Novi Slovenski biografski leksikon
BEVK, Stanislav (Bevk Stanko, Beuk Stanislaus, psevdonim Josip Beran), biolog ornitolog, šolnik (r. 2. 5. 1875, Šentvid pri Lukovici; u. 29. 2. 1956, Ljubljana). Oče Franc, učitelj.
Po opravljeni osnovni šoli v Litiji je obiskoval gimnazijo v Ljubljani in po maturi 1894 študiral zoologijo in botaniko na Dunaju. Še kot študent se je vključil v raziskovalno delo na Zoološki postaji v Trstu, ki je bila tedaj del dunajske univerze. 1899 je objavil razpravo o zgradbi ledvic in morfologiji živega svedra (školjka, ki vrta v les) Zur Kenntnis des Baues der Niere und der Morphologie von Teredo L. Po letnici objave lahko sklepamo, da je bilo to njegovo doktorsko delo, ker je bil istega leta promoviran za doktorja filozofije. Pozneje se je strokovno izpopolnjeval še na tečajih univerz v Gradcu in Innsbrucku.
Kot profesor pripravnik je začel službovati v Celju in nato v Kranju. Za profesorja prirodopisa so ga kasneje izbrali na idrijski realki in ga 1904 imenovali za ravnatelja te šole. Od 1917 je bil ravnatelj II. gimnazije v Ljubljani. Februarja 1921 je postal vodja prosvetnega oddelka pri pokrajinski upravi v Ljubljani in kmalu nato vodja prosvetnega oddelka za Slovenijo. Vzrok za njegovo prezgodnjo upokojitev 1926 je bil verjetno politične narave. Glede na Bevkovo sodelovanje s časopisi Rodoljub, Sokolič in Brus lahko sklepamo, da je bil liberalno usmerjen. Bil je plodovit strokovni in poljudnoznanstveni pisec. Med svetovnima vojnama je bil med najvidnejšimi šolniki in pisci učbenikov na področju botanike in zoologije. Mdr. je avtor obsežnega učbenika Botanika za šolo in dom (1927). Po 1945 je bil vodja odsekov za visoko šolstvo pri ministrstvu LR Slovenije.
Dejaven je bil tudi na področju sistemskega urejanja varovanja narave. Ko je bil 1919 v okviru Muzejskega društva za Slovenijo na pobudo Ferdinanda Seidla ustanovljen Odsek za varstvo prirode in prirodnih spomenikov, si je ta zadal nalogo pripraviti predloge za zavarovanje ogroženih delov narave, rastlinskih in živalskih vrst, jam ter za ozaveščanje javnosti. Trinajstčlanski odsek je pod Bevkovim predsedovanjem pripravil sedem strani obsegajoč dokument, znan pod imenom Spomenica, in ga januarja 1920 predal Pokrajinski vladi za Slovenijo. Bevk je vodil Odsek do 1921, ko ga je prevzel Fran Kos. V tridesetih letih prejšnjega stoletja je bil še enkrat na čelu Odseka. Presenetljivo 1940 ni bil povabljen v Banovinski posvetovalni odbor za varstvo prirode, a je 1944 spet sodeloval pri naravovarstvenem delu skupaj z Antonom Šivicem in Alfonzom Gspanom v Posvetovalni delovni skupini za varstvo in ohranitev prirode in prirodnih spomenikov slovenske zemlje pri Prirodoslovnem muzeju. Bevk je 1948 za Referat za varstvo prirode, ki je deloval v okviru muzeja, napisal programski članek, ki je bil objavljen v prvi številki glasila Varstvo spomenikov.
Za ornitologijo je zaslužen kot predsednik kuratorija, na pobudo katerega je bil 1926 ustanovljen Ornitološki observatorij v Ljubljani. Skupaj z Jankom Ponebškom je Bevk pri tedanji banski upravi pridobil denarno podporo za ustanovitev sklada za delovanje observatorija.
1936 je postal častni član Lovskega društva Slovenije. Po drugi svetovni vojni je prejel odlikovanje slovenske lovske organizacije. Bil je soustanovitelj revij Lovec in Ribiško-lovski vestnik . S strokovnimi prispevki je aktivno deloval v lovstvu, še posebej na področju varstva narave in ohranjanja ogroženih živalskih vrst. Že 1920 je predlagal zakonito varstvo kozoroga, gamsa, jelena in medveda. Zavzemal se je za ekološki in etični pristop pri upravljanju z divjadjo. Odločno je nasprotoval delitvi na koristne in škodljive živali. Kot tajnik društva Zoo je dal 1927 pobudo za ustanovitev živalskega vrta v Ljubljani.
2009 so mu lovci v Šentvidu pri Lukovici odkrili spominsko ploščo.
Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine