Novi Slovenski biografski leksikon
BERNIK, Franc, duhovnik, krajevni zgodovinar, organizator, nabožni pisatelj (r. 28. 9. 1870, Ljubljana, Šentvid; u. 5. 11. 1948, Domžale). Oče Matija, organist, učitelj, mati Marijana, r. Potočnik. Nečak Anton Dolinar, glasbeni pedagog, skladatelj.
Zaradi očetove zgodnje smrti se je družina preselila k maminim sorodnikom v Trato. Po opravljeni maturi na državni gimnaziji v Ljubljani je Bernik 1890 vstopil v ljubljansko bogoslovje, kjer je obiskoval tudi bogoslovno učilišče, ki ga je zaključil 1894, ko je bil posvečen v duhovnika. Njegovo prvo službeno mesto je bila Borovnica, kjer je bil od 1894 najprej kaplan, po smrti tamkajšnjega župnika pa je 1898 prevzel službo administratorja župnije. Ob koncu 1898 je bil kot kaplan premeščen v župnijo Vrhnika, kjer je služboval do 1903, ko je bil premeščen na mesto kuratnega beneficiata na Goričico (Domžale). 1908 je postal prvi župnik v novi župniji Domžale; razen v času druge svetovne vojne je tam deloval do smrti. Junija 1941 ga je aretiral gestapo in zaprl v Mengšu. Zaradi dobrih odnosov z nemško manjšino v Domžalah je uspel izposlovati dovoljenje za odhod v Ljubljano, kjer je kot begunec prebival ves čas okupacije. V Domžale se je vrnil avgusta 1945.
Področja njegovega delovanja so bila izjemno raznolika, od rednega duhovniškega dela do glasbenega komponiranja, pisanja dramskih besedil, verskih in zgodovinskih knjig, ustanavljanja in vodenja zadrug ter številnih društev, ukvarjanja z delavstvom, politiko, vodenjem kulturnih in socialnih ustanov, organiziranja shodov in gradnje oz. obnove objektov. Pri ustanovitvi samostojne župnije Domžale 1908 je bil Bernik gonilna sila, 1904 je organiziral gradnjo domžalskega pokopališča in 1909/10 gradnjo društvenega doma, ki je še danes najlepši secesijski objekt v kraju. Organiziral je delavstvo; 1907 je ustanovil Strokovni odsek slamnikarskega delavstva v Domžalah. Poživil je delovanje Hranilnice in posojilnice v Domžalah, ki je postala najpomembnejši denarni zavod v kraju. 1908 je ustanovil kitarsko zadrugo, ki je skrbela za nabavo potrebščin za izdelavo slamnatih kit in njihovo prodajo v tujino. 1910 je ustanovil strojno zadrugo, ki je med drugim oskrbela električno razsvetljavo v domžalski cerkvi in društvenem domu, kar je bila prva javna razsvetljava v Domžalah. Bil je dejaven v SLS in 1916–17 član izvršilnega odbora stranke. Ob sporu v SLS 1917 je javno podprl Ivana Šušteršiča, kar je pomenilo njegov politični zaton; po koncu prve svetovne vojne se ni več politično udejstvoval. V času pomanjkanja živil po vojni je 1919 organiziral konzumno društvo. 1929/30 je odprl Dobrodelni in Otroški dom, ki sta postali vodilni socialni ustanovi v kraju. V otroškem domu so bili vrtec, dnevno zavetišče in sirotišnica, v dobrodelnem pa dom za onemogle in ostarele. 1938 je dal povečati prezbiterij ž. c. in poslikave zaupal slikarju Slavku Pengovu. V samozaložbi je izdal tri knjige o zgodovini Domžal in napisal kroniko župnije Domžale, ki obsega več kot 1.800 strani. Po 1945 zaradi spremenjenih družbenopolitičnih razmer in bolezni ni več aktivno sooblikoval dogajanja v Domžalah. Začel je pisati tretji del Zgodovine fare Domžale, a je delo ostalo nedokončano.
Poleg samostojnih verskih in zgodovinskih knjig je objavil tudi več člankov in skladb v Cerkvenem glasbeniku (1893–1901) in Duhovnem pastirju (1918, 1919).
1916 mu je ljubljanska škofija podelila častni naziv duhovnega svetnika, zaradi zaslug pri pomoči beguncem in ranjencem med prvo svetovno vojno je bil 1918 odlikovan z zlatim zaslužnim križcem s krono na traku hrabrostne svetinje. 1930 je bil odlikovan z redom sv. Save petega reda. Bil je častni občan občin Borovnica, Trata in Domžale. Po njem se imenuje Kulturni dom v Domžalah.
Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine