko se je vrnil domov, je postal dninar, čevljaril in se dokopal do zidane bajte, nekaj zemlje in koze. Rodilo se je štirinajst otrok, vendar sta le dva preživela; eden je bil B.-ov oče Ivan ter B.-ova teta Justina. V prvem zakonu s Katarino Čufar se je Ivanu, čevljarju, rodilo osem otrok, v drugem z Marijo Pajntar tudi osem. France, pisatelj, je bil prvi otrok iz prvega zakona. Ljudsko š. je obiskoval na uro hoda oddaljenem Bukovem, kjer je bila fara in šola. Poleti 1904 so ga na prigovarjanje deda Jakoba, ki je želel, da bi vnuk ne šel po bajtarski poti in morda postal čevljar, kakor je bilo v rodu, dali v Kranj, kjer je bil pri trgovcu Kušlanu za vajenca. Ostal pa je le nekaj mesecev. Vrnil se je v Zakojco in hodil na dnine ali opravljal doma kmečka dela. Na nasvet cerkljanskega dekana Franca Knavsa, ki je vedel, da fant pošilja dopise raznim primorskim listom (trž. revija Družinski prijatelj, ki jo je izdajal J. Ukmar, mu objavi črtico Vstajenje), je oče dal B. na učiteljsko pripravnico v Podgori pri Gor. Naslednje leto, 1907–08 je bil sprejet na moško učiteljišče v Kopru (ravnatelj V. Bežek), ki se je leto za tem preselilo v Gor. V obeh mestih je bil na hrani pri kapucinih. Leta 1913 maturira. Prvo učiteljsko službo nastopi v Orehku pri Cerknem, toda zaradi spisov s protivojno tendenco (preiskava na uredništvu DS ter na Bevkovem stanovanju), tako imenovane Rdeče pike, dobi oznako p. v. (= politisch-verdächtig – politično nezanesljiv), zato je premeščen v Novake (1916). Kot dijak je bil zvržen na treh naborih, med vojno pa je moral kar trikrat na naborno komisijo; prvič se je rešil zaradi debelega vratu, drugič zaradi pljučnega katarja, tretjič, spomladi 1917, pa je bil potrjen. Odšel je naravnost na fronto v Galicijo in Bukovino (Gornja Radgona – Krakov – Rzeszov – Terliczka – Jaroslav – preko Karpatov – Przemisl – Chirov – preko Dukle – Madžarska – Visk – 3 mesece v Podkarpatski Rusiji – Delatyn – Kolomeja – Černovice – Voloko – Svidov – Horostokovo – marca v Ukrajino – Satanov – Felštin – Proskurov – Grečani – Žmerinka – Odesa). Poleti 1918 je njegova politična nezanesljivost vsled amnestije črtana in gre h kadru svojega polka v Gor. Radgono, doživi upor slov. vojakov in kasneje obiskuje v Pilisesabi pri Budimpešti oficirski kurz. Tu dočaka zlom Avstro-Ogrske. Nov. 1918 se vrne na Cerkljansko. Toda na povabilo Izidorja Cankarja odide 1919 v Lj. v uredn. Večernega lista, po prenehanju tega pa kult. rubrike Slovenca. Konec 1920 se vrne na Primorsko. J. Abram ga povabi, naj bi prišel ponovno učiteljevat na Goriško, a za to službo se B. ne more več ogreti. Rad pa zagrabi za vabilo D. Doktoriča, naj bi prevzel uredništvo M, ki jo je urejeval 1921 in 1922, kasneje pa sourejeval s Finžgarjem. V tem času je tudi soustanovitelj Naše založbe. Sredi 1921 postane tudi ur. GorS (do 1922) in Čuka na palci (1923–1926), ter dopisnik E za Goriško, posebno kult. rubrike. Od 1923 do 1926 ravnatelj Narodne knjigarne in papirnice (kasneje: Knjigarna G. Carducci). Aprila 1926 zaradi »Desetih zapovedi za rekrute«, objavljenih v Čuku na pal'ci, obsojen na 4 mesece zapora. V začetku 1927 začne urejati publikacije GM ter sodelovati v ured. Književne založbe Luč (od 1927). Postane sourednik NG, ves čas pa svoboden pisatelj. Dec. 1927 se preseli v Trst, da bi bil bliže Zadružni tiskarni (Tipografia Consorziale), ki je tiskala knjige GM, pa tudi iz osebnega razloga. Apr. 1928 pregnan iz Trsta, kamor ni smel več stopiti 8 let, se nastani v Gor. na Solkanski (Svetogorski) cesti. Leta 1929 prevzame urejevanje Luči in BZPZ od 1935 skupno z A. Kukanjo. V tej dobi zamenjata z D. Feiglom funkciji pri GM: B. postane tajnik. Leta 1930 obsojen na dve leti hišnega zapora in dobi ukor (ammonizione). Spomladi 1934 obsojen na tri leta konfinacije na otoku Ventotene pri Neaplju, vendar po 40 dneh izpuščen na prizadevanje slovenskega PEN-kluba, ki je angažiral it. tovariše v it. PEN-klubu, posebno predsednika Marinettija. To leto potuje v Jslo. Leta 1936 se udeleži kongresa PEN-klubov v Španiji (Barcelona) (Izlet na Špansko), naslednje leto v Franciji (Pariz) in dvakrat obišče Bolgarijo (Deset dni v Bolgariji). Leta 1939 je s PEN-klubom na Češkoslovaškem (Praga). Ko se pripravlja s PEN-klubom na Švedsko, Nemčija napade Poljsko in B.-u umre hčerka Jerica. 12. junija 1940 ga zaprejo in internirajo v Pisticci v Lukaniji, nato v Colfioritu v Umbriji in še v Isernio pri Campobassu v pokrajini Molise, od koder pride domov na očetov pogreb okt. 1941. Okt. 1942 spet zaprt v Gor., kjer ostane do 10. sept. 1943. Odide v partizane. Po Goriški fronti se premakne na Vojščico, samotno kmetijo pod Oblakovim vrhom. Od novembra 1943 član AVNOJ. Prav tako je leta 1943 izbran za predsednika Pokrajinskega odbora OF za Slov. prim. Kot zastopnik Slov. prim. je izvoljen za člana SNOS v Črnomlju. Od febr. 1944 član IO OF. Tu je poverjenik referata za prosveto, jeseni 1944 pa za preds. za Slov. prim. in Trst. Marca 1945 se vrne na Primorsko. Po končani vojni postane v Trstu predsednik SIAU. Od maja do okt. 1946 je v Parizu kot član posebne delegacije PNOO za Trst in Slov. prim. na mirovni konferenci. Od 1947 je v Lj. kot podpreds. Prezidija Ljudske skupščine LRS. V naslednjih letih je večkrat izvoljen za republiškega in zveznega poslanca v Bgdu. Tu je preds. komisije za izenačevanje teksta zakonov pri zvezni ljudski skupščini, član glavnega odbora in predsedstva SZDL Slovenije v Lj. in član glavnega odbora SZDL v Bgdu. Dvakrat je bil v jugosl. parlamentarnih delegacijah; enkrat na Češkoslovaškem in enkrat v Turčiji (1953). Kot delegat Ljudske prosvete Slov. je potoval v Celovec (1954). Privatno je obiskal Italijo, Francijo, Grčijo in Bolgarijo. Za svoje delo in življenje je prejel vrsto priznanj, odlikovanj in nagrad. Najpomembnejše so: Red dela I. stopnje, Red zaslug za narod I. in II. stopnje, Red narodne osvoboditve, Zlata značka svobode. Književne nagrade: Mladinska Matica za Pastirce (1935), Prešernova nagrada za Tončka (1948), nagrada Mladinske knjige za Otroška leta (1949), Prešernova nagrada za celotno življenjsko delo (1954), nagrada Mladega pokoljenja v Bgdu (1960), Nagrada AVNOJ (1968). Leta 1950 postane preds. Društva slovenskih književnikov, od 1952 do 1962 II. podpreds. SM; častni član občine Idrija (1960), častni član občine Nova Gorica (1970); odlikovan z bolgarskim redom »Cirila in Metoda I. stopnje« (1967), leta 1968 dobi povest Pestrna priznanje »Zlata knjiga«, 1969 pa isto priznanje Mali upornik. Od 1953 je redni član umetniškega razr. SAZU. Po njem je imenovana Bevkova bralna značka, Goriška knjižnica v Novi Gorici (1970) ter vrsta šol in drugih javnih organizacij. Ljubezni do knjige se je B. navzel doma. Tu se je srečal z »omarico polno Mohorjevih knjig« (prim. Začudene oči), še preden je znal brati, ko pa je znal še pisati, je pri dvanajstem letu že »napisal in ilustriral svojo prvo knjigo« (prim. Otroška leta). Od 15. leta dalje pa je pošiljal razne prispevke v novičarske liste, sodelovanje, ki se je potem razširilo na skoraj vse pomembnejše slovensko revijalno in dnevno časopisje, tako (za podrobnejšo navedbo letnikov prim. LPJ I, 231–2) A, V, PrimL, Alfa, Pripravnik, Zora–Prvi cveti, DS, DP, Zk, Mnt, NČ, S, Ska, Njiva, Naša moč, Večerni list, Jugoslov. žena, M, GorS, NoviR, E, Čuk, LZ, Trije labodje, JAlm, KolMD, ŽS, NG, Jaselce, KolGorM, NR, Mladinski list, Sodobnost, Slovenska družina, Prijatelj, žena in dom, Žika, Razori, ZbLuč, BZPZ, PDk, SlovP, PrimP, PrimKG, Mladi puntar, Učiteljski svetovalec, Mladi rod, LdP, Tovariš, Pionir, Obzornik, Novi svet, Svoboda, NOja, Borec, KolPK, KolSlovK, NŽ, LD, MladP, Mladina, Ljudska prosveta, Najdihojca, SlovJ, JKol, NSd, Za naše bralce, Enajsta šola, Večer, Matajur, Mlada njiva, Bori, Galeb, 7 dni, Rodna gruda, Socialistična misel, NRazgl, Sodobna pota, Delo, Vjesnik, Naši pioneri itd. S prevodi njegovih del pa skoraj v vseh vidnejših jugoslovanskih periodičnih tiskih. Čeprav se je časovno najprej pojavil s prozo, je vendar za njegov vstop v slov. lit. areno značilna njegova poezija. Tako najprej v litograf. Alfi, kakor v Zori in posebej v DS, če prispevkov v V in A tu ne jemljemo v poštev. Iz B.-ovega pisma Finžgarju iz leta 1912 zatrdno vemo, da je že to leto imel pripravljeno pesniško zbirko Srebrni smeh (prim. KolGMD 1976), ki pa ni izšla in je po vsej verjetnosti to prva redakcija Pastirčkov pri kresu in plesu iz 1920. Se pravi, da je prav po vzoru »moderne«, posebej Župančiča in Cankarja (ta je obiskal gor. višješolce: Iga Grudna in druge v 1. desetletju), usmerjal svoje prve literarne korake, tako da je istočasno pisal tudi za mladino (liriko in dramatiko; prim. Veseli god, 1912). V mladokatoliški krog okrog Zore in DS stopi B. okoli leta 1910. Takrat se je v Gor. gibal v družbi Resa, Velikonje, Lovrenčiča, ki so bili v tesnih stikih z Izid. Cankarjem. Kmalu pa zadobi prve kontakte z Meškom in Finžgarjem, katerim pošilja svoja dela v oceno. Njegova lirika te dobe kaže opazne znake slovenske moderne, posebno Župančiča in Murna. Kasneje pa se s sledovi impresionizma prebija v eskpresionizem z močnim deležem socialnega poudarka, ki se najbolj očitno pokaže v domačijski liriki, se pravi v motiviki iz Brd in Tolminske, nekako rahlo sledeč Gradnikovi tovrstni liriki. Epigonstva se najprej reši v ljubavni in erotični liriki, v kateri ustvari nekaj zares lepih pesmi, obenem pa dovolj jasno nakaže svojo precej svojevrstno in zagonetno duhovnost, kd se bo kasneje spopadala z naturalizmom. Svojo liriko izda B. šele po vojni v zbirki Pesmi (1921). Čeprav je kasneje še pesmi, tega ni več zbral v knjigo, saj je poezija počasi prepuščala mesto prozi, ki je že do tedaj vztrajno spremljala to njegovo ustvarjanje. Zadnje B.-ove pesmi zasledimo še v letu 1927. V prozi začenja s črtico, s sliko. V osnovi skoraj vsemu temu pisanju stoji prelom starega sveta in novi svet, ki se poraja, nekak obračun z vojno in z vsem, kar je v človeku zločinskega. Tu in tam je čutiti še njegov borbeni nacionalizem. Do posebnega vrha bo ljubezen do rodne zemlje in slovenskega jezika prekipela skoraj dvajset lat kasneje v Kaplanu Martinu Čedermacu. Izbor proz tega časa je Bevk podal v dveh zbirkah Faraon in Rablji. Po teh črticah se loti B. obširnejših tekstov (novele, povesti, romani). Vsebinsko se v teh širših zasnovah zvrsti nekaj zaključenih motivnih krogov. V prvi dobi prevladuje motivika meščanskega sveta, kasneje se vedno močneje oglaša domačijska motivika, ki je lahko postavljena v sodobnost, še največkrat pa použita v širših epskih zasnovah zgodovinskih tekstov. Tej se v drugi povojni dobi pridruži najprej vrsta del, ki obravnavajo dobo fašizma na Primorskem, torej tista dela, ki jih B. ni mogel napisati zaradi cenzure, dokler je živel v okupirani Primorski. Potem pa pridejo dela z narodnoosvobodilno tematiko, čeprav je čutiti, da se razen nekaj redkih izjem zgodovinskih tekstov, B. docela predaja pisanju za mladino in ponatiskovanju že objavljenih del bodisi v obliki Izbranih spisov, ki jih zasnuje kar v dveh serijah (Izbrani spisi, 1–12, Bevkovo izbrano mladinsko delo, 1–15), bodisi samostojno, razširjne ali popravljene. Čisto posebej stoji, čeprav tesno vtkano v njegovo ustvarjanje, tisto avtobiografsko gradivo, s katerim je v različnih obdobjih posegel v svoje življenje in nam podal iz njega zaključena obdobja. Vanj je zajel svoje življenje od rojstva do leta 1947 (Začudene oči, Tatič, Moja mati, Otroška leta, Zlata voda, Suženj demona, Beg pred senco, Pot v neznano, Mrak za rešetkami, Pot v svobodo). Meščansko življenje, ki ga začne B. odkrivati, je slika sveta, ki ga je pisatelj spoznal v svoji mladosti. Dela s to tematiko so v bistvu obtožba sveta, stanja, reda in brezizhodnosti (Muka gospe Vere, Mati, V zablodah, Gospodična Irma, Mrtvi se vračajo, Človek brez krinke, Žerjavi, Tuje dete, Kamnarjev Jurij, Domačija idr.). Deloma se v teh delih prepletajo še vedno vojne ali povojne razmere, težka socialna podoba dežele, ki je ne ugonablja le revščina povojnega razdobja z vsem, kar ta prinaša, marveč tudi nove razmere in novi gospodarji. Toda pravega, resničnega B. moramo iskati v tekstih s podeželsko tematiko. V njih prihaja do izraza vsa njegova velika ljubezen do domače zemlje, do ljudi, ne glede na čas, ki ga ta dela prikazujejo. Tu postaja B. zares samosvoj, oseben. Kar opisuje, je zajeto iz osebne izkušnje, je izročilo rodov in je tudi up in skrb in bodrilo, da se zemlja in ljudje obranijo tudi v težkih razmerah raznarodovanja (Smrt pred hišo [Ljudje pod Osojnikom], Hiša v strugi, Jakec in njegova ljubezen, Krivda, Jagoda, Vedomec, Železna kača, Žerjavi, Dedič, Veliki Tomaž, Gmajna, Ubogi zlodej, Huda ura, Samote, Bajtar Mihale, Domačija, Mlini življenja, Povesti o strahovih, Greh pogoniča Izidorja idr.). Seveda ni njegova domačijska snov zožena le na pokrajino, ki ga je rodila, na svet cerkljanskih in tolminskih hribov, tudi mediteranski del naše dežele, Goriška, Tržaška in Slovenska Benečija so našle v njem svojega opisovalca. Iz tega hotenja in snovi se je tudi v B.-u razrastel obsežen ciklus zgodovinskih povesti in vrsta drugih, ki se nanj navezujejo (Julijan Sever, Kresna noč, Vihar, Stražni ognji, Soha sv. Boštjana, Pravica do življenja, Znamenja na nebu [I. Krvavi jezdeci, II. Škorpijoni zemlje, III. Črni bratje in sestre, Umirajoči bog Triglav, Človek proti človeku, Viharnik, Tolminski punt). Tem stoje najbliže besedila, ki so zgodovina našega časa. V času fašistične okupacije se je B.-u prenekateri dogodek ponujal in bi ga bil rad upodobil; dobil je prenekateri namig, kaj bi kazalo napisati (poškodba spomenika na Krnu; usoda intelektualca Slovenca, ki se poroči z Italijanko, itd. Prim. še napovedi v raznih KolGM, nrp. Volkovi). Toda marsikaj ni dozorelo, marsikaj pa zaradi nacionalne stiske ni moglo iziti. Vendar se eno delo dviga v B.-ovem opusu posebno visoko nad vse, Kaplan Martin Čedermac, podoba duhovnika, ki se mora boriti s cerkveno in posvetno oblastjo, da lahko svojim ljudem reši jezik in jih s tem ohrani slovenstvu. To je prava visoka pesem primorski duhovščini, ki je desetletja reševala tudi slovenstvo na skrajnem zahodu slovenskega etničnega ozemlja. Po zadnji vojni je nastalo nekaj del, ki slikajo ta čas pod fašizmom: tako Tonček, Črni bratje, Tuja kri, Črna srajca. Iz medvojnega ter povojnega sveta je novela Slepa ulica, zraven pa še zbirka novel Krivi računi. Ogromno poglavje zase je B.-ovo mladinsko delo. To je nastajalo še prej, preden je sploh začel pisati za odrasle. Prvi mladinski teksti so prispevki v A in v V. Kmalu nato je za potrebe odra napisal Veseli god (tekst za Slomškovo proslavo), ki je istočasno prvi B.-ov tekst v samostojni knjižni objavi. Tudi drugi je mladinski: Pastirčki pri kresu in plesu (ki so po vsej verjetnosti spočetka nosili naslov: Srebrni smeh). Sledi Tatič in leta 1925 in v tem času več slikanic z verzi ter otroške igrice Bedak Pavlek. V tridesetih letih se rodi nekaj najlepših B.