Novi Slovenski biografski leksikon
BELE, Venceslav (Venčeslav Belè, psevdonimi: Višnjevski – v mladostnih podlistkih, Štefan Levkós – v Domu in svetu, Ponikovski – v Koledarju Goriške matice, V. Antonov, Vjačenka Osječan), duhovnik, publicist, kulturni delavec, pisatelj (r. 25. 7. 1887, Višnjevik; u. 19. 12. 1938, Gorica, Italija). Oče Anton, učitelj, mati Frančiška, r. Jakončič.
Osnovno šolo je obiskoval v Gradnem (Goriška Brda) in v Oseku (Vipavska dolina), gimnazijo in bogoslovje je končal v Gorici. Posvečen je bil julija 1911. Kot kaplan je služboval v Črničah (1911−12) in v Podmelcu (1913−14), kot vikar na Ponikvah (1914−22) ter od aprila 1922 do smrti kot župnik in dekan v Kanalu.
Ponudbo za urejanje goriškega »družinskega lista s podobami« Mladika je zavrnil, češ da zaradi življenja v hribih nima dovolj stikov s kulturo. Po prihodu v Kanal je prevzel uredništvo izdaj Goriške Mohorjeve družbe v Gorici. S Stankom Staničem, Filipom Terčeljem in Jankom Kraljem je zasnoval podroben založniški program in tako zarisal smer vsem nadaljnjim Mohorjevim književnim izdajam. Uredil je prve tri koledarje velikega formata (1925, 1926, 1927). Vključil se je v organizacijo primorskih duhovnikov Zbor svečenikov sv. Pavla, ki se je upirala fašističnemu raznarodovanju, in v njenem zborniku objavil več prispevkov, mdr. Duhovnik in sveto pismo (Zbornik svečenikov sv. Pavla II, 1921). Članke verske vsebine je pisal tudi za drugo periodiko. 1934 je izdal šmarnice Marijine rože. Za mesečnik Svetogorska kraljica je prispeval pesmi (nekatere so tudi uglasbene) in krajše članke. Po knjigi Sveta gora pri Gorici Antona Červa (Gorica, 1883) je priredil spis Iz svetogorske zgodovine, ki je izhajal 1938−39. Zanimala ga je tudi cerkvena umetnost: v delu Dva tolminska umetniška spomenika (Jadranski almanah, 1924) je opisal cerkvico sv. Justa v Koseču pri Drežnici in cerkev sv. Danijela pri Volčah.
Kot publicist se je odzival na aktualna družbena vprašanja. Napisal je več obširnih razprav v katoliški reviji Čas: v članku Cankar in biblija je obravnaval pisateljev slog predvsem s primeri iz Hlapca Jerneja (1909), v naslednjih člankih, predvsem v nepodpisani Pravdi o beletristiki in v članku Nekaj literarnega, je zavrnil stališče Nemca Karla Mutha, naj se religioznost ne vnaša v književnost. Veliko se je ukvarjal s Simonom Gregorčičem: Olepševalne rime pri Simonu Gregorčiču (Mladika, 1921). Članek Simon Gregorčič in Mirza Schaffy je izšel postumno v Domu in svetu 1944. V Mladiki in Koledarju Goriške Mohorjeve družbe je objavljal zgodovinske drobtinice in kratke življenjepise (Anton Mahnič, Janez Svetokriški, Alojzij Fogar, Josip Pagliaruzzi, Valentin Stanič), pa tudi zgodovinski članek o Danteju (Mladika II 1921).
Ukvarjal se je tudi z nabožnim slovstvom, ki bi ga večinoma lahko uvrstili v večerniško literaturo. Ti spisi razodevajo manjše ambicije, toda veliko razumevanja za želje bralcev. Že kot dijak je pisal leposlovne listke in ocene za razne goriške časnike. V Domu in svetu (1909–17) je objavil sedem leposlovnih črtic z realističnimi, deloma tudi avtobiografskimi motivi. V Mladiki je 1920 izšla mladinska legendarna pesnitev Detinsko blagovestje, v Koledarjih Goriške Mohorjeve družbe je 1925 objavil povest Dvakrat poročena, 1926 Smrekov vršiček, Kovačev Jakob pa je izšel po njegovi smrti, 1939. V Našem čolniču je 1925–26 objavljal kratke odrske prizore v verzih, prirejene po Simonu Gregorčiču in Francu Ksaverju Mešku. 1927 je uredil Meškovo knjigo Mladini.
Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine