Novi Slovenski biografski leksikon
BERNEKER, Franc (Fran Berneker), kipar (r. 4. 10. 1874, Gradišče, pri Slovenj Gradcu; u. 16. 5. 1932, Ljubljana). Oče neznan, mati Marija Berneker, hči najemnika na berneškem posestvu.
V zgodnjem otroštvu ga je vzgajala stara mati; trileten je zbolel za zunajpljučno tuberkulozo, posledično je imel levo nogo krajšo. 1879 sta se z materjo, ki je dobila službo pri župniku Davorinu Trstenjaku, preselila v župnišče v Stari trg pri Slovenj Gradcu. 1880–88 je obiskoval štiriletno slovensko-nemško osnovno šolo v Slovenj Gradcu. 1884 ga je Trstenjak vzel za strežnika; na župnijskem posestvu je delal do 1890. 1891–95 je bil v uku v delavnici podobarja in pozlatarja Ignacija Oblaka v Celju, kjer je dodatno obiskoval obrtno šolo. Oblakovo delavnico je zapustil še pred pridobitvijo spričevala. 1895 se je zaposlil v rezbarski delavnici bratov Colli v Innsbrucku, kjer so restavrirali pohištvo ter izdelovali cerkveno opremo in kopije. Dosegel je status nadzornika v kiparskem oddelku, vendar je službo zapustil že po šestih mesecih. 1896 je v župnijski cerkvi sv. Marjete v Kotljah na Koroškem prevzel prenovo stranskih oltarjev in izdelal novo prižnico. Še isto leto je kot hospitant začel obiskovati državno obrtno šolo v Gradcu. Njegov učitelj Georg Winkler je opazil njegov talent, mu omogočil delo v lastnem ateljeju in mu svetoval šolanje na dunajski akademiji. 1897 je kljub pomanjkljivi predizobrazbi uspešno opravil sprejemne izpite na dunajski akademiji in se oktobra vpisal na splošni kiparski oddelek. Študij je zaključil 1901; poučeval ga je Edmund Hellmer, pri katerem je 1902 nadaljeval specialistični študij in ga 1905 končal. Kljub finančni podpori različnih institucij se je težko preživljal. Podpirali so ga tudi dunajski Slovenci, najbolj Fran Vidic in Pavel Turner, ki je pozorno spremljal Bernekerjev razvoj. Nekdanji učitelj podobar Ignacij Oblak je pri njem 1898/99 naročil portretni relief za nagrobnik svojega sina Vatroslava. Kasneje je naredil še več portretov za nagrobnike. 1899 se je udeležil natečaja za Prešernov spomenik v Ljubljani; osnutek je bil skupaj z drugimi 1900 razstavljen v mestnem domu v Ljubljani. Žirija je pozdravila drzni predlog, a presodila, da zaradi množice figur ni izvedljiv; prejel je drugo častno priznanje. 1900 se je udeležil I. slovenske umetniške razstave, kjer je bil opažen; izrecno ga je pohvalil Rihard Jakopič. Istočasno je na priporočilo Pavla Turnerja dobil naročilo grofa Pallavicinija za vrtne plastike za njegov grad v Jemnicah na Moravskem (Štirje letni časi, 1902 domnevno šePalas Atena inDiana ). 1902 se je udeležil druge razstave Slovenskega umetniškega društva v Ljubljani (skupina Beda in trije portreti), kjer je bil ponovno deležen dobrih kritik. Na Dunaju je do 1915 ustvaril najboljša dela. Bil je med ustanovniki dunajskega umetniškega kluba Vesna in 1903–05 njegov član. 1903 je prejel drugo nagrado za osnutek spomenika cesarju Francu Jožefu I. 1904 je skupaj s člani društva Sava pripravil razstavo v dunajski galeriji Miethke in na njej razstavil dva portreta ter skupine Beda, Samota in Naplavljenca . Z njimi je razstavljal še 1906 (London) in 1907 (Trst). 1905 je dobil naročilo za relief s sv. Martinom in beračem za portal novogotske ž. c. sv. Martina na Bledu. Več Bernekerjevih predlogov za spomenike ni bilo uresničenih (nagrobnik Simonu Gregorčiču, 1907; spomeniki Josipu Juraju Strossmayerju, okrog 1900; Ivanu Adamiču in Rudolfu Lundru, 1908; Dragotinu Ketteju, okrog 1910; Janezu Evangelistu Kreku, Antonu Aškercu in Ivanu Cankarju, 1918). 1908 je dobil naročilo za spomenik Primožu Trubarju, ki ga je zaključil 1910. 1909 je sodeloval na prvi slovenski umetniški razstavi v Jakopičevem paviljonu v Ljubljani (Žrtve, Drama in Naplavljenca ). Jakopič ga je 1910 uvrstil med razstavljalce na razstavi 80 let upodabljajoče umetnosti na Slovenskem. 1911 so dediči kranjskega trgovca Ivana Nepomuka Majdiča pri njem naročili vodnjak sv. Janeza Nepomuka, ki ga je končal 1913. 1911 je sodeloval na razstavi v Jakopičevem paviljonu, posvečeni Ivanu Groharju, ter 1912 ponovno v Jakopičevem paviljonu v Ljubljani in na IV. umetniški razstavi v Beogradu, 1913 pa spet v Jakopičevem paviljonu. 1915 je bil vpoklican v vojsko, vendar mu zaradi telesne hibe ni bilo treba na fronto. 1917–19 je služil vojaški rok v Zagrebu, kjer je lahko ustvarjal v ateljeju v zagrebški obrtni šoli (več portretov, izgubljeni relief s sv. Cecilijo v hruškovem lesu), obenem je poučeval v ortopedski bolnišnici. Med prvo svetovno vojno je bil njegov atelje na Dunaju porušen, ob čemer je bilo uničenih tudi več del. 1919 se je preselil v Ljubljano, občasno pa je živel tudi v Zagrebu in Celju, kjer je 1931 obnavljal Marijino znamenje na Glavnem trgu. Njegovo življenje je bilo zelo skromno. 1920–22 je služboval pri Oblastni inšpekciji dela Deželne vlade za Slovenijo. 1922 je ljubljanski župan Ivan Hribar pri njem naročil portret kralja Aleksandra za ljubljansko mestno hišo. 1923 je dobil naročilo za atlante na pročelju Ljubljanske kreditne banke; tudi sicer se je v ljubljanskem obdobju posvečal oblikovanju fasad. 1930–32 je pogodbeno učil na Srednji tehnični šoli v Ljubljani. Prizadeval si je za ustanovitev umetniške akademije v Ljubljani, zanjo je pripravil program in vztrajno poudarjal pomen umetnika v družbi. Takratni ravnatelj Narodne galerije Ivan Zorman je imel veliko razumevanja za Bernekerjevo življenjsko stisko in mu je v galeriji omogočil stanovanje, kjer je umrl po kratki bolezni.
Narodna galerija je postala dedinja njegove umetniške zapuščine in dokumentarnega gradiva, galeriji so predali tudi zapuščino iz kiparjevega celjskega stanovanja. Na Koroškem si je za priznanje njegove umetniške veljave v sedemdesetih letih 20. stoletja prizadevala Alenka Glazer, ob njej pa tudi Koroška galerija likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu (takrat še Umetnostni paviljon v Slovenj Gradcu), kjer je shranjenih več njegovih del. Sicer je bilo nekaj Bernekerjevih del uničenih tudi po njegovi smrti. Deloma so bile uničene vrtne plastike v gradu Jemnice na Moravskem, spomenik Ivanu Sernecu na celjskem pokopališču, izgubljen je portret igralca Ivana Levarja, neznano kam so izginila dela, ki so bila do šestdesetih let 20. stoletja v Zagrebu. Prva večja retrospektivna razstava njegovih del je bila 1984 v Galeriji likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu, Narodni galeriji v Ljubljani, Umetnostni galeriji Maribor in Likovnem salonu Celje. Takrat so bila v bron odlita vsa dela v mavcu; zaradi nedodelanosti detajlov je opazna nižja kakovost odlitkov v primerjavi z osnutki. Galerija likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu je 2001 v Starem trgu prvič organizirala Bernekerjeve kiparske dneve, namenjene likovnemu izobraževanju mladine. Po Bernekerju se imenujejo tudi likovne delavnice za otroke, ki jih pripravljajo v isti ustanovi.
Berneker je deloval na področju ateljejskega kiparstva in male plastike, nagrobnega kiparstva in javnih spomenikov. Že za časa življenja je užival ugled, vendar je zaradi majhnega števila naročil na Slovenskem težko uveljavljal svoje zamisli. Velja za ustvarjalca, ki je prelomil z akademsko kiparsko tradicijo in uveljavil modernistični izraz. Njegov študij je na Dunaju potekal v okvirih tradicije in dobrega obrtnega znanja, med bivanjem na Dunaju pa je osvajal tudi prvine secesije, simbolizma in socialno pogojenega realizma. V njegovih delih so opazni vplivi Augusta Rodina, Constantina Meunierja, Gustava Vigelanda in Georgesa Minneja. Kot značilno prvino secesije nekateri kritiki izpostavljajo zavračanje vzravnane stoječe figure in uvajanje novih položajev – sedečih, klečečih, ležečih. Na Dunaju je Berneker ustvaril svoja najboljša dela, ki jih opredeljuje »žalosti polna vsebina«, kakor se je izrazil Jakopič; melanholično razpoloženje je mogoče interpretirati kot odsev umetnikovega lastnega siromašnega življenja, hkrati pa tudi za takratni Dunaj značilne pesimistične note. V ospredju je bilo vzdušje tragičnosti, včasih tudi s socialnimi poudarki, ki jim ne manjka patosa. V parih moškega in ženske je zaznati razliko med mišičastim moškim in lirično krhkim ženskim telesom, pri čemer je izpostavljena njuna nemoč ob usodi, ne manjka pa tudi erotičnega poudarka. Pogosta je nemirna obdelava površine z bogatimi svetlobnimi učinki, spet drugič je modelacija površine gladka, tekoča. Portretna doprsja ali figuralne skupine z zglajeno površino je pogosto kombiniral z grobo obdelanim podstavkom. Na portretih je večkrat drzno odrezal del upodobljenčevega telesa ali celo vratu. V kontrastu mehke modelacije in grobo obdelane površine v fino tekočih linijah in izvirni kompoziciji se odlikuje več njegovih portretov v belem marmorju. Večfiguralne kompozicije je pogosto načrtoval na nizkih podstavkih za pogled od zgoraj navzdol. Bernekerjevo najbolj znano in cenjeno delo je Trubarjev spomenik (1910; v parku nasproti Moderne galerije), ki velja za prvo slovensko modernistično javno plastiko. Zaradi poudarjene simbolike ima posebno mesto tudi vodnjak sv. Janeza Nepomuka (1911–13) v Kranju.
Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine