Novi Slovenski biografski leksikon
BESEDNJAK, Engelbert (Engelberthus/Rinaldus Besednjak), politik, novinar, publicist (r. 14. 3. 1894, Gorica, Italija; u. 21. 12. 1968, Trst, Italija, pokopan v Mirnu). Oče Jožef, krojač, mati Jožefa, r. Jež, perica in likarica. Tast Anton Vuk, gospodarstvenik in politik, svak Stanko Vuk, književnik.
Osnovno šolo in nemško gimnazijo je obiskoval v Gorici (1906–13). Vpisal se je na pravno fakulteto univerze na Dunaju in doktoriral 1920. Že med študijem se je pričel politično udejstvovati; deloval je v krščanskosocialnem gibanju na Goriškem (tajnik Krščanskosocialne zveze za Goriško je bil 1913–14) in na Dunaju, kjer je v katoliškem študentskem društvu Danica prišel v stik z Izidorjem Cankarjem, Antonom Korošcem in Janezom Evangelistom Krekom. Ta srečanja so zaznamovala in usmerjala njegovo življenjsko pot. Med prvo svetovno vojno je bil vojaški uradnik (cenzor korespondence italijanskih vojakov v avstrijskem ujetništvu). 1919 je na povabilo Izidorja Cankarja sprejel mesto urednika katoliškega političnega dnevnika Slovenec. Od začetka 1921 je v Trstu urejal dnevnik Edinost, ki je bil tedaj glasilo tržaškega političnega društva Edinost (društvo je od 1919 združevalo primorske slovenske politične meščanske stranke in je imelo svoja pododbora za Gorico in Istro). V času bivanja v Trstu je poleg časnikarskega dela opravljal tudi druge politične naloge, povezane s problemi primorskih Slovencev, ki so po rapalski pogodbi (1920) postali italijanski državljani in so bili že tedaj deležni raznarodovalnih pritiskov italijanske države. Vključil se je tudi v predvolilno aktivnost ob državnozborskih volitvah (1921) in nato kritično poročal o delovanju rimskega parlamenta. Iz Trsta se je 1921 preselil v rojstno mesto, ker je bil istega leta skupaj z Antonom Gregorčičem, Henrikom Tumo, Ignacijem Križmanom in Karlom Trevnom imenovan za člana po vojni obnovljenega deželnega odbora Goriško-Gradiško. 1922–24 je bil urednik Goriške straže. Ko je v društvu Edinost prišlo do razkola med liberalnim in krščanskosocialnim krilom in je bilo v Gorici 1922 ustanovljeno samostojno društvo Edinost, je Besednjak za krajši čas postal njegov prvi podpredsednik, nato pa predsednik (1922–28). Bil je tudi sourednik (1922–25) mesečnika Socialna misel. Politične in ideološke usmerjenosti v duhu Krekove vizije krščanskega socializma ni kazal le v objavah, marveč tudi v javnih nastopih. Tudi sicer je deloval v Krekovi viziji krščanskega socializma.
Oktobra 1922 so politične razmere v Italiji s prihodom fašistov na oblast dobile novo podobo vsestranskega nacionalističnega nasilja. Še pred tem je Besednjak na morebitne spremembe opozarjal v časopisnih člankih in nato zlasti v študiji Fašizem (Socialna misel, 1, 1922, št. 11–12) analiziral nove izraze italijanskega nacionalizma, prežetega z militantnostjo in imperializmom ter povezanega s kapitalizmom, ki se je takrat v Italiji zbal posledic napovedujoče se proletarske revolucije. Na državnozborskih volitvah aprila 1924 je bil izvoljen v rimski parlament. Začelo se je njegovo parlamentarno obdobje (1924–28), ko je s temperamentnimi in argumentiranimi nastopi opozarjal predvsem na raznovrstne probleme slovanske (slovenske in hrvaške) manjšinske skupnosti v Italiji. Tako je izzvenel že njegov prvi nastop junija 1924, ob koncu 1924 pa se je zoperstavil novi šolski zakonodaji. Najbolj odmeven je bil govor maja 1926 o položaju Slovencev v Italiji, zlasti zaradi besednih dvobojev z nekaterimi fašističnimi veljaki, tudi z Benitom Mussolinijem. Zadnji večji poslanski nastop je imel marca 1927, kasneje se v vzdušju naraščajočega ustrahovanja režima ni več udeleževal dejavnosti parlamenta. Pred odhodom v emigracijo je pri Mussoliniju dosegel, da so 1929–30, ko je bil slovanski tisk v Italiji že prepovedan, izšli hrvaška (Istarski list) in dve slovenski periodiki (Družina in Novi list).
Vzporedno s parlamentarnim delom in čedalje bolj omejenim obsegom javnega dela slovenske manjšinske skupnosti v Italiji je Besednjak sodeloval v evropskih manjšinskih organizacijah, predvsem pri Kongresu evropskih narodnosti (1930 izvoljen v vodstvo). Ob Josipu Wilfanu, ki je bil predsednik, je bil ena vodilnih osebnosti kongresa, zlasti kot predsednik Mednarodne zveze manjšinskih časnikarjev. Z delovanjem pri kongresu je skupaj z Wilfanom postavil tudi temelje manjšinskemu pravu. V tem času je skupaj s sodelavcem Josipom Bitežnikom objavil več poročil, povezanih s položajem Slovencev in Hrvatov v Italiji. Ob koncu tridesetih let 20. stoletja je odklonil vodstveni položaj v SLS.
Kot politični emigrant je živel na Dunaju (1930–38), po priključitvi Avstrije k Nemčiji se je 1938 preselil v Beograd, kjer je doživel nemško okupacijo. Povezal se je z jugoslovansko vlado v Londonu ter iz Beograda kot simpatizer OF usmerjal odločitve t. i. goriške sredine. Po nekajletnem povojnem bivanju v Beogradu se je z vednostjo jugoslovanskih oblasti 1950 preselil v Trst, kjer je nadaljeval z delom za ohranjevanje obstoja Slovencev v Italiji. Od 1954 do smrti je bil urednik in izdajatelj tednika Novi list, ki je bil nadaljevanje istoimenskega glasila, ki je izhajalo 1929–30. V njem je objavil (1958–66) tudi nedokončane spomine na Virgila Ščeka.
Na aleji velikih mož v Novi Gorici so 1984 postavili njegov doprsni kip.
Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine