Bernik, Ivan (1871–1897)

BERNIK, Ivan (Ivan B., šifri J. B-k, –ni–), filozof (r. 10. 12. 1871, Kranj, Šmarjetna gora; u. 2. 2. 1897, Ljubljana). Oče Martin, tesar, mati Marija, r. Brenk.

V Ljubljani je končal gimnazijo (1891), na univerzi na Dunaju študij filozofije (1891–95), bil je suplent (profesorski pripravnik) za latinščino in grščino na slovenski Državni nižji gimnaziji v Celju, nato priložnostni pisar v Ljubljani. 1897 je v Ljubljani naredil samomor.

Ukvarjal se je z estetiko. V spisu Nekaj o lepem je podal pregled estetike od Platona naprej, pri čemer se je najbolj opiral na Johanna Friedricha Herbarta, Roberta von Zimmermanna, Theodorja Vogta in Immanuela Kanta. Bil je kritičen do predhodnikov, sam je zagovarjal formalistično estetiko, kjer lepota ni v vsebini, temveč v obliki. Podlaga estetskih sodb so sicer čustva, toda ta čustva imajo objektivni temelj v predmetu, ki je harmonična celota vseh posamičnih delov. Posamezni deli sicer niso nujno v harmoniji, kar pa ne velja za celoto, kjer vlada en princip oz. »duh«, tu gre za celoto, kjer ima vsak del isti smoter, tj. organsko ali klasično lepoto. Primer takšne klasične lepote je bil za Bernika panteistični sistem Giordana Bruna in antična umetnost oz. antična družba kot celota. Naklonjen je bil realizmu, zavračal pa je naturalizem, ker je menil, da opisuje le posamičen del, ki je sam zase grd, nesmiseln. S svojo formalistično estetiko je polemiziral tudi s krščanstvom, kajti za umetnost po njegovem mnenju snov ni merodajna, saj ima umetnost samo en smoter, tj. lepoto, medtem ko to ne velja za krščanstvo, kjer so bistvene ideje. Polemiziral je s katoliškimi misleci (Antonom Mahničem idr.) in nasprotoval njihovi ideji, da je vse, kar je resnično in dobro, tudi lepo, po njegovem velja obratno, da je vse, kar je lepo, tudi resnično in dobro.

Ukvarjal se je tudi z odnosom med spoloma. Moški je po njegovem zastopnik »objektivnega«, »snovnega«, »teoretičnega« delovanja, tj. moški ustvarja nove ideje, medtem ko je ženska zastopnica »subjektivnega«, »oblikovnega« delovanja, tj. ženske sprejemajo, zbirajo in se ukvarjajo s podrobnostmi, ki moških ne zanimajo. Glavna ženska lastnost je marljivost, potrpljenje, zato lahko ženska s pridobljenim bolje razpolaga kot moški. Ženska ima tudi čut za lepoto, estetiko, ta čut, kot tudi druge umske zmožnosti, pa mora ženska razviti skozi izobraževanje. Bernik se je zato zavzemal za vključenost žensk v izobraževanje. Menil je, da sta spola po umskih zmožnostih enaka, vsak pa ima svoje mesto v družbi, kjer se principa dopolnjujeta. V pravem umetniku, tj. geniju, sta principa združena, s čimer se umetnik približuje idealu pred ločitvijo spolov, ki ga je opisal Platon.

Bernik Ivan, filozof, r. 9. dec. 1871 na Šmarjetni gori pri Kranju, u. 2. febr. 1897 v Lj. Dovršil je gimn. v Lj. (1891), univerzo na Dunaju, bil suplent na gimn. v Celju, postal pisar v Lj., kjer si je s strelom končal življenje. S svojim spisom »Nekaj o lepem« (Vesna 1894) podaja skoraj celo estetiko, naslanjajoč se na Kanta, Herbarta, Zimmermanna in Vogta. Samostojen je v podrobnostih, v načelni kritiki nasprotnih nazorov in v vpletanju slov. kulturnih razmer. Podlaga estetskim pojmom mu je čustvena stran človeka, kolikor je obenem objektivno fundirana v lepih predmetih samih, a ne v njih »snovni vsebini«, temveč v »snovni obliki«, t. j. v razmerju med njih posameznimi deli. V SS IX, 77 je priobčil spis »O realizmu«. B. je izrazit zastopnik estetskega formalizma. V spisu »Duševna izobrazba človeštva in žensko vprašanje« (LMS 1898) prenaša svoje temeljne estetske nazore na socijalno polje. V moškem je realiziran snovno-produktivni princip človeka, v ženski receptivno-oblikovalni; zato imata oba spola samostojno mesto in enak pomen tudi v kulturnem razvoju človeštva. Pravi umetnik druži v sebi moški in ženski princip, je nediferenciran pračlovek na najvišji potenci. Vr.