Benigar, Ivan (1845–1920)

BENIGAR, Ivan (Janez Benigar), gimnazijski profesor (r. 29. 1. 1845, Ilirska Bistrica, Trnovo; u. 24. 12. 1920, Radeče). Oče Jurij Benigar, kmet, mati Neža Benigar, r. Majdič. Sinovi Janko (Ivan, Juan) Benigar, jezikoslovec, etnolog, indijanolog in amerikanist, Franjo (kot frančiškan p. Aleksa) Benigar, misijonar in teološki profesor na Kitajskem, in Vlatko Benigar, inženir ladjedelništva in profesor na Višji pomorski šoli na Reki, hči Marija Vučić, doktorica otroške psihologije in profesorica na univerzi v Beogradu, brat Andrej Benigar, duhovnik, vnuk Teodor Benigar, zdravnik.

Po osnovni šoli, ki jo je v rojstnem kraju začel obiskovati šele z enajstimi leti, je obiskoval gimnazijo na Reki in Karlovcu in 1863–67 v Zagrebu. Že kot dijak je bil slovensko in slovansko usmerjen (kot sedmošolec je bil 1866 naročnik Slovenskega glasnika), na kar je vplival tudi starejši brat Andrej. Kot študent je bil 1869 med pobudniki nastanka dunajske »Slovenije«, blizu pa mu je bil tudi ilirizem in slovanstvo nasploh. Na dunajski univerzi je od 1867 študiral matematiko in fiziko ter med študijem v seminarju Josefa Loschmidta na njegovo pobudo opravil raziskavo o razširjanju mešanice plinov (Über Diffusion von Gasgemengen), ki jo je predstavil 1870 na dunajski akademiji znanosti. Objavo njegove študije v glasilu akademije v razpravi o tej temi 1871 omenja tudi fizik Jožef Stefan. Na univerzi se je Benigar usposobil za pouk fizike in matematike ter 1872–73 služboval na gimnaziji v Vinkovcih, kjer je v gimnazijskih izvestjih objavil razpravo o toploti (Počela teorije o razvodu topline, 1873). Od 1876 do upokojitve 1914 je poučeval na višji gimnaziji v Zagrebu, poleg tega je učil še na katoliškem semenišču, gradbeni šoli in številnih tečajih. Na Hrvaškem je v njegovem času službovalo veliko slovenskih profesorjev. Benigar se je zavzeto posvečal pouku in učencem, ki jih je z matematiko in fiziko vzgajal k delu. Bil je mnenja, da je naravoslovje eno najmočnejših področij vzgoje, zato je glavna naloga učitelja, da v mladih prebudi ljubezen do narave in jim hkrati pokaže pot do samostojnih poskusov ter nazornih prikazov naravnih pojavov in zakonov, kot je zapisal 1885 ob predstavitvi razvoja fizikalnega kabineta. 1884 je priredil tretjo izdajo učbenika geometrije za nižje gimnazije (1887) .

Podpiral je slovanska prizadevanja in društva (bil je med zagrebškimi člani Slovenske matice) ter bil povezan s hrvaškimi (August Šenoa, Adolf Veber Tkalčević) in slovenskimi izobraženci, mdr. še 1904 s svojim reškim učiteljem Janezom Trdino. Sodobniki omenjajo prijateljstvo kolegov in vdanost učencev profesorju, ki so ga zaradi slovenskega porekla med seboj klicali Janez. Med njegovimi učenci so bili tudi Antun Gustav Matoš, Miroslav Krleža in Alojzij Stepinac, med učenkami pa Mileva Marić, pozneje žena Alberta Einsteina. Kot nestor hrvaškega srednješolskega učiteljstva je ob upokojitvi 1915 prejel viteški križ Franca Jožefa za zasluge na področju šolstva.

Benigar Ivan, šolnik, r. 29. jan. 1845 v Trnovem pri Il. Bistrici, u. 20. dec. 1920 v Radečah. Gimn. je študiral na Reki, v Karlovcu in Zagrebu, mat. in fiz. pa na Dunaju, kjer je že l. 1870 izdal Über Diffusion von Gasgemengen v Sitzungsber. Wien. Akad. Math. natw. Cl. Bd. 62. 1872 je prišel na gimn. v Vinkovce, 1876 pa v Zagreb, kjer je služil do svoje upokojitve 1914. V izvestjih gornjogradske gimn. je 1885 priobčil zgodovino njenega fizikaličnega kabineta v dobi 1850–84. Kot šolnik je bil splošno priljubljen, med dijaštvom znan samo kot »Janez«. — Prim.: Hondl, NV 29, 281. Gl.

Benigar Ivan, šolnik, r. 29. jan. 1845 v Trnovem pri Ilir. Bistrici, u. 20. dec. 1920 v Radečah. Oče Jurij, mati Neža Majdič. Gimn. je študiral na Reki, v Karlovcu in Zgbu, matematiko in fiziko pa na Dunaju, kjer je že 1870 izdal delo Über Diffusion von Gasgemengen v Sitzungsber. Wien. Akad. Math. natw. 01. Bd. 62. Leta 1872 je prišel na gimn. v Vinkovce, 1876 pa v Zgb, kjer je služil do upokojitve (1914). V izvestjih gornjegrajske gimn. je 1885 priobčil zgod. njenega fizikalnega kabineta v dobi 1850–84. Kot šolnik je bil splošno priljubljen, med dijaštvom in znan samo kot »Janez«.

Prim.: krstne matice; SBL I, 31; Lilek, Slov. v tujini službujoči šolniki, 1935, 21, 34, 62; Znameniti i zaslužni Hrvati ter pomena vredna lica, 1925, 26.

Špac.