-ovih mladinskih del: Lukec in njegov škorec, Lukec išče očeta, Kozorog, Tovariša, Čarovnica Čirimbara, Grivarjevi otroci, Pesterna, Plešimož, skratka pretežni dal najlepšega in umetniško najboljšega, kar je napisal za otroke. Po vojni se tem delom pridružijo povesiti s tematiko NOB: Mali upornik, Smeh skozi solze, Ognjeni krst Gregca Petelinčka, Pikapolonica, Učiteljica Breda, Vanka partizanka. Poskusil se je B. tudi v svojevrstni hagiografiji; v zaporu 1926 je napisal Brata Frančiška. Po tematiki bi semkaj sodile tudi njegove Legende. Uredniška nuja in založniška potreba so včasih vodili B.-u pero tudi po izvirnih tekstih, ki niso leposlovnega značaja. Iz dobe med obema vojnama je en sam tak primer (Lepo vedenje), po vojni pa se tovrstno blago množi (Obnašaj se spodobno, Pazi na glavo – glava ni žoga, Pacek in packa, Luna). Sem štejemo tudi vrsto potopisov za mladino, s katerimi je hotel otroka voditi z odprtimi očmi skozi vse slovensko etnično ozemlje in mu ob spomenikih in znamenitostih razgrinjati slovensko zgodovino in kulturo (Pisani svet, Ob morju in Soči, Rož, Podjuna Zila). Obdelal je tudi dve biografiji (V spomin narodnemu heroju Janku Premrlu-Vojku, Knjiga o Titu). B. je tudi ustvarjal na polju dramatike vse svoje življenje. Njegova prva objava sploh je pravzaprav odrsko delo (Veseli god). Napisal je trodejanko Invalid, enodejanko V kaverni (prvotni naslov V globini), potem dramo Kajn, štiridejanko Krivda (prvotno Sence greha ali Materin greh ali celo Smrtne poteze), komedijo iz meščanskega sveta Partija šaha. Obsežnejše je B.-ovo dramsko ustvarjanje za mladino. Prvi taki teksti se pojavijo v manjšem obsegu že v knjigi Pastirčki pri kresu in plesu, v Bedaku Pavleku je 5 dramskih tekstov (Skrb in smrt, Kraljič in služabnik, Neubogljivci, Dobrota je sirota. V V je izšla Čudežna skrinjica. Dramatiziral je dve svoji prozni deli: Tonček, Vanka partizanka. Več igric je napisal za ročne lutke (žive in nežive ter za premakljivi oder): Resnica v oči bode, Kmetič in volk, Trbuc in razbojnik, Teliček Rjavček, Lenuh Poležuh. Poskusil se je tudi s filmskim scenarijem Še bo kdaj pomlad (za film Trst). Drugi so dramatizirali kak njegov tekst (Grabnar, Kaplan Martin Čedermac, Za našu grudu, dramatizacija Zastave v vetru). Po vsej verjetnosti je izgubljen libreto, ki ga je B. napisal na temo Prešernovega Krsta za Kogojevo opero Črne maske. Med B.-ovimi prevodi so taki, ki jih je narekovala potreba in želja založništev ali odrov, nekaj pa je takih, za katere se je odločil, zavedajoč se umetniške vrednosti besedila, ki ga je prevajal. Taki so: Reymontova Tomek Baran, Pravica; Orzseszkove Kmetavzar, Vazova Hadži Ahil in Pod jarmom, Čapkov Hordubal, Poljski pripovednik. Ker je GM ali Luč hotela dati v roke bralcem pretežno dela slovanskih pisateljev, je B. poskrbel, da je prevajal (tudi z Budalovo pomočjo) tekste iz vseh vidnejših slovanskih slovstev. Prev. je tudi več iger in mladinskih del. Kot urednik je pripravil Enodejanke, izbor slov. mlad. poezije Malčki in palčki, Mlada Zora, zbirko nar. pripov. pesmi. Urejeval pa je Mladost, M, Čuk, GorS, NašG, Razgl, Koledarji GM, Luč, Glavni seznam knjig narodne knjigarne, Čukov koledar, Spomini na partizanska leta 4, Narod se je uprl, izbor proze NOB, Feigel: Ob obratu stoletja. Bil je soustanovitelj Nove založbe, Gregorčičeve založbe, bil v uredniškem odboru MK, založbe Lipa. Vse to delo s knjigo ga je nekje nujno prisililo, da je postal tudi bibliograf. V zbornikih Luč je leto za letom nizal bibliografske popise primorskega tiska za posamezna leta ali obdobja (za leta 1918 do 1936; gl. Zbornik Luč I–IV, VI, VIII, IX, XI). B. je uporabil več psevdonimov in šifer, med njimi: Fr. Serafin Bogdanov, Serafinov, Jablanko, Radoslav Bevk, Rado, R. B., Volarjev France, Seljan SeIjanovič, Esar Vano, Fran B., Radoslav B., Ivan Bežnik, Jože Jeram, C. Cej, Tone Čemažar, France Seljak, Jernej Jereb, Pavle Sedmak, Jerko Jermol, Čuk, Ivan Lesjak, Jože Gorički, Ivan Seljan, Jan K-s, Jaka Spaka, Francesco Bevk. Posamezna B.-ova dela so bila velikokrat ponatiskovana, saj je pisatelj nesporno najplodovitejši pisec, kar jih je bilo doslej med Slovenci. K ponatiskovanju je veliko pripomogla posebna okoliščina, da so namreč nekatera dela izhajala kar redno v dveh izdajah: enkrat za bralce na Primorskem, drugič za one v Jugoslaviji. Izredno veliko ponatisov so doživele posebno njegove mladinske knjige, te pa zato, ker so bile predpisane za šol. čtivo. Širši izbor B.-ovega dela je izšel štirikrat: Izbrani spisi v 3 knjigah (od predvidenih 6) pri Jugoslovanski knjigarni od 1934 do 1937, Izbrani spisi v 12 (od predvidenih 15) knjigah od 1951 do 1965 pri DZS, Izbrano delo v zbirki Naša beseda v 3 knjigah, pri MK vse 1969. Seveda so posamezna B.-ova dela prišla v vrsto izborov in antologij, slovenskih, jugoslovanskih in tujih. Pot v svet so B.-ova dela kmalu našla v številnih prevodih. Do leta 1970 so izšla že v okrog devetdesetih samostojnih knjigah, ogromno pa je število prevodov po revijah, zbornikih in časnikih. Preveden je bil doslej v srbščino in hrvaščino, makedonščino, bolgarščino, češčino, slovaščino, poljščino, ruščino, nemščino, litavščino, italijanščino, angleščino, danščino, madžarščino, albanščino, turščitno, tadžiščino, japonščino, esperanto, romunščino, francoščino, kitajščino, ukrajinščino in še v kak jezik. B.-a so portretirali L. Spazzapan, F. Gorše, B. Jakac, A. Černigoj, R. Hlavaty, M. Pregelj, L. Perko, B. Kos, G. A. Kos, V. Pilon, in drugi, nekateri po večkrat. Boris Kalin je napravil portret na solkanskem pokopališču in kip v Novi Gorici. Nekaj B.-ovih pesmi je uglasbenih: Pri čevljarju (uglasbil Ferdo Juvanec), Rajanje (Pavle Kalan), Rajanje (Danilo Bučar), Prsti (Pavel Šivic), Otroci zibljejo (Peter Lipar), Brbr - cvik (V. Ukmar). Po nekaterih delih so bili posneti filmi ali TV oddaje: Kaplan Martin Čedermac, Pastirci, Črni bratje. B.-ovo delo so doslej izčrpneje popisali: F. Dobrovoljc, Literarno delo F. B. v prevodu, Bori 1955; F. Koblar, B.-ova dela, Novi svet 1950; A. Budal, F. B., Razgledi 1950; isti, Bibliografija F. B., Tedenska priloga PDka, 1950; M. Uršič, F. B. – bibliografija, Letopis SAZU, V, 1952; M. Brecelj, B.-ova bibliografija, I, 1960; B. Gerlanc, Popisi in zapisi, Bevkova knjiga, 1970 (2 izd.); isti, B.-ova bibl., IdrR.; M. Brecelj-F. Dobrovoljc, LPJ I, 231–6; M. Brecelj, Vestnik založbe Lipa, 1960–1968.

Prim.: (za popolno bibliografijo člankov in ocen do 1966 glej citirano LPJ I, str. 231–6; tu navajamo le izbor pomembnejših zapisov in kritik o Bevku in njegovem delu in še to samo slovenskih): F. B. ostane v zaporu, S 1926, 29. V.; A. Širok, Pri F. B., NG 1927, 5–10; S. Škerl, Pisatelji in knjige, Luč 1934; F. B. konfiniran, NL (Buenos Aires) 1934, 24. III.; A. Ocvirk, Pregled slov. lit. od 1918–1938, LZ 1938, 595; V. Pavšič, Pogled na povojno dramatiko, LZ 1938, 421–3; 1939, 593–4; F. Vodnik, Slovensko leposlovje v letih 1918–1938, F. B., M 1938, 430, 468; A. Budal, O F. B., LZ 1940, 281–5, 384–8; T. D[ebeljak], Ob 50-letnici F. B., DS 1940, 509–10; A. Slodnjak, Ob 50-letnici F. B., Obzorja 1940, 446–9; u [J. Udovič], Petdesetletnica F. B., Slovenija 1940, 20. IX.; F. Koblar, F. B. Ob šestdesetletnici, NS 1950, 865–79, 969–85, 1078–96; A. Budal, F. B., Razgledi 1950, 433–50, 530–58 in separat; Č. Šinkovec, Srečanje s F. B., Mladinska revija 1950–51, 405–10; Osk. Hudales, F. B., NOja 1950, 547–9; A. Budal, Usode knjig F. B. pod fašizmom, LdTd 1950, 8. XII.; F. Vodnik, Ob šestdesetletnici F. B., 1950, 27. IX.; O. H[udales], Prešernov nagrajenec F. B. in njegovo delo, Večer 1954, 10. II.; A. Budal, Nezmanjšana plodovitost pisatelja F. B., PDk 1957, 23. VI.; L. Legiša, Ob Bevkovi sedemdesetletnici, NS 1960, 919–22; Pogovor s književnikom F. B., Borec 1960, 466–7; I. Potrč, Srečanje z B., Otrok in družina 1960, 268–9; B. Gerlanc, F. B. založnik in knjigar, Knjiga 1960, 289–294; T. Pavšič, Počastili smo velikega rojaka, IdrR 1960, 97–100; [Jože Dolenc], F. B. sedemdesetletnik, Književni glasnik MD 1960, 14–5; M. Šega, Ob jubileju F. B., Delo 1960, 15. IX.; V. Ocvirk, Partizansko srečanje z očetom F. B., Delo 1960, 17. IX.; B. Magajna, Ob sedemdesetletnici F. B., Vestnik Lipe 1960, 13/14; P. A. Ogarev [Pagon], Pisatelju F. B. za sedemdesetletnico, PDk 1960, 18. IX.; B. Borko, Jubilej F. B., Književne novine 1960, 7. X.; B. Gerlanc, Nekaj B. spominov na založništvo in knjigarstvo v Trstu in Gor., PDk 1960, 13. IX.; M. Brecelj, Dramatika F. B., GLGorGl 1960–61; G. Hafner, F. B. sedemdesetletnik, NO 1961, 10/12; F. B., Moja pisateljska pot, JiS 1961–62, 1–5; B. Pahor, Gaugin, Pasolini in Kaplan Čedermac, PDk 1962, 10. VI.; M. Kunej, Čutiti življenje. Naš pogovor s F. B., Večer 1962, 29. IX.; Beseda ustvarjalcev. F. B., Knjiga 1965, 105–6; SB 1945.

Brj.